Sodobni ples se je v beli kocki galerijskega prostora skozi svojo diskontinuirano zgodovino preizkušal že večkrat. Ta dispozitiv mu ponuja drugačne možnosti izkustva, predstavitve in doživetja kot gledališki, ki že s prostorsko ločitvijo gledalcev in performerjev narekuje določeno matrico predstavljanja in branja. Ko je spodmaknjen in zamenjan prostor predstavljanja, ko se zamešajo konteksti in referenčni okvirji, se lahko zgodijo nepredvidljive stvari. Tega se očitno dobro zaveda dobitnica letošnje nagrade Ksenije Hribar za koreografijo, Andreja Rauch Podrzavnik, ki je s sodelavci v prostorih Moderne galerije iniciirala dogodek Nezaznaven vzgib, ki se je odvil prejšnji konec tedna.

Dogodek ni bil načrtovan v smislu plesnega dogodka v galeriji kot zgolj eni variaciji gledališke kulise, ki bi bil namenjen izključno gledalčevemu opazovanju. Ta linija pobega ima drugačno funkcijo, producira neko novo situacijo, ki ne želi biti več razumljena niti v kontekstu vizualne niti scenske umetnosti. Prazen prostor v relaciji do teles v tem projektu dobi avtonomno vlogo, postane enakovreden protagonist. Skozi organizirano vodenje ga obiskovalci naseljujejo, se o njem sprašujejo in opazujejo, v kakšnem razmerju je do njihovih teles in do teles drugih ljudi.

Kljub morebitnem začetnemu vtisu pa to nikakor ni zgolj larpurlatistično igračkanje, ampak presenetljivo dostopna praksa. Vodenja so organizirana za zaključene skupine otrok, slepih in slabovidnih, starejših, umetnikov in drugih. Po besedah avtorice se še ni zgodilo, da bi kakšen posameznik odklonil sodelovanje v situaciji. Načinu vodenja po praznem prostoru, ki ga v relaciji z obiskovalci pomagajo formirati tudi nekateri plesalci, očitno uspe interpelirati v skupno prakso. Ta zaradi specifičnega galerijskega konteksta ni percipirana kot nadležno participatorna, saj udeleženci niso izolirani in izpostavljeni pogledu, hkrati pa so kot vodena skupina vedno že udeleženi v skupni nalogi, skupni igri.

Razlog, zakaj ta praksa deluje, je najbrž pač ta, da je telo, s katerim hodimo, in telo, s katerim plešemo, eno in isto, kot bi rekel avtor knjige Socialna koreografija, Andrew Hewitt. Ta vsem lastna organska tvorba je naš kinestetični organ, s katerim vsak dan navigiramo naše gibanje v svetu. Kar naredi Rauch Podrzavnik je preprosto to, da to sicer nezaznavno operacijo ojača tako, da telesa pripelje v s čutnimi objekti neonesnažen prostor bele kocke. Tu se zaradi izpraznjenosti prostora pozornost neogibno preusmeri na telesa, ki ga naseljujejo. To je situacija, ki nam pomaga v oklepaj postaviti vsakodnevne utilitarne rabe naših teles in jih namesto tega zavestno dojeti in fizično začutiti kot nosilce form, dinamik in tvornike relacij.

Vodstvo po praznem prostoru je zgolj en del tridnevnega dogodka, ki se »začne in konča s praznim prostorom«. Prvi dan fotografinja Nada Žgank s fotoaparatom lovi formalno zanimive situacije in te fotografije drugi dan postanejo predmet obravnave obiskovalcev. Ti so pozvani, da fotografije prevedejo v besedila. Najbolj zanimiva besedila so nato natisnjena na plakate, ki so tretji dan razobešeni na stenah galerije na enourni razstavi. S podiranjem razstave se nato dogodek tudi zaključi in v samem prostoru ne pusti nobene fizične sledi.

Takšna efemernost je bolj kot z obsedenostjo vizualne umetnosti po tvorbi materialnih objektov ali drugačnim puščanjem sledi, ki sledi sami logiki razstavne institucije, povezana s časovno zamejeno in dogodkovno naravo scenske umetnosti. Hkrati pa proporcionalnost časa enournega razstavnega dogodka glede na njegovo pripravljalno prakso treh dni predstavlja tudi dobro metaforo za (ne)vidnost vsega tistega raziskovalnega, pa tudi čisto fizičnega dela umetnika, ki vedno predhaja »produktu«.

V Nezaznavnem vzgibu Andreja Rauch Podrzavnik nadaljuje kontinuiteto siceršnjega raziskovanja plesnega telesa v galerijskem prostoru, ki se je začela že v projektu Stalna zbirka zdajšnjosti kolektiva Federacija, v katerem deluje. Prav tako je kolektiv že izvajal prakso prevajanja na fotografije ujetih plesnih situacij v projektu Neavtorizirano, in sicer v javnih prostorih. To je hkrati tudi naslov tokratne enourne razstave plakatov s prevodi fotografij. Z akcijo prevodov se odpre še ena nova dimenzija, in sicer verbalizacija, ubesedenje somatske prakse, ki čez dve na videz ločeni ravnini besed in teles potegne kontinuum.

Zdi se, da je sinteza dozdajšnjega raziskovanja obrodila sadove, saj je z vsemi dostopnimi in vključujočimi praksami, ki pa zato nikakor niso didaktične ali banalne, vsaj malo načela mit o hermetičnosti sodobnega plesa.