Sledeči sestavek se nanaša na predstavi, ki sta na Borštnikovem srečanju spadali v festivalski sklop Mostovi. Ta odpira festival v mednarodni prostor in išče prežitke ali presečišča slovenskega in drugih gledališč, kot omenjeno na strani festivala. 

Europeana ali kratka zgodovina dvajsetega stoletja, knjižno delo Patrika Ouřednika [Ouržednika], v režiji Jana Mikulaška, je sicer resnično prelet zgodovine, ampak ne katerekoli. Je prelet 'smetišča zgodovine'. Prostora, kjer se ponavadi znajdejo razne plejade razrednih bojev, diskriminacij, delitve dela, pozabljenih vsakodnevnih malenkosti vojne ali pa zgodovina najlonk, tiskovine ipd.

Scena predstave Narodnega gledališča Brno – Reduta je bila nekakšna uradniška zbornica iz '70 let, kostumografija sovpadajoča in spremljajoč občutek turobne češkoslovaške odrske metafore, ki stoj proti takratnem režimskem negodovanju Evropi in tudi proti Evropi sami. Metafora, ki želi ironizirati, a se dojema preveč resno in zavzeto opozarja. A če se zdi, da jim je tako megalomanskost kot partikularnost zgodovine polzela iz rok, je bila kontekstualizacija Ouřednikovega [Ouržednikovega] dela, ki ga je napisal leta 2001, izredno ustrezna.

V drugi polovici '70 in vse do konca '80 let so v Češkoslovaški v gledališčih, pa tudi izven njih, upirali poglede proti zahodu in sentimentalno romantizirali dogajanja onstran berlinskega zidu. Kot povzeto po neki recenziji predstave francoskega gledališča v češkoslovaški periodiki iz leta '89, so sanjali o srečanju v Delfih, kjer bi se napovedal skupni Evropski dom, četudi so se pogrezali v meglo. Ta omenjena atmosferskost osemdesetih let je v predstavi Europeana postala kontekst neke sodobne drame in s tem sicer prazno in preživeto metaforo dodobra pretresla. Brez te priponke sama zase še kar nezanimiva uprizoritev, ki s premislekom konteksta dobi razsežnosti samoironije, seže na vele-vprašanja; se je gledališče od takrat spremenilo, kaj je z dramatiko, kako reševati režijske postopke ipd. In ta moment sicer prevreto predstavo ožlahti.

Če povzamemo, da Europeana skicira patološkosti Evrope, lahko povzamemo drugo predstavo, Ivono, princeso Burgundije, kot skico psiho-patologij kraljeve družine. V uprizoritvi Gombrowiczeve drame izpod režijske taktirke Mateje Koežnik, v produkciji Teatra Chemnitz (Kemnitz), so se na beli balonasti sceni želeli z grotesko oprijeti ludističnih, nadrealističnih, humornih indicov v drami. Na začetku se je zdelo, da bodo minimalizacija scene, uniformiranosti kustumov in tišina glavne junakinje Ivone predstavo potegnili v nekakšno igrano - pripovedniško shemo, ki jo bo tišina protagonistke hkrati potrjevala in držala v suspenzu. Vse to bi potem lahko pripeljalo do patologije aristokracije, kot jo je slikal Gombrowicz.

A povedati pravzaprav ni dosti; odrska prezenca igralcev se je razvodenila, groteska je izginila, patologija pa se je v tej lokalni ravni uspela obdržati, vendar je ostala na veliki distanci do patološkosti ujete med brazdami družbenih razredov, ki jo daje slutiti Gombrowicz. Med zgodovinskim monolitom in zgodovinsko miniaturko v sporočilnosti ni bistvene razlike. Križata se z gojenjem in kazanjem na svojevrstne psihopatologije. 

A vrnimo se na začetek. Splošna označba sklopa Mostovi bi bila zaradi premajhnega obsega ogledanih predstav neustrezna. Lahko pa pridamo, da predstave, ki spadajo v ta sklop, spadajo tudi v konglomeratni razdelek, poimenovan vzhodna Evropa, s skupnim imenovalcem postsocialistična dejanskost. To se kaže očitneje tudi v nekaterih predstavah, a mogoče pogosteje v tovrstnih meddržavnih povezovanjih.



Borštnikovo srečanje je obiskala Sonja Zlobko.