Senat in umetnik

Ob prvi slovenski uprizoritvi Camusovega Kaligule je Dušan Pirjevec v reviji Sodobnost spregovoril o prelomnosti besedila uprizoritve, ki od gledalca izsiljuje jasnejše opredelitve in odločitve. Skratka, Camusov Kaligula se je takrat vsilil kot problem. Pol stoletja od prve slovenske uprizoritve v Drami je na istem odru v režiji Vita Tauferja spet mogoče videti Kaligulo, ne pa tudi njegovega problema, kar postavi vprašanje, ali Kaligula ni več času neprimeren.

Osnovna zgodba govori o rimskemu cesarju Kaliguli, ki ga spoznanje nesmisla in absurdnosti življenja ob smrti ljubljene sestre Druzile pripelje do odločitve, da bo svet postavil na glavo. Uprizoritev Camusove drame v priredbi dramaturginje predstave Lare Simone Taufer je tako prikaz cesarjevega umetniškega projekta, ki ga poganjajo nasprotja med cesarjem in senatom. Razmerja med njimi brez odlašanja poda že začetni prizor v nazorni scenografiji Branka Hojnika, ko čakanje na cesarja Kaligulo v javnem stranišču kaže na inferiornost patricijev.

Po Camusu je Kaligulova integriteta v zanikanju bogov, njegova krivda pa v zanikanju človeškosti. Zanimivo, da je prav slednje skupno obema stranema drame, s strani patricijev v dobro državnega proračuna, s strani Kaligule pa na račun likvidacije bivanja. Kaligula senatu nenehno dokazuje protislovje med državnim proračunom in človeškim življenjem, nečloveškost in notranjo nesmiselnost te metafizike pa potrjuje s tem, da jo izvede logično do kraja, dosledno.

Vidnejša vloga je s spremembami besedila dodeljena senatu, ki ga zastopajo patriciji. So nekakšna oportunistična elita in skrivni voditelji države, ki se ne morejo konstruktivno vključiti v cesarjev novi način vladanja. Pri tem že izhodišče odpre vprašanje subverzije političnega sistema, ki pa ga je mogoče uporabiti na obeh straneh. S te perspektive je Kaligula utopično-tragični upornik, čigar kreativna energija se v vsej svoji absurdnosti poskuša zoperstaviti dosedanji politični praksi korupcije in laži. Na drugi strani pa so interesi patricijev, ki svoj boj legitimirajo skozi perspektivo upora revolucionarnega razreda zoper avtoritarni režim tirana Kaligule, vendar v svojem strahu vseskozi ostajajo pasivni in nesložni.

Vendar problemska izhodišča drame ostajajo na spekulativni ravni, saj uprizoritev ne spodbudi zares k tovrstnemu razmisleku. Sestavljena je namreč iz številnih žanrskih vzorcev, domislic, igralskih poigravanj, ki se z režijo ne povežejo v koherentno idejno celoto, s priredbo besedila pa tudi dramaturška podstat zgolj zasilno nudi podporo. Ključni integral uprizoritve pade na samega Kaligulo, ki v telesu Marka Mandića in po besedah Pirjevca izvršuje "opravila bogov, usode, narave, materije in tako razkriva globoko antičloveško bistvo sleherne metafizične miselnosti, ki omogoča človeka samo iz nečesa izven človeškega in ga spreminja v agenta nečesa, nad čimer on sam nima nikakršne oblasti."

V tem kontekstu pridobi pomembno težo jezik, saj vsi akterji razen Kaligule govorijo v svojem dialektu, kar je mogoče razumeti po eni strani kot vzvišeno razliko v simbolnem kapitalu, po drugi pa kot Kaligulovo projekcijo ljudskih tipov, ki večidel delujejo kot karikature, liki, ki v sebi nosijo predstavniško, označevalno funkcijo. Ta je zanimivo dodeljena tudi rekvizitu – glini, pod katero se skrije cesarjeva glava in napotuje na materialnost oblikovne svobode, hkrati pa je arhetipskega značaja, ki povezuje z zemljo. Kaligula se na ta način poskuša na novo oblikovati kot živi kip in kreatura božanskosti.

Pred petdesetimi leti je Camusovo besedilo učinkovalo nasilno in hkrati nenavadno natančno in ni izpustilo iz kroga svojega osrednjega problema. Pirjevec je to povezoval s silovitostjo teksta, ki zaposluje zlasti zato, ker začne ob njem magnetna igla našega vsakdanjega kompasa kar naenkrat nervozno nihati sem in tja. Ne znajdemo se tako hitro, kot bi bilo treba, in te drame ne moremo kar z že zdavnaj privajeno in znano kretnjo vključiti v lastni svet ter je meni nič tebi nič potopiti v sklop lastnih kategorij. Kot nekakšno tuje telo je, ki povzroča nelagodnost ali celo živčno razdraženost.

V današnjem vsakdanjiku pa se zdi, da je Kaligula skoraj preveč aktualen in se zlahka vključi v sklop prevladujočih kategorij. Tokrat gledalčeva varnost ob ogledu ni prizadeta, saj vrženost v gledališko fikcijo, v kateri ljudje umirajo in niso srečni, ne problematizira duha izven teatra ter tako oropa uprizoritev njenega učinka. Nekatere aktualizacije so času preprosto preprimerne. Kaligula je v poskusu uresničitve svojega preokreta propadel, medtem ko ga doslednost našega poskušanja ohranja pri življenju. Bi bila to lahko univerzalna neprimernost današnjega Kaligule?

V glini bi se valjal Borov.