Če za nekatere avtorje velja, da po uspehu prvega izstrelka v areno v drugo sledi slabši met, to ne velja za Nino Rajić Kranjac. Dasiravno v gledališkem listu izlije refleksijo mukotrpnega iskanja tega drugega meta, ob tem pa poleg režijske pokaže še nekaj besedne žilice. S predstavo Zborovanje ptic, sicer njeno magistrsko nalogo, ji je uspelo upravičiti Šelihovo nagrado s Tedna slovenske drame za svojo diplomsko delo, režijo predstave Simone Semenič, 1981. Še več, morda že kliče po naslednji. V vsakem primeru in vseh ozirih pa je pokazala tudi že izdelano senzibilnost, kako zbrati okoli sebe pravo ekipo ustvarjalcev, ob kateri se izkaže, kaj zmore mlada uprizoritvena scena.

Predstava je nastala v okviru rezidenčnega programa Gledališča Glej, režiserka pa je s sodelavci efektivno izrabila same lastnosti majhnega in intimnega stebrnega prostora. Znotraj produkcijskih pogojev, kot jih Glej nudi, gre za celostno prepričljivo speljan projekt. Scena je delo arhitekta Aleksandra Vujovića z nekaj elementarnimi, a humorno domiselnimi rekviziti. Zlasti s pokritostjo celotnega poda s perzijskimi preprogami prispeva k možnosti bolj intimne atmosfere gledališke izkušnje. Ta intima je bila med drugim omejena na 24 gledalcev. Zaokrožanje na bazično, a izvirno scenografijo učinka celote ne osiromaši, ampak povsem spretno podpira razgibano intenziteto telesnosti igre.

Zborovanje ptic je Jean-Claud Carrièrjeva posodobljena dramatizacija pesnitve iz 12. stoletja, ki jo je spisal perzijski sufi Farid ud-Din Attar; pred leti pa se jo je v produkciji SNG Maribor lotil tudi Jernej Lorenci. Ptice so se zbrale, da bi si poiskale kralja in vodstvo na poti očiščenja do misteričnega Simorgha prevzame Smrdokavra. V tej vlogi posebej briljira Benjamin Krnetić, kot nekakšen guru z lenonkami, lanenim reklcem in pisano ruto. Kot pretkan modrec jih sprovocira iz njihove zacementirane cone udobja, mnoge po poti pomrejo ali obupajo, cilj doseže pičlih trideset. Tudi preostala zasedba - Petja Labović, Nataša Keser, Blaž Dolenc, Sara Dirnbek in Nejc Cijan Garlatti - dokazuje, da za optimalno prepričljivo igro še ni potrebna kilometrina. Vsa skupina je publiki dala čutiti res intenziven in predan utrip izvedbe.

Uvodno prezentacijo ptičjih lastnosti, ki so hkrati le človeške lagodno navajene slabosti, predstava začne s hudomušno in v nekaj režijskih trikih izvirno ter duhovito igro. Gledalec ni zgolj večna priča igralskim interakcijam, nagovori vodje Smrdokavre in misija ptičev so namreč večinoma komunikativno naravnani na publiko. Tok dinamike med sproščeno zabavljaškimi, udarnimi in resnobnimi valovi igre doseže ravno pravi tempo. A tudi ko ptičje popotovanje zapade v bolj mračne faze, ne umanjka zajebantskih in iznajdljivih režijskih rešitev.

Skozi ta tok preizkušenj ptičje duše popelje dober glasbeni izbor Lee Čehovin, ki sega od Josipe Lisac do slovenske popevke in orientalske glasbe. Glasbeni izbor še dodatno gradi na atmosferi predstave, hkrati pa omogoča tudi njeno lokalno umeščanje. Čehovin in Rajič Kranjac sta glasbo učinkovito plasirali v tok dogajanja. Dinamika glasbe in scenskih rešitev, tempa in komunikativne igre tako v sozvočju ustvarijo tekočo in močno atmosferično izkušnjo.

Čeprav je Carrièr perzijsko pesnitev posodobil in s tem omogočil več nivojev branj in aktualizacij, ta zgodba v osnovi še vedno nosi sufijsko ezoterično sporočilo o poti k Simorghu kot poti izničitve sebstva za razsvetljenje v bogu. Kar je v nekaterih takšnih klasičnih delih univerzalno in prav zato dostopno aktualnemu ter vedno znova uprizorljivo, je njihova inteligentna psihologizacija človeške nravi, četudi je prepletena z mističnim izročilom. Režija Nine Rajić Kranjac sicer ni šla v smer dodatnega poseganja v dramsko adaptacijo. Tako teksta ni posebej navezovala na kakšno aktualno družbeno situacijo. Lahko bi rekli, da je ravno vrhunska izvedba Zborovanja ptic tista, ki kljub mističnim konotacijam oziroma ravno zaradi njih predstavo dviga na raven karakterizacije človeške nravi, ki se po mističnem popotovanju prikazuje in premaguje.

Kako so preživeli ptiči s publiko naposled našli Simorgha v tokratni režijski izpeljavi finalnega prizora, pa naj v skladu z mistično podlago predstave ostane recenzentska skrivnost.