Dosedanjim protestnim akcijam velikokrat očitajo, da se upirajo sodobnemu sistemu brez vizij in pozitivnih rešitev za prihodnost. Vsi pretekli upori proti neoliberalnemu demokratičnemu kapitalizmu po mnenju mnogih niso prinesli sprememb. Očitajo jim odsotnost skupne ideje, saj bi le-ta lahko ljudi vodila v prevrat družbenega sistema. In prav to antagonistično mišljenje želi Communitas na izpitu preseči. Ne gre za klasično predstavo niti za performans – je »hibridni javni dogodek, družabna igra oz. happening«. Avtorja Ana Vujanović in Saša Asentić si v prostorih Slovenskega mladinskega gledališča zastavita vprašanje, kako uprizarjati ideologijo na odru in kakšna ta ideologija je.

Pod režiserskim vodstvom beograjskega kolektiva Teorija, koja hoda je 'Izpit' slovensko premiero doživel prejšnji petek. TkH se ukvarja s performativno izvedbo gledališke umetnosti in sodobno umetniško prakso, ki svoje teme išče predvsem v političnem gledališču.

Celoten potek dogodka je odvisen od gledalcev. Takoj, ko se povzpnemo pred vhod Zgornje dvorane, že vstopimo v dogajanje. Družabna igra se ne reducira le na oder, temveč za svoj prostor izvedbe izkoristi tudi preddverje. Že tu je gledalec postavljen pred izbiro. Odločiti se mora, ali se bo podal v »klasični« ali »eksperimentalni« tip gledališča. Vsekakor namen tega dogodka ni sprostitev, kjer bi si lahko sede odpočili noge in telesni napor prepustili igralcem.

Kljub temu pa udeleženci, vajeni klasičnega performansa, nismo mogli kar tako izpustiti misli, da se dogodek vendarle odvija v okviru gledališke institucije. Gledalci smo se namreč vajeni vprašati, katera stvar je inscenirana in kaj se je zgodilo spontano. Saj nenehno iskanje mej med lažnimi performativi in resničnimi izjavami preizprašuje bistvo gledališča, ki realnost nenehno le posnema. A gledalec se je moral osvoboditi dvojnosti lažnega v gledališču in resničnosti zunanjega sveta.

Dogodek namreč želi prelomiti z instanco, ki gledališču preprečuje vdor realnosti. Performer in gledalec ne le da opozarjata na obstoj te instance, celo presegata jo. Gledališče se stopi z realnostjo, zruši koncept mimezisa. Gledalec se transformira v akterja. Igralci Blaž Šef, Katarina Stegnar, Boris Radujko, Dragana Alfirević, Stane Tomazin, Ivan Godnič in Draga Potočnjak pa postanejo le moderatorji, ki usmerjajo udeležence dogodka. Vsak, ki bo »prestal izpit«, pa bo prišel do drugačnih zaključkov. Communitas na izpitu na ta način uspe ubežati repetitivnosti, saj je vedno znova odvisen od vseh udeleženih akterjev.

Ker se skozi dogodek zabriše meja med performerjem in gledalcem, ne posnema ideološko obdelanega gradiva, temveč pride v neposreden stik z njim. Pri vprašanju, ki ga zastavi Ivo Godnič: »Kateri dogodek v slovenski zgodovini bi spremenili, da bi bila sedanjost boljša?« se skozi mnenja posameznikov razkrije skupno nestrinjanje z obstoječim stanjem. In ravno nestrinjanje z njim je vodilna ideja, ki je uprizorjena na odru; niti ni uprizorjena, njeni nosilci smo že mi sami.

Avtorja se pri izvedbi naslonita na pojem družbene drame Victorja Turnerja. Družbena drama namreč nastane v prelomnih trenutkih, je proces, ki vznikne v konkretnih situacijah. Takoj, ko na odru pride do preloma pravil, se znajdemo v njej; ko presežemo meje klasičnega gledališča, se lahko vzpostavimo kot skupnost. Na ta način smo del eksperimenta, kjer lahko moderatorji raziskujejo, kakšna je današnja družba in kakšna ideologija prevladuje v njej. Ko se podrejo klasične konvencije gledališča, se novonastala skupnost manifestira na isti ravni resničnosti, kot je tista za zidovi institucije.

In kaj pravzaprav je communitas? Ne gre za pojem skupnosti v vsakdanjem pomenu besede. Communitas je skupnost, ki je v nastajanju, tisto, kar se šele razvija med posamezniki in je v procesu grajenja. Ob tem pa skupni politični ali ideološki program še ni jasno artikuliran. Ana Vojanović na to pravi: »Ni nujno, da je simbolizacija, ki prinaša novo ideologijo, v trenutku akcije diskurzivno artikulirana.«

Communitas, ki je v nastajanju, še ni ideološko formirana, a se vendar uteleša v prostoru in se manifestira v dejanjih. Tudi telesno udejstvovanje je že lahko širjenje neke ideje. Formiranje communitas je namreč opozicija, nestrinjanje z immunitas. Le ta pa je v tem času večinoma proizvod neoliberalne ideologije, ki želi normalizirati stanja, proti katerim bi se morali upirati. Immunitas je imun na vse neoliberalne prakse, kot so prekerizacija, finančni rezi v javni sektor in podobno. Seveda je immunitas nekritičen tudi do lastne tvorbe, do samega sebe. Vendar med dogodkom ni prav nihče bil ravnodušen do sedanjega kapitalističnega ustroja, za kar lahko trdimo, da je izhodiščna točka v negiranju immunitas. Kljub nestrinjanju s sedanjim družbenim sistemom, pa do poenotenja, ki naj bi konstituiral možnost skupnega upora, ni prišlo. Tudi novo nastala communitas je temeljila na pasivnosti in nedovzetnosti za delovanje.

A avtorja se vztrajno upirata moraliziranju in očitkom, ki se v javnosti lepijo na protestnike. Želita poudariti, da se v današnjem času protest izkazuje predvsem skozi telesnost in manj posega v javni diskurz. Vendar je vsako telo nosilec neke ideologije, čeprav ta še ni jasno izražena. V gledališkem listu lahko razberemo, da se avtorja teoretično naslonita na Louisa Althusserja: »V današnjem času ne gre za konec ideologije temveč za premik od interpelacije do utelešanja.« Ravno zato, ker postaja ideologija vse manj diskurzivna in vse bolj telesna, jo je treba analizirati skozi uprizoritvene prakse – vodilno ideologijo smo utelešali akterji, prisotni na dogodku. Gledališče se tako izkaže kot najprimernejši kraj za tak miselni eksperiment, saj vseskozi manipulira s telesnim in telo uporablja kot glavni medij za svoje ustvarjanje.

Na dogodku je bila izpostavljena tudi kritika nasprotujočega si razmerja med teoretiziranjem in praktičnim ukrepanjem v dani situaciji. Vzporedno s Testom kolektivne inteligence, ki ga je vodil Godnič, se je na odru manjša skupina udeležencev razdelila na dva tabora: na tiste, ki teoretično rešujejo družbene probleme, in tiste, ki jih občutijo na lastni koži (v tem primeru brezposelni delavci). Med tema dvema taboroma se je pojavila prepreka, ki je onemogočila medsebojno sovpadanje teoretičnega in praktičnega reševanja iste problematike. Tabora sta se razvijala vzporedno, gluha drug za drugega. Tako avtorja opozarjata na paradoksalnost današnje situacije, v kateri se ti dve praksi nikakor ne dopolnjujeta, nasprotno, lahko se znajdeta celo v konfliktu.

Dasiravno sta avtorja preko specifične zastavitve predstave hotela pokazati, da gledališče tvori sebi lastno realnost s sebi lastno communitas, pa so gledalci stežka presegli podrejenost klasične vloge. Ker so se naloge navezovale na preveč konkretne situacije, so dopuščale iskanje analogij z »zunanjim« svetom ali z drugimi besedami: vdor mimezisa je prekrival postopkovnost in družbeno-gledališki mehanizem v predstavi odvijajočih se situacij. Kljub temu in kljub temu, da se je Izpit po treh urah zavlekel pozno v večer, lahko rečemo, da smo ga uspešno opravili. Vprašanje pa je, ali smo se preko njega res naučili kaj novega.