V nedeljo, 11. decembra, je v SNG Drama s predstavo Hamlet gostovalo Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd. Spektakel je režiral slovenskim odrom že domač Aleksandar Popovski. S predstavo se je beograjsko gledališče poklonilo 400. obletnici smrti največjega svetovnega dramatika Williama Shakespearja.

Po besedah dramaturga predstave in avtorja adaptacije Gorana Stefanovskega je potrebno fokus drame iskati v vojni vročici, paranoji in zunanjepolitični situaciji. To razmišljanje v sami predstavi ni vidno. Uprizoritev se namreč osredotoča na ljubezenske in družinske probleme glavnega lika, rahlo se dotakne tudi njegovega notranjega konflikta. O dramaturgovem konceptu pa je videnega in slišanega malo.

Projekt bolj odpira vprašanje uprizarjanja klasikov. S tem problemom se vsaj enkrat na leto sreča vsako večje gledališče, ob obletnici Shakespearjeve smrti pa je bila ta razprava še potencirana. Vprašanje je namreč, kako s spoštovanjem do njene vrednosti uprizoriti klasiko in jo hkrati dovolj spremeniti, da postane zanimiva za publiko tega stoletja. Klasike namreč postavljamo na piedestal, ki jih dela nedotakljive, in tako se vedno znova srečamo s polemiko o predelavi teh besedil. Slavoj Žižek je v svoji etično-politični vaji Antigona zapisal, da se spoštovanje do klasik lahko izraža s posodabljanjem le-teh. Bistveno v konceptu te predstave je prehajanje iz tradicionalnega v sodobno, ki je opazno v skoraj vsakem elementu in tako služi kot primer posodabljanja klasikov, ki je po Žižku nujno za možnost njihovega uprizarjanja.

Stefanovski je tekst “razkosal” in na novo preoblikoval. Tako se predstava začne s protagonistovimi napotki igralcem pred uprizoritvijo njegove igre v besedilu Hamlet, se nadaljuje na pokopališču, konča pa se s slavnim Hamletovim monologom. Kljub tej predelavi pa se ekipa še vedno osredotoča le na najbolj slavne dele besedila in tako še vedno ubere varno pot, ki pa jo popestri s premikanjem besedila in raznimi vložki.

Večjega črtanja replik likov vse do razpleta zgodbe ni, potem pa se zgodi rez konca, v katerem Hamlet z eno potezo umori celoten dramatis personæ. Čeprav torej ni večjega črtanja skozi tekst, pa je vanj vrinjenih veliko avtorskih replik, ki gledalca skozi jezik opozarjajo na prelivanje modernega v sfero tradicionalnega, kar je v tem primeru uprizarjani tekst.

Scenografija Numna in Ivane Jonke je zastavljena kot še en igralec, saj ima močno vlogo, s katero pa včasih zasenči dejanske igralce. Oder je skoraj v celoti izkoriščen, v centru pa je ogromna bela zavesa. Le-ta ima vlogo gradnje in destrukcije same scene. Tako je spuščena zavesa podlaga za rekvizite in igralce, medtem ko dvig zuga povzroči sesutje vseh elementov, z igralci vred, na prosceno odra. Ta poteza najbolje deluje pri uprizoritvi Ofelijine smrti, kjer se zgodi boj med dekletom in zaveso, ki takrat predstavlja potok. Zavesa jo ob koncu boja ovije vase in njeno truplo naplavi na oder. Drugače, manj pomensko usklajen s scensko postavitvijo je na primer pomemben prizor duha starega Hamleta.

Zavesa je uporabljena kot podlaga za besedilo, a se besedilo na platnu prikazuje izredno hitro, kar onemogoča sledenje. To je sicer zopet lahko opravičeno z konceptom sodobnega v klasičnem, a kaže tudi na dejstvo, da je bila predstava ustvarjena za točno določeno publiko, in sicer za tiste, ki poznajo dramsko besedilo Hamlet in tako lahko zgodbo dojamejo tudi, če je kakšen pomemben element izvzet oziroma prikazan nerodno, prehitro. Vse skupaj postane skupek dinamičnih scenografskih elementov, ki povzročijo, da se fokus prestavi z igralca na scenografijo.

V vlogah smo gledali Jasno Đuričić kot Gertrudo, Jovano Stojiljković kot Ofelijo in Nikolo Rakočevića v vlogi Klavdija. V čevlje Hamleta je stopil Nebojša Glogovac. Kot igralska ekipa delujejo usklajeno, njihova igra pa je polna patosa in velikih gest, kar je še največji element tradicije, ki teži k umetni in gestikularni igri. Igralci zato ne prepričajo niti ne izražajo dovoljšne čustvenosti tam, kjer je to potrebno. Tako je na primer igra Đuričićeve v pogovoru s sinom oddaljena, nepovezana z likom. Enako se zgodi v večini dialogov, v katerih igralci nimajo odnosa do svojega in ostalih likov. Še najbolj prepričljiv je zadnji pogovor med Gertrudo in Hamletom, kjer se igralca končno sprostita in dovolita čustvom, da stopijo na plano. Še najbolj pristno deluje lik Ofelije, ki ga igralka predstavi pristno in prizemljeno, a zaradi gestikularne igre ostalih igralcev izstopa iz ekipe in tako deluje neusklajeno.

Med neuspele posege sodi tudi intermezzo, v katerem je ekipa s trikratnim umorom Klavdija pokazala, kaj bi Hamlet moral storiti, pa zaradi svojega notranjega konflikta ni. Vseeno pa je trikratna ponovitev tega prizora brez osebnega stika igralca z liki odveč, saj ponavljanje odvzame sporočilnost trenutka in mu vdahne komičnost, ki spominja na impro vajo v začetkih nastajanja predstave.

Slednje je poskusila tudi ekipa beograjske gledališke hiše, ki se je lotila prej omenjenega prehajanja iz tradicionalnega v sodobno. To so dosegli z mešanjem patetične in realistične igre, intermezzi modernega plesa in spremembami v tekstu. Vsi ti elementi, vstavljeni v okolje klasičnega teksta, uničujejo izvirni ritem le-tega, kar je najbolj sodobna poteza predstave.

Skozi Hamleta se je za vas prebil Benjamin Zajc.