Pred začetkom projekta Pol-na-črta je v Klubu Lili Novy v Cankarjevem domu potekal Mali plesni simpozij, na katerem sta Pia Brezavšček in Rok Vevar z moderatorko Renato Salecl govorila o bežiščnih linijah dela koreografinje Mateje Bučar in Vadima Fiškina. Teden dni zatem je sveži sodobnoplesni odvod Mateje Bučar, prejemnice Nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, v koprodukciji Cankarjevega doma in Dum – Društva umetnikov doživel premierno izvedbo in se nato večkratdnevno odvijal do minule srede.

Pod sodobnoplesnim performansom celotne kreativne ekipe - poleg že omenjenih Bučar in Fiškina jo sestavljajo še Maja Kalafatić, Katja Legin, Andreja Rauch Podrzavnik in Borut Savski – potegniti črto pomeni oklepati se kartezičnega ravninskega koordinatnega sistema vednosti z jasnimi točkami, funkcijami in definicijami. Zato nam ne gre za abstraktno ravnino mišljenja, v kateri lahko s koordinatami definiramo točke, jih povežemo v funkcije vse do sistemov splošnosti, temveč predvsem za performativno prostorsko linijo, ki se izmika definicijskim točkam v konkretnih lokalnih pogojih njenega delovanja. Koreografija, ki ni več stvar imaginarnega prostora uprizarjanja, temveč realne urbane materialnosti.

A vendar je na začetku prav ravnina oziroma praznina. Odvisno od dneva in ure obiska je marmorno preddverje Cankarjevega doma prazno, skozi hladno stolnico nacionalne kulture, skozi ta zračno-kamniti volumen praznine pa po sredini od enega do drugega vhoda poteka črta, sestavljena iz drobnih lučk. Zveznost vrste svetlečih se točk na prvi pogled prostor razmejuje na dva dela, obenem pa seva občutek energije, ki drži skupaj in spaja celoten prostor. Čeprav je sestavljena iz majhnih točk, se zdi, kot da bi razširjala prostor, se v nekem trenutku odprla in ga pogoltnila, spet v drugem pa povsem izginila.

Svetlobna linija, ki zaenkrat še ne utripa, torej ne učinkuje le sama po sebi, temveč že vselej v relaciji do prostora, še posebej pa v odnosu do teles. Ob kolažu zvočnih posnetkov pozivov k ogledu razstave ali kakšnega drugega dogodka v ljubljanskem kulturnem domu se ležeče telo enako oblečenih plesalk spremeni v par teles, ki sinhrono hodi ob črti. V šalamunovskem slogu: Vedno samo ob črti. Ob črti navzgor. Ob črti navzdol. Ob črti na levo. Ob črti na desno. Vedno samo ob črti.

Od sedečih teles sinhronih estetiziranih premikov dalje črta ni več cankarjanski plot, navidezna meja, in plesalki kreneta vsaka na svojo stran hale, v konstantnem pogledovanju ter usklajevanju hodita po črti naprej in nazaj. Za vsakim gibom tiči koreografski premislek, ki je strukturiran tako, da v insceniran dogodek pripušča brazdo spontanosti in naključja, nevsiljivo intervenira in se poigra s celotnim prostorom ter ljudmi, ki gredo skozenj. Prav te nepredvidljive slučajnosti so vrh sodobnoplesnega performansa, trenutek, ko se v začetno prazno ravnino črte in dveh teles vsuje tri tisoč glava množica obiskovalcev. Najsibo koncert Glasbene mladine ali abonma Veličastnih 7, množica poglobi ravnino v prostor in ga preplavi.

Nekateri odvijajoče se predstave niti ne opazijo, drugi se nerodno zaletijo v plesalko, tretji pokažejo zanimanje in sprašujejo, o čem vendarle gre, spet drugi pogumno pojasnjujejo principe umetnosti, neodločni opazujemo. Pogumni mladostniki oponašajo gibe nastopajočih, hodijo po črti, tečejo ob njej, ali pa poskušajo porogljivo utišati ostale: »Pššššššt, tišje, to je umetnost!«

V taki množici črta izgine, vendar ne povsem, le na trenutke občasno zasije izpod lakiranih čeveljcev ali superg, pokaže se odprtina, tunel na drugo stran, nasmešek plesalke, ki odločeno nadaljuje zastavljeno serijo. Množica se počasi razredči v skupine, medtem pa se morda nekje kakšen salonar zatakne ob črto in … spotakne. Svetlobna linija je namreč ravno prav dvignjena, da se neprevidneži lahko spotaknejo ob njo. Prav spotik pa je tisto, kar nacionalno kulturno institucijo »škandalizira« v smislu, ki je blizu Hewittovemu [hjuvitovemu] razumevanju spotika v okviru socialne koreografije. Za učinkovito plesno komunikacijo je potreben spotik in poškodba plesnega telesa, ki tako postane označevalni medij, ki razkriva ideološko podlago svoje pojavitve. S spotikom se ukrivi prostor in svetlobna daljica se s tal preslika v neskončno virtualno premico v projekciji nad vhodom s ploščadi.

Če na koncu pod koreografsko linijo vseeno potegnemo črto, da bi dobili izračun, vsoto ali vrednost, smo jo potemtakem potegnili že v izhodišču; prečrtali pravzaprav. Črte niso tu, da jih pazljivo prestopimo, marveč da se ob njih spotikamo.