KUD LJUDi, ki so že v samem idejnem principu oponenti vsega, kar diši po mainstreamu – naj bo to razumevanje umetnosti, interaktivnosti, elitizma ali urbanizacije – so nekaj dni pred božično nočjo v Križevniški cerkvi začeli s serijo alternativnih polnočnic. Veliki finale je sledil na prazniku avtentičen datum in čas, naša participacija pa se je zgodila v sredo, 21. decembra, kar pomeni, da smo doživeli verzijo, podnaslovljeno s »pred-pred-predpolnočnica«.

Koncept 1. tradicionalne Ne-tradicionalne polnočnice ni enoznačen in se v svoji nameri izmika temu, da bi učinkoval kot zgolj gesta kakršnega koli kontriranja samega po sebi oziroma krščanski dogmatiki kot taki. Dogodek se namreč še vedno nagiba k iskanju skupnosti, rituala, kolektivnega vzdušja in nalezljivega impulza slediti množici, le da pri tem izvrši izgon kakršnih koli konkretnosti – s tem pa tudi duhovnih avtoritet. Tu ni več boga, apostolov, spovednic ali molitev, še vedno pa ostaja procedura udeležbe, ki se »navdihuje« pri krščanstvu, a le zato, da ga lahko v isti sapi spreobrne; ne zlorabi, ampak prej izkoristi v imenu umetnosti, mu postavi cinično zrcalo in prilepi nove, recimo temu bolj new-age pristope.  

Prav zato je dogodek umeščen v tako avtentičen prostor, kot je Križevniška cerkev, ki sicer velja za eno izmed redkih slovenskih cerkva, ki so odprte za nereligiozne vsebine. Ne-tradicionalna polnočnica torej je alternativa originalni, a ta upor ni radikalen, še manj svetoskrunski ali, bognedaj, sovražen. Prisostvujemo situaciji, ki se še vedno večinsko napaja z vsebinami – četudi to pot parodiranimi – še bolj pa z bogato atmosfero, ki jo cerkveni ambient nudi. Ko namreč ležemo na tla in zremo v »sakralni« strop in vitraže, to ni le gola funkcija znotraj danega koncepta, je tudi neki kolektivni obrat v počenjanju nečesa prepovedanega, uporniškega, nečesa, kar religiozni infrastrukturi ne pritiče. Sproži se nespodobni obrat perspektive pogleda in doživljanja. Od tod tudi specifika lokacije izvedbe, ki individualni izkušnji naloži dodano vrednost, saj, kakorkoli, v prvi vrsti še vedno pripada cerkvi in njeni izvorni, »ready made« kontekstualizaciji.

Ležeči obiskovalci, sklenjeni v krog, ki z glavo navznoter stremijo k enosti, k jedru, z nogami navzven, pa se njihova telesa pršijo v raznolike smernice sveta, tako s telesi izrišejo predimenzionirano avreolo, ki je od vseh, a od nikogar v celoti. Cerkev, simbolično transformirana v večpomenski kitov trebuh (zakristija pa v kitovo rit), in izvajalci, tokrat le iniciatorji določenih prizorov in ne njihovi voditelji, se želijo pretopiti v prostor enotnosti, enakovrednosti in konsenzualnosti. V tokratni alter-polnočnici ni višje instance, gurujev in presvetljenih pojavnosti, še vedno pa v opoju kadila zaužijemo hostijo, no, košček čokolade (po izbiri bele ali črne – še malo referenc na Matrico pa to), srknemo »posvečeno« medico, prisluhnemo zatikajočemu nagovoru s prižnice, prav tako se pričakujejo »obvezni prostovoljni prispevki« in priporoča čim višja neobremenjenost, saj naj bi se pri vstopu znebili vseh materialnih vsebin, ki jih ob obisku posedujemo.

Kontemplativno igro senc oziroma senčnega gledališča, ki iščejo vzvode do mitološkega med-sveta, kmalu pretrga »vdor realnega«, začne se pospešeno in vzajemno trganje spon, ki naj bi vodilo v podivjana telesa, kolektivni razvrat in prostodušnost (no, iniciatorjem vseeno nihče ni sledil do golote) in se že skoraj obregnilo ob šamansko psihotičnost. Seansa v samem jedru cerkve, ki je v precej veliki meri odvisna od počutja, aktivnosti in soudeležbe obiskovalcev, se prelomi s fizičnim sestopom iz nje in zamenjavo prostora – iz cerkvene ladje se premaknemo na notranje dvorišče Križevniške cerkve. Tam nas, v nekakšni primordialni maniri pričaka ogenj, kot plemenski epicenter druženja, v katerega v verižni dinamiki letijo vse neznosnosti, tegobe in frustracije sodobnega človeka, a tudi želje, obeti in hrepenenja. Ti se, kako da ne, najbolje pokažejo v glasno izrečenih prostih asociacijah obiskovalcev.

Se pa 1. tradicionalne Ne-tradicionalne polnočnice kljub vsemu držijo strukturni zavoji in nezaželeno zaviranje dinamike. Projekt zaznamuje precejšnja raznolikost izraznih sredstev in vse prej kot enostavno komuniciranje z obiskovalci, ki so precej več kot le opazovalci z nekaj aktivne soudeležbe, predstavljajo namreč sam izvor kemije celostnega dogodka. Njihova vloga je nepogrešljiva in nenadomestljiva, zato se zdi, da bi bilo potrebno nekaj več proučevanja in raziskave za tak princip projekta.

Kopico neznancev – ki se bolj ali manj naključno srečajo in za dobro uro pobegnejo od sprevržene božično potrošniške družbe, da bi za trenutek postali eno ali morda celo tisti »blagoslovljeni nič« – speljati v ekstazo pristne skupnosti, skromnosti in prerojene duhovnosti, ni mačji kašelj. Takim razmeroma visokim ciljem, naj bodo še tako podmazani z ironijo, namreč kaj hitro preti kontra učinek, ki lahko naenkrat zdrsne, če že ne ravno v neljubo banalnost, pa vsaj v razočarano lahkotnost naivnega.