Na »srečevanjih« so preposlušali ogromno komadov na temo slovesa. Naleteli so na verz iz Poletne noči, ki je dovolj nedopolnjen in obvisi v zraku, da se nanj lahko pripnejo križišča med telesi in singularnostmi. Ta lahko pomenijo in gredo kamorkoli. Govorimo o predstavi Kaje Lorenci Morda na videz kdaj kot vsi ljudje, ki je svoj plesni material (raz)središčila okoli srečanja. Koreografija se vpenja deloma v formalne postopke in bližino teatralizacije-narativizacije ter v nefiksirano prostorsko praznino, ki srečanje šele proizvede.

Prvič se je dogodila že oktobra, njena potenca pa ob slabi postprodukcijski formi nevladnega sektorja šele pred dobrim tednom. Kar hočemo reči, je to, da ni šlo preprosto za ponovitev, temveč za potenciranje in transgresiranje splošnega značaja ponovitvenega gledališkega stroja. In da zatorej tisti, ki smo gledali prvič in drugič, v resnici nismo gledali prvič in drugič, marveč prvič in njegovo potenco.

Uprizarjanje vsakdanjosti, kakor formulirajo snovalci predstave, je tista reža, skozi katero so želeli v nominalni gledališki stroj stlačiti naključje, srečanje in neuspeh. In to z metodo »početja« zase in »početja« skupaj. Srečevalci Kaja Lorenci, Žigan Krajnčan, Katja Legin, Dejan Srhoj in Nataša Živković, utečeni improvizatorji in plesalci, so preiskovali načine, kako bi odrsko situacijo razprli možnosti spontanosti, igrivosti in vsakdanjosti.

Hoji po robu gre za predindividualne singularnosti, ki se odpovedo osebnim zgodovinam in realnim odnosnicam, in za deteritorializirane razpoke, ki se odpovedo navadi. Koreografirana tvarina se giblje na meji, kjer bi »utegnila stopiti na polje različnih naracij in kjer bi plesalci lahko dobili svoje karakterne poteze […] Tako je mogoče njeno delo razumeti kot svojevrsten postopek deteatralizacije, s katerim koreografija nikoli ni izključno in do kraja formalen predlog,« zapiše dramaturg Rok Vevar.

Če megalomanija straši po institucijah, se zdi, da plesna scena navkljub zagatam s produkcijskimi pogoji odkriva lastno potencialnost v nekakšnem odporu obstati. V tem smislu gre za performans, ki je do kraja reven. V svoji deteatralizaciji je redukcionističen in skromen, vendar izjemno učinkovit. Popolno izpraznjene odra je podstat, ki lahko šele odpre prostor za deteatralizirano srečanje. Plesalci se sproti odločajo vstopati na oder iz avditorija. Vstop iz publike na oder performerju odvzame nekaj te moči, ki pritiče hierarhiji znotraj odrske situacije. Naredi ga dovzetnejšega za hipno reagiranje, za nekoliko nesigurne vstope ter za afirmacijo spodrsljajev, ki postanejo material za igr(iv)o(st). Praznino oblikuje srečanje dveh plesalcev, kar nastopi kot njegov osnovni gradnik, ki se lahko razpusti v monolog kot predpogoj tega srečanja ali v kolektivno skupinsko akcijo kot multipliciranje dialoške konfiguracije.

Iskrivost se poraja zlasti v duetnih situacijah, ki komunikacijo mestoma pripeljejo v bližino narativnosti, vendar nikoli ne grejo čeznjo. Nekateri sprimki so humorni, drugi jezljivi in neuspešni, tretji igrivi – potenca je skozi čuječnost in upogljivost v komunikaciji potencirala zlasti sprimek Krajnčan-Legin.

Na torišče performansa bi zagotovo lahko zvezali dve bežiščnici, ki sta njegov konstitutivni del. Kaja Lorenci je princip koreografije kot komuniciranja raziskovala že s plesalcem Ivanom Mijačevićem – ki tokrat v predstavi pod imenom sz3 z Alešem Zorcem ustvarja glasbeno atmosfero. V predstavi Zven telesne tišine sta vznik plesnega gradila s čakanjem, poslušanjem in odmevanjem. Druga bežiščnica je No!training lab, ki je s porivom Katje Legin začel delovati leta 2012 in ki smo ga imeli priložnost raziskovati na preddogodku k predstavi Variacije na počasnost (Katja Legin) kot izrastku laba to soboto na Cofestivalu. No!training lab je analogija knjigi No acting please Erica Morrisa, ki predlaga temeljno vajo biti (being): odideš v prostor in si soočen s temeljnim dejstvom, da si viden. S tem se vzpostavi možnost menjave registrov, zoomiranja in oddaljevanja, vpeljevanja humorja in pripoznanja spodrsljajev.

Predvsem je šlo za vzeti si čas, pa ne le za razvijanje materiala, marveč za intimnosti in prijateljstva, ki so tako temeljno določila ekipo sodelavcev. V tem oziru niti ni naključje, da imata laboratorij in predstava Kaje Lorenci skupen presek: Kajo Lorenci, Katjo Legin in Natašo Živković. Počasnost, raztezovanje, natezovanje in druženje so ustvarili podstat, ki je omogočila odvode, ki so retroaktivno kompostirali tudi sam lab.