Vrnimo se v čas holokavsta. Oziroma na točno določeno točko v zgodovini, ko se je holokavst začel. Noč, ko so bila razbita okna, družine in sanje posameznikov, noč, ki se je v zgodovino zapisala kot kristalna noč. V urah med 9. in 10. novembrom leta 1938 se je zgodil pogrom nad Judi. Nad bolnimi, invalidi, nad vsemi tistimi, ki niso bili [cinično] normalni ali potrebni za razvoj velike nemške nacije.

V ljubljanskem gledališču Glej smo 21. decembra doživeli premiero Helverjeve noči, predstave, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in ŠKUC gledališča. Intimna drama modernega poljskega dramatika JarosŁawa Świerszcza, ki ustvarja pod psevdonimom Ingmar Villqist, nas postavlja v majhno stanovanje Karle in njenega tridesetletnega posvojenca Helverja, v zatišje pred nacistično ihto, ki se je dogodila tiste usodne kristalne noči.

Predstava je narejena v vsesplošni realistični noti. Stanovanjce je do podrobnosti opremljeno s popolnoma funkcionalno kuhinjo, s ploščo za rezanje zelenjave, sladico v omari, kristalom za vitražem, nad posteljo celo visi lesen križ. V ta prostor Glejeva majhna dvorana, kjer stebri zastirajo pogled na dogajanje, skoncentrira njuno življenje. Postavitev dogajanja nas popelje v dom dveh posameznikov, ki se umakneta pred družbenim dogajanjem. Njun dom pa vseeno ni svet zase, temveč je še kako umeščen v družbeno dogajanje za stenami stanovanja.

Najhujša obsodba nasilju je, ko mu pred nos postavimo nepopačeno ogledalo. Predstava v režiji Alena Jelena je z realizmom želela prikazati surovo in kruto realnost nacizma, ki so jo doživljali ljudje med drugo svetovno vojno. Predstava pa se je ujela v naturalizem dogajanja, kjer je intima postala tako intimna, da gledalcem ni pustila blizu. Dogajanje je namreč postavljeno v realističen prostor, ki pa sam po sebi ne intrigira niti ne vzbuja občutka sproščene domačnosti. Tisto, kar po ogledu predstave gledalca pusti nedotaknjenega, je bila realnost, prestavljena na odrske deske, ki ni našla načina, da bi poleg obstoja na odru navezala stik z gledalcem.

Močan in ljubeč odnos med Karlo in Helverjem je trdno vzpostavljen že na začetku. Usoda je združila mater, ki je bila izgnana iz družine in zapustila lastnega otroka, ter dečka s posebnimi potrebami. To izvemo relativno hitro v pogovoru, ki ne deluje dovolj motivirano, temveč se razkriva v nenadnih izbruhih. Odnos med Karlo in Helverjem se tudi skozi dramaturški lok razvoja predstave ne poglobi, temveč ostaja na isti ravni z izjemo manjših nihanj. Ljubeča motivacija Karle se kaže samo v njeni samopožrtvovalnosti, ko sodeluje v Helverjevi igri vojaške šole. Onkraj tovrstnih potez pa Karla, ki jo igra Darja Reichman, ostaja hladna in odtujena skozi celotno igro. Njena materinska skrb do Helverja, ki ga igra Blaž Setnikar, je močna, vendar brez doslednega stopnjevanja, ki jo je privedla do sklepnih dejanj - evtanazije in samomora. Njena skrajna odločitev, da si prikrajšata muke in še zadnjikrat vzameta usodo v svoje roke, je zaradi pomanjkanja vidne motivacije prikazana ravno obratno - kot vdaja, in ne kljubovanje.

Zunaj zidov Karlinega in Helverjevega stanovanja poteka protičloveška gonja. Nemški vojaki razbijajo judovske trgovine in stanovanja ter nadlegujejo gnide - kot jih poimenuje Helvar. V predstavi smo obdani samo z realnimi zvoki, od ropotanja krožnikov v kuhinji, glasbe, ki prihaja iz radija, do zvokov ulice, ki prodirajo skozi okno, le ob koncu, ko Karla seže po skrajni rešitvi, pa v igro poseže nežna glasba. Zaključni prizor zaradi dodane glasbe izstopi iz celote ter bode v oči. Diegetski zvoki z ulic, nacistična gesla iz Helverjevih ust in krvavi madeži na srajci, ki jih lahko vidimo po tem, ko se Helvar vrne z drugega pohoda, kot posledica neukrotljivega in uničujočega zla bdijo nad celotno predstavo. Občutek terorja s svojim mankom le pridobi na prisotnosti, na katero pa se lika prav nič ne odzivata.

Tekst, ki sledi klasičnemu loku fabule, realistična scenografija in kostumografija se na odru Gleja, pionirja slovenskega eksperimentalnega gledališča, povežejo v korektno sestavljeno celoto, ki pa ji ne uspe pozitivno ali negativno intrigirati občinstva. V predstavi tudi ni bilo zaslediti nobenega preigravanja s tekstom, kontekstom ali prostorom. Natančna scenografija majhnega meščanskega stanovanja in časovno korektni kostumi vakuumsko zapakirajo čustveno nabito dogajanje med likoma. Navkljub navidezni odsotnosti zla, ki je v svoji neprisotnosti prisotno povsod, se potencial predstave izgubi v nedosegljivem posnetku življenja Helverja in Karle.

Recenzijo predstave je spisala vajenka Mojca.