Projektator bi lahko mislili kot nasledek, nekakšno bežiščnico Černigojevega Teatra Masse kot kolektivnega izraza sodobne družbe. Je vertikalno gledališče »v ostri perspektivični skrajšavi in s pogledom od vrha navzdol dobesedno na množico. Z vkomponirano konstrukcijo, s steklenim trakom, ki poteče iz stene na streho«, zapiše Peter Krečič. Černigojev arhitektonski slikarski predlog, imenovan Teater Masse ali Gledališče množice, je arhitekturna skica stolpnice, najprej objavljene leta 1929 v reviji Der Sturm, kjer ni nikakršnega scenskega prostora, pogled pa je od zunaj mogoče obrniti navzgor in od znotraj navzdol, na množice, vertikalno torej.

Projektator bi lahko mislili kot nasledek, nekakšno bežiščnico tudi lanskoletnemu informansu Projektator: Teater-masse v soavtorstvu Živadinov-Zupančič-Turšič, nekakšnemu hommagu omenjeni Černigojevi konstrukciji nebotičnika kot nerealiziranega postgravitacijskega gledališča. In če je tokratni Projektator izgubil del naslova, pa je pridobil samo vertikalo.

Na Tivolski cesti stoji nebotičnik, oblečen v steklo, ki poteče iz stene na streho, pogled navzgor pa je usmerjen k desetemu nadstropju. V pisarniških prostorih je nastala prostorska konstrukcija Dunje Zupančič, ki se vpenja v transparentno stekleno menežarijo površin, za vse te poglede od spodaj navzgor, pa tudi za nas, ki smo bili pripuščeni k ritualnemu praznovanju. Mestni vrvež pa dopolni geometrijsko natančno jekleno konstrukcijo.

Živadinove performanse pogosto preči igra med ekskluzivnostjo in neekskluzivnostjo, med zaprto odprtostjo in odprto zaprtostjo kot nasledstvom avantgardističnih gibanj. Te ustvarjajo nevidne javne žepe znotraj javne vidnosti, skrite prostore, heterotopije. Delujejo in navigirajo med javnim in zasebnim, vidnim in nevidnim, medijsko zaznanim in tistim, ki se raje poganja na prijateljskih mrežnih strukturah nekje v podtalju.

Mitomat ali mojster-ceremonij, Živadinov, je obredje tudi tokrat raztegnil čez čas pričetka in čas konca, na nekakšen liminalni prostor obrednega očiščenja. Očiščenja skozi prehajanje iz zunanjosti v notranjost. Ko se na Tivolski cesti zaletimo v nebotičnik in butnemo v njegovo avlo, kjer nas vratar usmeri v deseto nadstropje, pokličemo dvigalo in nanj v rahlo nervoznem stopicljanju počakamo. Vrata se odpro, dvigalo nas potegne v višino, v vertikalno. Izstopimo. Živadinov nas razdeli v pare, z lučkami na telefonih si svetimo na zatemnjenem hodniku, da se ne prekucnemo eden čez drugega. Na koncu hodnika in na levo je soba. Odložimo plašče. Začnemo z razporejanjem teles v prostoru. Nekatera telesa so že tam.

Ritmično-vizualen-glasbeni spektakel, ki eksperimentiranje sidra v dekonstrukcijo dramskega gledališča, spominja na ikonsko načelo Gledališča Sester Scipion Nasice, čeprav Živadinov z njim na manifestni ravni prelamlja. Kot nekje pravi Eda Čufer - citiramo: »[V]izualno-prostorska prekrstitev tako imenovanega mimetičnega koncepta prostora v abstrakten koncept prostora. Iz religiozno-ideološke v estetsko sfero«. Konec citata. Pa tudi nazaj, iz estetske v religiozno-ideološko sfero. Kajti legitimnost zgradbe umetniškega dela legitimira in konstruira družbeno ureditev.

Černigojev Teater Masse se priklopi na tekstualno maso po motivih ekspresionističnega dramskega besedila Kosmata opica Eugena O'Neilla, čigar razstavljalci so Dragan Živadinov, Lotos Vincenc Šparovec in Mojca Kumerdej. Dramaturški posegi v tekst ga skrčijo na afektirane, mestoma kondenzirane vizualne podobe, ki skušajo ujeti razsežnosti prekooceanke, teritorija, ki pluje. V poetično nabitih performativnih momentih Tine Vrbnjak, v nekakšnem zborovskemu narativnemu toku opičje hudomušnosti Maruše Majer, v antropoloških analitičnih ugrizih Romane Šalehar, v delovanju očeta in lastnika jeklarske korporacije »Nazareth Steel« Lotosu Vincencu Šparovcu. »Delovati, ne misliti«, pa je tisto, kar vodi lik njega, masovnega moškega, človeka množico, Primoža Pirnata, jeklarja, v katerem poteka boj med orjaškostjo in mišljenjem. Orjakovo ritualno preobrazbo vzame antropologinja za svojo metodo, »tista, ki ji je naloženo roditi in ne vedeti«, je tudi tista, ki vodi preobrazbo v podpalubju teritorija v gibanju.

Naj ponovim vprašanje, ki si ga je v eni izmed recenzij zastavil kritiški kolega Bojan Anđelković, »ali je potem ta predstava ultimativna Živadinova feministična gesta«, in to vprašanje naslovi na neko drugo Živadinovo predstavo. Feministične geste so torej posejane po Živadinovih konstruktivističnih performansih, ki snujejo neko virtualno državo prihodnosti, kot še zapiše Anđelković, kjer bo ženska tista, ki misli. Ženska kot misleči stroj in v podaljšku gledališče, ki pogled obrača proti lastnim nevronskim blodiščem.

In tako kot Appiajevi ritmični prostori izidejo iz kiparjenja gibajočih teles, kot zapiše Ranciere, tudi geometrični prostori Projektatorja izidejo iz umetnosti gibanja v zasnovi Mateje Rebolj, pospremljeni z repetitivnim zvokom Daria Serevala in s svetlobnimi snopi Janeza Kocjana. Natančno biomehanično premikanje sledi nekakšni modernistični zavezi po neskončnem gibanju, ki spominja na fordistično gibanje tekočega traku in tayloristično organiziranje.

Projektator je gledališče strojev in kolektivnega zanosa telesa, kjer se umetniško delo ne predstavlja, temveč izvaja in deli. Naznanja smrt odrske predstave igralcev za gledalce, vendar je to že stara smrt.