Portreti, nova gledališka predstava režiserja Vita Tauferja, je bila v Mladinskem gledališču premierno uprizorjena pretekli četrtek, petek in soboto. Gre namreč za trilogijo, ki jo sestavljajo Portreti I, Portreti II in Portreti III. Vsak izmed treh delov je v sebi zaključena celota, vse tri predstave skupaj pa predvsem dopolnjujejo druga drugo, se pomensko razširjajo in prinašajo bolj poglobljeno sliko družbe.

Portreti predstavljajo devet zgodb posameznikov, ljudi z ulic, ki izhajajo iz različnih družbenih slojev, mentalitet in verskih prepričanj. Predstava je postavljena v formi pogovorne televizijske oddaje, v obliki intervjujev, ki jih vodi Desa Muck, in je v tej formi za gledalca, ki pričakuje napeto dramsko dogajanje, vsekakor precej naporna, kajti intimnih izpovedi namreč ne dopolnjujejo nikakršni posebni efekti, presenečenja ali spletke, niti se vanje ne vmešavajo tretje osebe.

Gledalec je tako prisiljen v tisto, kar se dandanes zdi praktično nemogoče: v poslušanje. Prisluhniti mora zgodbi, ki bi lahko bila tudi sosedova, sorodnikova ali pa njegova lastna, kajti intervjuji, ki jih odigra odlična igralska zasedba v sestavi Uroša Kaurina, Dese Muck, Marka Mlačnika, Marinke Štern, Blaža Šefa, Roberta Prebila, Primoža Bezjaka, Maruše Geymayer-Oblak, Olge Kacjan, Mojce Partljič in Matije Vastla, so sicer skrajšani, a resnični pogovori s povsem realnimi ljudmi, anonimneži s ceste.

Kar bi predstavi na tej točki lahko očitali, je predvsem dolžina nekaterih portretov, kajti čeravno naj bi vsak trajal pol ure, se nekateri razvlečejo celo na 45 minut, kar pa je, ko sestavimo skupaj tri portrete na en večer, enostavno preveč, da bi predstavi lahko v celoti zbrano sledili. V nekaj portretih se določeni podatki celo večkrat ponovijo in čeravno to dodaja določeno prepričljivost dramskemu liku, katerega značilna lastnost je denimo nenehno ponavljanje istih vzorcev, je to, v kolikor gre za portret, dolg 45 minut, lahko nekoliko odveč. Poleg tega bi bilo vredno omeniti še sestavo posameznega večera oziroma posameznih portretov znotraj njega. V Portretih I se tako denimo zgodi, da si sledita dva pasivnejša lika, kar lahko gledalca nekoliko uspava. Sledi jima aktivnejši, bolj živ lik. Morda bi Portretom I v tem smislu veljalo slediti Portretom II, kjer je za prvim, nekoliko manj aktivnim likom, na vrsti bolj dinamičen portret.

Vendar pa so Portreti umetniški projekt, ki se ne poigrava zgolj s formo postavitve, temveč tudi z dramskim tekstom, katerega funkcijo so v tem primeru prevzeli intervjuji, ki jih je posnela dramaturginja predstave Uršula Cetinski. Predstava dokazuje, da lahko skozi predelavo dokumentarnega gradiva resnica vstopi v gledališki prostor celo bolj eksplicitno in bolj neposredno kakor skozi fiktiven dramski tekst, hkrati pa je vse, kar je postavljeno na oder, že samo na sebi fikcija, zato postanejo tudi ta besedila, intimne izpovedi, na nek način fiktivne, s tem pa tudi bolj dostopne gledalcu, kakor bi bile, v kolikor bi se moral izpostaviti resničen posameznik. Slednji namreč pred avditorijem, polnim ljudi, najbrž ne bi spregovoril tako odkrito in sproščeno. Igra torej prinaša določeno fiktivnost pa tudi subjekt, ki lahko neobremenjeno spregovori o tuji intimi. Na takšen način se pred gledalcem zvrstijo zgodbe, ki imajo izjemno izrazno moč pa tudi prepotrebno življenjskost.

Tematsko se Portreti osredotočajo na pojem, ki postaja v današnji družbi izenačen z družbeno močjo, lepoto, mladostjo, uspehom, bogastvom in še čim; na srečo. Prevprašujejo jo in skozi odkrivanje intimnih izpovedi iščejo najboljšo definicijo tega pojma, ki pa se – k sreči! – vedno znova izmika. Vprašanja o sreči vedno znova segajo tudi v področje osebnoizpovednega in na ta način se iz fragmentov, posameznih intervjujev, počasi izoblikuje tudi slika o širši družbi, mentaliteti, osrednjih družbenih problemih pa tudi o pomenu bogastva, ljubezni in zadovoljstva na kariernem področju. Ta podoba pa, ravno zaradi raznolikosti značajev, ki jo tvorijo, nikakor ni enoznačna ali jasno opredeljena; zgolj nakazuje se in predvsem od perspektive gledalca je odvisno, kakšna je slika, ki se vzpostavi pred njim. Prav ta pomenska odprtost je tudi tisto, kar daje Portretom posebno dodano vrednost.

Portretirala je Anja Radaljac.