Eric Hobsbawm - Čas imperija (Založba Sophia, 2012)

KAPITALIZEM in PARLAMENTARNA DEMOKRACIJA versus SOCIALIZEM

NAVODILO ZA UPORABO:

V današnji Teoremi bo prvi del oddaje posvečen direktno obravnavanemu zgodovinskemu delu: čim bolj skoncentrirano in jasno bomo skušali predstaviti glavne poteze Hobsbawmovega orisa družbeno-politične situacije s konca 19. stoletja. Od tu bomo poskušali z nekakšno filtracijo izločiti osnovne teoretske poteze, ki naj bi nam bile v pomoč v drugem delu oddaje, kjer bomo Hobsbawmovo zastavitev poskusili vzporejati s specifičnim delčkom problematike politično-revolucionarnega organiziranja v sedanjosti.

PRVIČ: ZGODOVINA

Vprašanje je, ali je legitimno in ali je sploh mogoče iz zgodovinske knjige, torej knjige, polne empirije in prekrivajočih se zgodb, izcediti enovit teoretski zastavek iz njenih najglobljih temeljev. Vprašanje postane še bolj pereče, če upoštevamo, da gre pri Času Imperija Erica Hobsbawma za res glomazno delo, ki skuša na sicer obsežnih štiristotih straneh v obliki tekočega in enovitega toka predstaviti obdobje svetovne zgodovine od leta 1875 pa vse do začetka prve svetovne vojne. Toda že dejstvo, da se delo bere kot linearna zgodba, nam nakazuje, da mora biti v njegovem ozadju nekaj, kar ga drži skupaj, nekaj, kar poskrbi, da se zgodovina ne razprši v mnoštvo nepovezanih mikro zgodb.  

Preveč enostavno bi bilo odgovor zvesti na dejstvo, da je Hobsbawm marksistični zgodovinar, ki daje prednost obravnavi materialnih odnosov, produkcijskega načina in razredne razslojenosti, četudi drži, da so to centralne teme, ki se pojavljajo tudi v drugih njegovih delih, denimo v Času Revolucije, Času kapitala in Času Skrajnosti. Marksistični zastavek se morda najbolj očigledno kaže v metodološkem postopku,  ki je ravno obraten od ustaljene šolske obravnave zgodovine in bi ga lahko nekoliko poenostavljeno opisali na sledeč način: materialni odnosi so tisti, ki določajo ideje in diskurze. Seveda obstaja vpliv tudi v obratni smeri, vendar mora ideja opraviti bistveno več dela, da povratno vpliva na materialnost, za kar je morda najlepši primer kar sama zgodovina materialnega udejanjanja marksistične misli.  

Toda primat materialnosti je ontološki temelj Hobsbawmove obravnave zgodovine v najširšem smislu, ki ni specifičen le za obravnavano zlato obdobje liberalne buržoazije, za tako imenovano belle epoque. V specifičnem kontekstu tega časa pa Hobsbawm stavi na paradoksalno dvojno gibanje, ki sicer poteka na dveh različnih nivojih, vendar pa vsako od njiju na presenetljiv način določa drugega. To dvojno gibanje, ki poteka tako na nivoju materialnosti kot diskurza, bo centralna tema celotne današnje oddaje. 

Najprej imamo na eni strani kapitalizem kot produkcijski sistem, ki temelji na ideji prostega trga in začne ob koncu 19. stoletja vse bolj kazati svoj pravi obraz: podjetja se povezujejo na škodo konkurence, nastajajo poslovne korporacije, velepodjetja in izrazita koncentracija kapitala nasploh. Ideja prostega trga se izkaže za površinsko ideologijo, ki zakriva pravi temelj kapitalistične pošasti: zdrava tekmovalnost, kjer imajo vsi enake možnosti in kjer enkrat zmaga enkrat eden, drugič drugi, je iluzija. V samo tekmo eni vstopajo z izrazito začetno prednostjo in tudi zmagovalci so bolj ali manj znani vnaprej. Vsaka zmaga pa nadalje pomeni večjo začetno prednost na naslednji tekmi. Prosti trg torej ne proizvaja enakosti, temveč ravno nasprotno, z vsakim novim metom kock veča razliko med družbenimi sloji. Kot pravi Hobsbawm: »Svetovno gospodarstvo, katerega tempo je določalo razvito ali razvijajoče se kapitalistično jedro, se je vsekakor spreminjalo v svet, v katerem so 'napredni' vladali nad »zaostalimi«, skratka v svet imperija.« Toda naraščanja razslojenosti ne gre razumeti le v geografskem smislu kot razliko med zahodom in vzhodom, saj so razlike med revnimi in bogatimi naraščale tudi znotraj samih zahodnih držav. Postopoma je v več smislih nastala delitev na en vladajoč elitni procent in vseh ostalih 99 procentov, če se izrazimo v kontekstu enega bolj znanih protestniških sloganov iz današnjega časa. Najradikalnejša intenca francoske revolucije, torej odprava družbenih slojev, se je izkazala za povsem neuspešno – delno se je zamenjala le vsebina, a sama izrazito hierarhična forma družbe je ostala. Še huje, razlike so se v ekonomskem smislu še potencirale.

Toda vzporedno z naraščanjem premoženjskih razlik poteka na drugi ravni proces demokratizacije družbe. »Ves zahodni svet, po letu 1905 pa tudi caristična Rusija, se je očitno gibal k političnemu sistemu, ki je temeljil na vse večji volilni pravici, ta pa je zajemala vedno večje število navadnih ljudi,« ugotavlja Hobsbawm. V tem času se tako pojavijo prve stranke v sodobnem pomenu besede, torej stranke s predvolilnimi kampanjami, množičnim članstvom in vidnimi obrazi. Vse plasti prebivalstva se, sicer v večji ali manjši meri, politizirajo. Vprašanje - »Za koga si? Katero politično opcijo podpiraš?« - dobi šele zdaj pravi pomen. Politična opredelitev se neločljivo poveže s posameznikovo identiteto, kar je nadalje povezano tudi z vse večjo pismenostjo in informiranostjo posameznikov, ki jo pogojuje nastanek masovnih medijev v obliki dnevnega tiska.    

Ravno na presečišču nivoja kapitalizma in demokratizacije družbe se skriva naš centralni paradoks: kako je mogoče, da sta oba nivoja usklajena in da se medsebojno podpirata? Ali se ne zdi bolj logično, da bi morala vse večja politična participacija množic pogojevati tudi enakopravnost na ekonomski ravni, torej odpravo kapitalizma? Kot pravi Hobsbawm: »Kaj bi se namreč zgodilo, če bi o politični usodi držav lahko odločale nevedne in surove množice, ki niso bile zmožne razumeti elegantne in dobrodejne logike svobodnega trga Adama Smitha? Bržkone bi se odpravile po poti, ki bi pripeljala do družbene revolucije ...« In najbolj pereče vprašanje za revolucionarje, tako današnje kot tiste iz devetnajstega stoletja, je, zakaj se to ponavadi ne dogodi samodejno. Kakšna je skrivna pogodba med kapitalizmom na ekonomski in množično demokracijo na politični ravni, da se ne zgodi tisto, kar bi se na videz moralo po imanentni nujnosti zgoditi?

Vprašanje postane še bolj pereče in nenavadno, če upoštevamo dejstvo, da se je oblike demokratičnega odločanja pred obdobjem Belle epoque vedno skušalo vzpostaviti le znotraj omejenega skupka populacije, ravno zato, ker se je zdelo jasno, da bi odločanje vseh pripeljalo do družbenega prevrata. Zdi se, da se skupno odločanje lahko vedno vzpostavi le med elito bolj ali manj enakih. V atenski demokraciji so tako lahko participirali le svobodni odrasli moški, kar je predstavljalo okoli deset odstotkov celotnega prebivalstva: izključeni so bili otroci, ženske, sužnji in ostali nemeščani. Klasični liberalizem iz zgodnjega 19. stoletja je poskušal z različnimi nedemokratičnimi sredstvi izključiti večino prebivalstva in jim tako odtegniti volilno pravico in pravico biti izvoljen. Te izključitve so bile utemeljene na podlagi spola, lastnine, izobrazbe ali aristokratskih privilegijev, kar opisuje Hobsbawm v Času Kapitala. Družbeni sistem na prelomu stoletja mora torej na neki način radikalno spremeniti taktiko ohranjanja obstoječih oblastnih razmerij, saj ta očitno nekako postanejo odporna tudi proti politizaciji zatiranih množic. Toda kako se to zgodi?   

Najbolj enostaven odgovor, ki pa ne pove dovolj, bi bil: oblast mora vzpostaviti najrazličnejše ideološke mehanizme, umetne spore in alternative ter tako preusmeriti pozornost od družbene razslojenosti. Narediti mora vse, da se ne vzpostavi skupna zavest in skupno politično delovanje vseh zatiranih, saj so ti, četudi v smislu kapitala šibkejši, številčno v bistveni prednosti. Za prikrivanje pravega spora se izkažejo še kako prikladne in uporabne ideologije nacionalizma, religije in rasizma: slednji denimo ponudi na videz razumno razlago družbenih razlik tako, da te razlike prek površnega razumevanja darvinizma naturalizira.

Oblast skratka v splošnem vse stavi na neumnost in nevednost množic, katerih mnenja je mogoče zlahka predvideti, regulirati in nadzirati. Že Bismarck je tako denimo prepričan, »da bo splošna volilna pravica prej okrepila desnico kakor levico«.

Organizacija množičnih gibanj in množičnih strank je tako implicirala politiko množične propagande, ki deluje prek množičnih medijev. Politično stališče je treba v glave injicirati ali, rečeno obratno, treba je razbrati, kaj se dogaja v glavah množic, in tako oblikovati politično stališče, ki omogoča zmago na volitvah. Vse pomembnejši torej postane politični marketing. Vodilni politiki se zatečejo v pocukrano retoriko, resne politične razprave pa se prestavijo na drug nivo, v svet intelektualcev in majhnega izobraženega javnega kroga, ki jih je bral. Četudi Hobsbawm tega ne izreče implicitno, se zdi jasno razvidno, da sta populizem in trivializiacija političnega direktna produkta srečanja med množično demokracijo in kapitalizmom, saj je treba poskrbeti, da ostanejo prava politična vprašanja, torej vprašanja izkoriščevalskih ekonomskih razmerij, onkraj dosega in vpliva, ki ga ima demokratično odločanje.

Toda na praktični ravni je morda še pomembnejše dejstvo, da je za zmago na  volitvah nujno potreben kapital: politična kampanja, marketing, obveščanje in lobiranje – vse to pač nekaj stane. Politiki so tako v predstavniški demokraciji po nujnosti prisiljeni v zavezništvo s kapitalisti. Po zmagi na volitvah so še bolj kot izpolnjevati predvolilne obljube svojemu volilnemu telesu dolžni podpirati in lobirati za tiste kapitaliste, ki so jim volilno zmago dejansko omogočili. 

Iztek zgodbe dolgega 19. stoletja je znan. Politika kmalu ugotovi, da med množicami nima nič večjega demagoškega potenciala kot vojna oziroma vsaj uspešno vodena vojna, kar se pokaže že, ko britanska konservativna vlada uporabi bursko vojno tudi za to, da potolče svoje liberalne nasprotnike, še bolj jasno in obširno, čeprav v večini držav ne tako uspešno, pa seveda v prvi svetovni vojni. Tu igrajo pomembno, četudi ne vodilno vlogo tudi interesi kapitala vojne industrije, ki že predhodno poskrbi za množično oboroževanje držav.

Na drugi strani pa mora kljub moči demagogije politika poskrbeti za to, da raven nezadovoljstva množic ne pade pod kritično mejo. Kot pravi Hobsbawm: »Nova strategija se je bila tako pripravljena lotiti programov socialne reforme in javne blaginje, kar je spodkopalo klasično liberalno pojmovanje države, ki je hotela izključiti vse posege v sfero zasebnega podjetništva in samopomoči.« Ker je torej prosti trg postal preveč prost in podivjan, je postala nujna minimalna regulacija s strani države.

Vendar pa tu ne gre toliko za realno sopostavljenost države in kapitalizma, temveč bolj za demagoško moč, ki jo ima ta delitev pri volilnih množicah, saj deluje podobno kot taktika združevanja dobrega in zlobnega policaja: ljudje začnejo ločevati med zlobnimi kapitalisti in dobro, socialno državo, ki naj bi prve omejevala in resnično skrbela za svoje nacionalno prebivalstvo, zaradi česar naj bi jo bilo zato treba na vsak način, četudi z vojno, ubraniti.     

V splošnem lahko skupaj s Hobsbawmom sklenemo: četudi se zdi, da se je na začetku dvajsetega stoletja z demokratizacijo družbe in politizacijo množic spremenilo vse, se pravzaprav ni spremenilo skoraj nič. Veliki dogodek je bil površinska laž. To morda najbolj jasno v svojem epigramu ob veliki volilni zmagi liberalcev izrazi Hilaire Belloc: »Preklemanska oblast, ki temelji na privilegijih in gre z roko v roki z ženskami, šampanjcem in bridgeem, se je zrušila in demokracija je vpeljala svojo vladavino, ki gre z roko v roki z bridgeem, ženskami in šampanjcem.«

DRUGIČ: TEORIJA

Pri iskanju zgodovinskih univerzalij ali pri iskanju občega nauka, ki naj bi ga imela neka zgodovinska prigoda za današnji čas, je seveda treba postopati skrajno zadržano in previdno. Vsak čas je podoben našemu že zato, ker se je naš čas izcedil iz poljubnega preteklega trenutka časa: vedno obstajajo poljubne podobnosti in poljubne razlike in vedno je mogoče najti posamezne ujemajoče se elemente, ki dva trenutka medsebojno povežejo. Toda zdi se, da med obdobjem belle epoche in današnjim časom obstaja globlja povezava, ki ni zgolj analogija na ravni podobnosti. Kot namigne tudi Hobsbawm, ki Čas Imperija piše v osemdesetih letih, se svet po zasuku v ekstremne diktatorske režime v tridesetih letih dvajsetega stoletja po koncu druge svetovne vojne vsaj deloma zopet vrne v predhodno ravnovesno stanje, ki ga v splošnem okarakterizira ravno medsebojno oplajajoče součinkovanje parlamentarne demokracije in kapitalizma iz belle epoche. Njegova teza bi bila najbrž še bolj trdna, izrazita in vseobsegajoča, če bi Čas Imperija pisal po padcu berlinskega zidu. Odnos med tema dvema trenutkoma torej ni enak denimo odnosu med rimsko in francosko republiko ali med antično in moderno državo: ne gre le za istost na ravni imena ali za zgledovanje po nekem preteklem idealu, temveč za neko globljo kontinuiteto istega, ki vzponom in padcem navkljub vztraja skozi čas.    

Toda tisto, kar je pri primerjavah različnih zgodovinskih trenutkov in pri ugotavljanju kontinuitet in prekinitev najbolj problematično, čemur se bomo torej skušali na vsak način izogniti, je sklepanje, da je nekaj, kar vztraja skozi čas zaradi tega dejstva, že naravno za človeštvo in zato neodpravljivo. Podobno nesmiseln bi bil sicer tudi obraten sklep, da se mora nekaj zaradi svoje starosti in dotrajanosti v prihodnosti nujno sesuti. Nasprotno od obeh omenjenih argumentacij menimo, da nam zgodovina ne more niti v najmanjši meri napovedovati dogodkov prihodnosti. Znani rek »zgodovina je učiteljica življenja« je treba razumeti v povsem nasprotnem smislu: interpretacija zgodovine nujno vpliva na politično aktivnost v sedanjosti in od te je v pretežni meri odvisno, katera bo izbrana tirnica prihodnosti.

In ravno aktivni poskusi iz Časa Imperija, njihove težave, neuspehi in uspehi pri preseganju kapitalističnega sistema in jadranja v pravičnejšo družbo prihodnosti so tisti, ki se nam zdijo kar najbolj aktualni, sploh če vzamemo v obzir nedavno institucionalizacijo in vstop dela vstajniškega gibanja, ki samo sebe razume kot socialistično, na politični parket parlamentarne demokracije ali vsaj v njegovo neposredno bližino. Z vprašanjem pravilnega načina organizacije delavskega boja so si namreč belili glave tudi ideologi socialističnih gibanj s preloma stoletja. 

Takratne delavske stranke so, kot obširno opisuje Hobsbawm, »zastopale delavski razred v njegovem boju proti kapitalistom in njihovim državam, ustvariti pa so hotele tudi novo družbo, v kateri bi delavci z lastno akcijo najprej osvobodili sami sebe, potem pa še vse človeštvo, razen vedno manjše manjšine izkoriščevalcev. To pa je predpostavljalo obstoj zadosti velikega in homogenega razreda delavcev, ki se prepozna v marksistični podobi 'proletariata' in je prepričan v pravilnost socialistične analize svojega položaja in svojih nalog, od katerih je prva ta, da oblikuje proletarske stranke in da je vsekakor politično dejaven«.   

Toda kaj naj bi v praksi pomenila politična dejavnost socialistov in zakaj je problematična formalizacija v obliko proletarske stranke? Zdi se, da ta sicer implicira boj proti kapitalističnemu produkcijskemu sistemu, toda paradoksno je, da se poslužuje ravno  razpoložljivih sredstev, ki jih sam ta sistem omogoča. Problem je namreč v tem, da socialisti ponavadi uvidijo problem bolj v kapitalizmu kot produkcijskemu načinu, ne pa toliko v njegovi neposredni zaraščenosti s parlamentarno demokracijo. Rečeno v današnji razporeditvi političnih pojmov: socialistične stranke se morajo zaradi obstranskosti in nesamoumevnosti lastne ideje, če želijo zmagati, posluževati bolj dodelanih neoliberalnih taktik od samih neoliberalcev: delovati morajo kot nekakšno nadobudno start-up podjetje. Uporabljati morajo nebrzdan politični marketing, za zagon katerega se morajo najbrž povezati z zainteresiranim kapitalom. Nekako morajo prodreti v množične medije, pri čemer se morajo posluževati populističnega diskurza: podobno kot ostali politiki morajo razmišljati o tem, kakšna varianta socializma bi zvenela dobroslišno v ljudskih glavah, oziroma z ritmičnim ponavljanjem določenih retoričnih formul in besednih zvez v ljudske glave vbiti pravo ideologijo. Da ne bo pomote: vsega tega seveda lahko tudi ne počnejo. Kapitalizem vedno cinično pušča svobodo izbire. A v tem primeru je ponavadi vzpon stranke počasnejši in bistveno težavnejši, predvideni uspeh pa odložen.    

Morda najbolj jasno problem vzpenjanja po oblastni strukturi z namenom rušenja same oblastne strukture zariše povsem neznani slovenski mislec Ivan Gol-Voj. Kot smo že rekli, francoska revolucija, četudi si to domišlja, stožčasto-hierarhične ureditve družbe ne odpravi, nasprotno jo njen iztek še bolj okrepi. Oblika ostane ista - razlika je le v tem, da razredi načeloma niso več statični: po družbeni hierarhiji se je zdaj mogoče povzpenjati ali spuščati. Tisti, ki pridejo na vrh stožca, bodisi v ekonomskem bodisi v političnem smislu, se morajo posluževati vseh, četudi umazanih taktik – komolčarstva, tekmovalnosti in zatiranja drugih sotekmovalcev, še posebej če ti zasedajo podobno tržno-volilno nišo. In le zakaj bi imeli tisti redki, ki jim na koncu uspe, potem ko so že enkrat na vrhu, sploh še interes po družbenem prestrukturiranju?

Ne gre torej samo za vprašanje moralnosti in dobrih namenov vsakih novih strankarskih političnih obrazov, ne gre samo za njihovo obljubljajočo ideologijo, ki jo izražajo na vsebinski ravni, temveč je formalni okvir, v katerega se vključujejo tisti, ki vedno znova poskrbi za reprodukcijo kapitalističnega režima. Pri problematiziranju strankarsko-institucionalnih načinov organizacije kapitalističnih alternativ gre torej za mnogo več kot le za ozko kritiziranje politične reprezentacije in brezglavo zavračanje vsakih hierarhij.

Seveda obstajajo na prelomu stoletja tudi znotraj marksistične misli dvomi o smiselnosti vključevanja v strankarsko politiko. Karl Kautsky v opisu nemške socialdemokratske stranke ugotavlja, da gre za stranko, ki je revolucionarna, a obenem ne dela revolucije. Paradoksno se torej revolucija izgubi ravno v zahtevah po skrajni politizaciji socialističnega gibanja, kjer cilj, torej revolucija, opravičuje vsa sredstva znotraj predstavniške demokracije: ta pa kar naenkrat nadomestijo sam cilj. Morda najbolj radikalen politični potencial, torej goli revolucionarni upor, postane odvečen, nereflektiran in nekonkreten. Hobsbawm se v tem kontekstu sprašuje: »Je bilo dovolj ohranjati zavezanost družbeni revoluciji zgolj v teoriji, kakor je to počela SDP, vztrajati pri neomajni opoziciji, periodično meriti naraščajočo moč gibanja pri volitvah in se zanašati na objektivne sile zgodovine, ki bodo same pripeljale do neizogibnega zmagoslavja?«

Naš problem se tu razloči na dve plati. Na eni strani ostaja odprto vprašanje, kako organizirati politični upor, brez da se ta takoj stopi z obstoječimi strukturami oblasti in brez tega, da ostaja v nasprotnem primeru obsojen na nemoč politične margine. Gre za vprašanje organizacije v širšem smislu: kako konkretno naj bi denimo izgledalo vzporedno delovanje gibanja in stranke, ki ga  predlaga Iniciativa za demokratični socializem, in kako naj bi se ta forma razlikovala od običajnega funkcioniranja parlamentarnih strank in širšega kroga njihovih podpornikov?

Na drugi strani pa imamo bolj daljnosežen problem. Videli smo, da kapitalizem vselej poskrbi za to, da ostaja možnost spremembe produkcijskega načina onkraj skrajnega dosega demokratičnega soodločanja: demokracija načeloma ne sme prestopiti meja splošno veljavnih ekonomskih načel prostega trga. Vprašanje, ki od tu izhaja, je, ali si je načeloma sploh mogoče zamišljati politični režim, ki bi v nasprotju z vitalističnim kapitalizmom v sebi vključeval možnost notranjega prevrata, torej možnost lastne smrti, nekakšen »self-destruction« gumb iz vesoljskih ladij. Vprašanje je, ali si je mogoče zamisliti tako radikalno demokratični socializem, ki bi vključeval možnost demokratičnega prevrata lastnega ideološkega jedra - torej marksizma in socializma.  Ali pa je nasprotno problem v tem, da bi vsak tak prevrat pomenil vrnitev v kapitalizem? 

Če rečemo nekoliko posplošeno: Hobsbawmova analiza nam pokaže, da se ideja prostega trga ne udejanja le na ekonomski, temveč tudi na politični ravni. Tako na ravni materialne produkcije kot na ravni političnega diskurza veljajo ista pravila prostega trga: vsak lahko ustanovi podjetje in vsak lahko ustanovi stranko, svobodni trg pa določi, kdo bo končni zmagovalec. Rezultati so vedno isti: velepodjetja in izkoriščanje delavstva na ravni ekonomije in monopol prazne marketinško populistične retorike na ravni demokratične politike. V splošnem menimo, da je problem marksističnih analiz v tem, da so zmožne misliti le materialno plat, ne pa tudi vzporedne produkcije politično diskurzivnih hierarhij in razlik.

Če torej sledimo vzporednosti med materialnim in diskurzivnim, ali ne implicira centralni nadzor ekonomije, ki ne bi temeljila na potrebah trga, temveč na potrebah ljudi, tudi nadzora nad diskurzom? Kakšno, če sploh kakšno vlogo bi v demokratičnem socializmu imeli teoretski diskurzi, ki ne bi bili marksistični? Katera je nadalje tista instanca, ki bi v socializmu prihodnosti določala, kaj so potrebe ljudi? In če te instance ni, ali to ne implicira, da bi o tem spet odločala nevidna roka prostega trga in populistično govoričenje? Je skratka pogosto očitana nedemokratičnost prejšnjih socialističnih režimov zgolj zgodovinsko naključje ali pa implicira prelom s kapitalizmom tudi prelom z demokracijo?

Mogoče pa gre naše razmišljanje v povsem napačno smer in je problem v sami idealizaciji demokracije, za katero se tako ali drugače vedno izkaže, da pravzaprav ni demokratična, da vedno deluje kot krinka za nespremenljiva in nedotakljiva razmerja moči. Ali ni namreč nauk Hobsbawmove analize Časa Kapitala ravno v tem, da je kapitalizem odporen proti vsaki radikalizaciji, proti vsaki novi obliki demokracije, ki funkcionira bolj kot ne kot prazna floskula? Je v tem kontekstu mogoče za socialiste opustiti obstoječo lažno demokracijo, brez da bi zagovarjali nedemokratičnost in diktaturo, ampak nekaj povsem tretjega?

Odgovorov na vsa vprašanja, ki so nastala v zadnjem delu oddaje, seveda nimamo, prav tako pa nikakor ne želimo implicirati, da neštete težave kažejo na utopičnost socialističnega projekta ali na točno določeno pravilno formo njegove izpeljave. Morda je lahko, rečeno nekoliko neoliberalno, ravno glomaznost problema tista, ki veča sam izziv.