Tudi tokrat bomo naredili isto gesto. No, nisem tako pretenciozen, da bi verjel, da se dragi poslušalci in poslušalke spomnite lanske Teoreme, ki se je vrtela okrog izdaje slovenskega prevoda knjige Fragmenti anarhistične antropologije Davida Graeberja: ne kritika ali recenzija teksta, ne pojasnjevanje ali nadaljevanje teksta, pač pa razvijanje tematike in problematike skozi vsebinski okvir, ki nam ga postavi omenjeni avtor; razviti drug in drugačen diskurz, ki problematizira prvega, pri čemer mu ta postavlja tematiko in vsebino - to je bil nekako namen. In tudi tokrat je, le da se bomo namesto anarhizma lotevali fragmentov politične teorije kot take, in sicer skozi Graeberjevo knjigo Dolg, v angleščini prvič izdano leta 2011 in v slovenščini 2014 pri založbi /*cf.

Ta ista gesta zaradi narave Graeberjeve knjige vseeno utegne izpasti pretenciozna, saj se loteva fragmentov politične teorije kot take. Problem je v bistvu v tem, da je sam Graeber neverjetno pretenciozen, njegova ideja je napisati zgodovino dolga nasploh, vseh njegovih »prvih pet tisoč let«, kot se glasi podnaslov knjige. Pri tem pa se ne le dotakne tako imenovanih arhaičnih plemenskih družb, prvih civilizacij v strogem smislu, torej Mezopotamije, Indije in Kitajske, potem aksialne dobe, srednjega veka, nato kapitalizma in nazadnje aktualnega stanja, kapitalizma po letu 1971, kjer nam grozi »Grexit«, torej evropska politična in ekonomska kriza in - njen… - problem grške zadolženosti. Še bolj pretenciozen je v tem, da se loti radikalne kritike ekonomske vede kot take, postavlja nove antropološke temelje, zagovarja drugačno moralo, pojasnjuje vznik religij, filozofij oziroma idealističnega in materialističnega mišljenja kot takega, rečeno drugače, odgovarja na središčni problem, ki vsem nam in našim mrtvim teži že pet tisoč let na duši: kako smo pomešali med dolžnóstjo in dólžnostjo, vulgarno rečeno - in Graeber je pogosto epistemološko vulgaren - med moralo in denarjem.

UVOD: GRAEBERJEVA METODA

Če vzamemo pristop »skozi Graeberja«, potem smo obsojeni na njegovo megalomansko vsebinsko zasnovo. Ampak če pri tem ne privzamemo njegove metode, se morda lahko temu problemu izognemo. Graeber - in to je razlog, zakaj nočemo nadalje razvijati njegovega diskurza - je v veliki meri preprost empirist, ki uporablja klasično zgodovinsko metodo opisovanja. Njegov Dolg je razdeljen na dva dela: prvi, konceptualen, kjer se loti analize in kritike temeljnih ekonomskih, družbenih, političnih in antropoloških teorij ali vsaj skupkov tez, prek katerih razvija svojo teorijo; in drugi del, zgodovinski, kjer opisuje celotno pet-tisoč-letno linearno zgodovino dolga. Če slednja že vnaprej vzbudi sume - ki se kasneje potrdijo - po klasični zgodovinski empiristični metodi popisovanja dokumentiranih dejstev in prek njih rekonstrukcije dogodkov, pa prva na prvi pogled tega ne kaže. Tu Graeber ubere teoretski diskurz in kritizira teoretske temelje ekonomije ter prek tega razvija svoje definicije dolga, denarja in morale. Vendar pa ta konceptualni del preprosto ni konceptualen, saj Graeber vseskozi uporablja povsem isti empiristični princip: teorijam zoperstavlja zgodovinsko-antropološka dejstva, njegova kritika je zoperstavljenje s sopostavljanjem faktičnih dejstev, ki zoperstavljeno stran okliče za mite, izmišljotine in podobno.

Na primer: teorija družbene pogodbe je neveljavna, je izmišljotina, saj se nikoli in nikjer ni zgodilo nekaj takega, da bi se vsi prebivalci nekega teritorija zbrali, podpisali pogodbo in legitimirali nekega posameznika kot suverena države. Ali pa zavrača Nietzschejevo genealogijo morale s preprosto izjavo, da gre za fiktivne dogodke, ki se niso »zares« zgodili. Skratka, Graeber uporablja metodo navajanja empiričnih primerov glede na potrebe: če je za potrebe kritike treba zavrniti Levi-Straussa, potem namesto ameriškega plemena Nambikwara navedemo in opišemo afriško pleme Tivov ali Lelejev; in če je treba narediti zgodovino, potem za potrebe razvoja problema dolga uvrstimo vse primere v časovno linearno razporejeno serijo. Dokaj prikladno, manjka pa povezovanje teh primerov, teh samooklicanih dejstev, manjka teoretskost teorije.

Zato je tudi težko zagrabiti Graeberjeve partikularne primere, ki jih neprestano navaja, saj jih ne analizira, pač pa z njimi dokazuje vnaprej pripravljeno tezo, ki jo v njih a priori išče in najde. Poleg tega zaradi vseobsegajočnosti njegove vsebine redkokdaj dobimo analize »iz prve roke«, zelo pogosto Graeber uporablja recimo temu sekundarne vire, teorije drugih teoretikov in ne analiz »s terena«, kar bi bilo glede na njegovo metodo nujno. In če se nam njegova negativna kritika ne zdi kredibilna, kako lahko potem verjamemo njegovi pozitivni? Pod vprašajem je celotna knjiga, vsa njena vsebina. Zato bomo izbrali drugačno metodo: ne bomo iskali odgovora na panhistorični pet-tisoč letni problem, pač pa bomo prek problematiziranja Graeberjevih odgovorov skušali začrtati drugačne koordinate na zemljevidu politične teorije, pri čemer bomo za koordinate postavili različne konceptualne figure, ki jih Graeber eksplicitno ali pa vsebinsko implicitno omeni in običajno zavrne. Ni nam več treba poznati vse zgodovine vsega - saj nismo empiristi! -, namesto vsebinske ekstenzivnosti se raje lotimo njene intenzivnosti in skušajmo začrtati nekatera pomembna žarišča sodobne politične teorije, kot jih vidimo mi - no, vsaj jaz ... - in kot so uporabne nam - no, vsaj meni … in morda še komu.

PRVIČ: MARX IN MATERIALISTIČNI OBRAT K PRODUKCIJI

Glavi nasprotnik Graeberjeve analize je, vsaj konceptualno gledano, ekonomska veda, ki po njegovem kot taka temelji na tezi o neposredni menjavi, iz katere prek delitve dela pridemo do pojava denarja kot plačilnega sredstva. Seveda gre za klasično ekonomsko teorijo Adama Smitha - obnovimo: menjava je bistvo človekovega delovanja, za svojo lastno korist menjamo vse, od fizičnih objektov do besed. Toda ker smo si ljudje različni, smo različno sposobni, opravljamo različna dela različno kvalitetno in po načelu koristnosti delamo tisto, kar delamo najbolje. Vseeno pa potrebujemo za preživetje tudi druge reči, ki jih sami ne izdelujemo - ne moremo živeti samo od stolov ali krompirja -, zato pride do menjave. Vendar do sovpadanja potreb na strani kupca in na strani prodajalca pride dokaj redko, ni zelo verjetno, da bi od mene, ki potrebujem krompir in imam stol, ta, ki ima krompir, hotel od mene stol. Zato pride do nastanka denarja, blaga, ki je zaradi njegove ničvrednosti ali totalne vrednosti - kateri koli teoriji že verjamete - izmenljiv za vse. Denar je tako sredstvo za olajšanje zagate neposredne menjave.

Graeber tej teoriji zoperstavi zgodovinsko-antropološka dejstva: logika neposredne menjave in iz nje izvedenega denarja je mit, denar ni nastal iz utilitarističnih potreb neposredne menjave, pač pa je dejansko prvotna »humana ekonomija« predkapitalističnih družb, kot temu pravi Graeber. Gre za »gospodarstva, v katerih ne gre toliko za grabljenje bogastva, ampak za ustvarjanje, uničevanje in preurejanje medčloveških razmerij«. Torej gospodarstva, kjer namesto 'samozadostnega' ekonomskega denarja vladajo medčloveška razmerja moralnega dolga, kjer je imel denar bistveno drugačno funkcijo kot pa plačilno sredstvo, uporabljali so ga namreč kot družbeno valuto in kot kreditni denar.

Vse od začetnih civilizacij v Mezopotamiji tretjega tisočletja pred našim štetjem pa do začetka imperializma pozno-antične dobe ekonomija ni temeljila na denarju, pač pa na kreditu, na kompleksnih kreditnih sistemih, katerih osnovna enota je bila preprosta zadolžnica, torej (sprva) na (glinene) ploščice zapisan dolg. Te ploščice, kasneje listine, so bile prenosljive in so nosile legitimnost v nosilcu, v imenu posestnika, v njegovi simbolni vrednosti na podlagi njegovih medčloveških razmerjih - ali je bil(a) spoštovan(a), zanesljiv(a) itd. Ta sistem je temeljil na denarju, toda ne kot plačilnemu sredstvu, izvedenemu iz neposredne menjave, pač pa kot družbeni valuti. To pomeni, da so uporabljali zlato ali srebro, ki so ga v velikih količinah za stabilnost valute hranili v templjih, kot sredstvo preračunavanja ekvivalentov, ne pa dejanskega menjavanja, ki je, kot rečeno, temeljilo na dolgu, osnovanem na medčloveških razmerjih. Za Graeberja obstajata na tej ravni dve vrsti razmerij: temeljni komunizem, kjer gre za sodelovanje med ljudmi za dosego čim boljšega rezultata po načelu »vsak po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«, pogoj za to je »zavest o drugem«; ter hierarhija kot druga vrsta, ki pa deluje po logiki precedence: gre za enostranska dejanja radodarnosti za tisto, kar šele ima priti, pogoj pa je večvrednost ene strani. Torej nikjer sledu o primarnosti neposredne menjave in iz nje izvedenega denarja kot plačilnega sredstva, nikjer formalne apolitične enakosti, pač pa družbena solidarnost ali politična neenakost in izkoriščanje, ki sta po Graeberju v vsaki skupnosti neločljivo prepletena.

Toda ekonomija se kmalu spremeni, medčloveška razmerja se kot temelj izničijo. Po omenjenem svetovnem kreditnem obdobju nenadoma iz neznanega razloga - zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov, zatrjuje Graeber - pride do kovanja denarja, in sicer istočasno na Kitajskem, v Indiji in v Grčiji. Sprostijo se ogromne količine tezavriranega zlata in srebra, ki sta bila hranjena v templjih za stabilnost valute, in prek različnih tehnik kovanja preidejo v obtok, postanejo plačilno sredstvo vsakdanjih transakcij. In zakaj pride do te zamenjave kreditnega denarja s kovanim denarjem kot vsesplošnim plačilnim sredstvom? Graeber: »Najpomembnejši posamezni dejavnik je bil, kot vse kaže, vojna. Žlahtna kovina dobi prednost predvsem v času vsesplošnega nasilja. Razlog je nadvse preprost. Zlatniki in srebrniki se od kreditnih dogovorov razlikujejo po neki spektakularni značilnosti: mogoče jih je krasti«. Spet Graeberjeva zmedena nejasnost: kovanega denarja neka skupnost ne uvede zato, da jo lahko druga okrade - to je preprosto nesmiselno. Bolj razumljiv in legitimen razlog, ki ga Graeber navede, je sledeč: vojsko je treba vzdrževati in nihče ne bo sprejemal plačila od vojske na up, saj prestavlja »poosebljeno kreditno tveganje«: mrtev človek ne more vrniti dolga, vojak pa je stalno na meji s smrtjo. Zato mora priti do menjave brez odloga, do recipročne neposredne menjave, kjer bistveno vlogo igra denar, saj je naturalna menjava pri vojski nemogoča. Skratka, vzdrževanje aktivne, mobilne vojske terja denar, ki ga vladarji dobijo z vsiljevanjem davkov. Ekonomija in politika sta prepleteni, ne obstaja ločena sfera ekonomije in njene menjave, kritizira Graeber, ni denarja brez države.

Za omenjeno aksialno obdobje, ki sega od leta 800 pred našim štetjem do leta 600, je zgovoren primer Aleksandra Velikega: skladno z duhom časa se je lotil imperialističnega osvajanja, si priskrbel ogromno vojsko in se za to ogromno zadolžil, ta dolg je začel odplačevati po začetnih zmagah z zaseženim zlatom in srebrom, ki ju je pretopil v novce; za to je bila potrebna reorganizacija rudnikov zlata in srebra, tam pa so delali sužnji, večinoma vojni ujetniki. To Aleksandrovo zaseganje je pomenilo 'detezavracijo' lokalnih družbenih valut in uničenje njihovih kreditnih sistemov, zahteval pa je, da se davki plačujejo njemu, in sicer v denarju. Skratka, kovani denar je posledica dolga, zavojevanja in suženjstva, uveljavi pa ga država prek davkov. Toda prav zaradi vojnega zadolževanja, ki se ne ustavi tudi ob vojaških neuspehih, propade tudi ta sistem in odgovor na ta problem je vrnitev h kreditni ekonomiji. To izmenjavanje je po Graeberju shema gibanja zgodovine: po aksialni dobi kovanega denarja pridemo v srednji vek kreditnega denarja, potem v kapitalistično obdobje kovanega denarja - presenetljivo sega to obdobje od 1450 do 1971, torej v čas odkrivanja Novega sveta, pritoka zlata in srebra, novih zavojevanj in suženjstva, če nekoliko poenostavimo. Nazadnje pridemo do sedanjega stanja, po letu 1971, ko se vrnemo h kreditnemu denarju z Nixonovo ukinitvijo zlatega standarda.

Kar pri tej historični klasifikaciji že takoj preseneča, so neobičajne razmejitve obdobij. Recimo kapitalizem se začne leta 1450, običajno pa se ga locira tja nekje v prvo polovico 19. stoletja, v formativno obdobje med francosko revolucijo in drugo industrijsko revolucijo, torej z nastankom in prevlado industrijskega proletariata, z dejansko subsumpcijo proizvodnje pod kapital, rečeno v Marxovem jeziku. Razlika je bistvena: Graeber izhaja iz menjave, ki sicer ni recipročna, ampak še vedno izhaja iz menjave, četudi na »up«, Marx pa izhaja iz produkcije, da pojasni, kako lahko sploh do menjave pride. Kje je problem te razlike? Če Marx definira zakone zgodovinske in predvsem ekonomske dinamike v dani družbi, jo Graeber vedno eksternalizira. Primer plemenske skupnosti Lelejev: ti naj ne bi poznali neposredne menjave z denarjem kot plačilnim sredstvom, vsaj ne interno, eksterno pa dejansko jo, saj opravljajo menjavo s tujimi skupnostmi, s katerimi ne gojijo temeljnega komunizma ali urejene hierarhije. Torej neposredna menjava obstaja, vendar kot eksterna, internalizira pa se takrat, ko pride do vojne med obema skupnostma, pri čemer je posledica abstrahiranje medčloveških razmerij in nastanek suženjstva: samo tujci lahko zasužnjujejo.

Okej, Graeber, ampak če je vojna eksterni razlog vzpostavitve denarja kot plačilnega sredstva, če je vojna gibalo izmenjavanja plačilnega in kreditnega denarja oziroma pet-tisoč-letne zgodovine dolga, kaj je potem razlog ali gonilo vojne? Nasilno zlo? Tega Graeber eksplicitno ne omeni, vendar implicitno na sintagmatski ravni - sočasna prisotnost označevalcev, kot so tujci, suženjstvo, nasilje, nečloveško - točno to zagovarja, čeprav sam v neki opombi mimogrede ponudi pomenljiv indic, da je dobiček tisto, kar iščejo zavojevalci. Še bolj problematično pa je pri tem Graeberjevo razumevanje dobička kot trgovinski presežek, kot »prodajo nad vrednostjo«. Zato je vsak dobiček zanj na nek način »oderuško obrestovanje« - če karikiramo: ko slab človek izkorišča naključne slabe pogoje drugega ali Graeberjeva definicija dolga. Njen problem pa je v tem, da ne pojasni ničesar, saj preprosto vpelje zlo na tisto drugo, nejasno stran, ki je bila eksternalizirana, bodisi v srboritega bodisi oderuškega tujca.

V sodobnem kapitalizmu pa je situacija nekoliko bolj posebna. Težko govorimo o vojaških imperialističnih vzgibih na tuja področja, ker v globaliziranem svetu preprosto ni tujih področij. Prej bi lahko rekli, da se perpetuira prejšnje obdobje vojaškega zavojevanja, le da je kreditni sistem zamenjal kovani denar. Glavni igralec so seveda ZDA, ki uravnavajo svetovne finance. Dolarji v ameriških denarnicah so sicer plačilno sredstvo, toda na makro ravni je ta papirni denar zadolžnica države, v ZDA je ta dolg vezan na FED, ki v zameno za tiskan denar kupuje ameriške obveznice. »Zaradi trgovinskega primanjkljaja ZDA krožijo zunaj njihovega ozemlja neznanske količine dolarjev; eden od učinkov Nixonove ločitve dolarja od zlata je bil tudi, da tuje centralne banke z njimi kupujejo ameriške državne obveznice« - dolar je postal svetovna rezervna valuta. To nekoliko poenostavljeno rečeno pomeni, da ZDA prek tiskanja dolarja in določanja obrestnih mer določajo celemu svetu višino dolgov. »Obenem ameriška politika od držav, ki se zanašajo na ameriške državne obveznice kot na rezervno valuto, vseskozi terja, naj se vedejo prav nasprotno: naj se držijo stroge monetarne politike in tankovestno odplačujejo dolgove«. Skratka, ZDA postanejo novi vojaški nasilnež, ki upravlja z dolgovi za svojo korist, v kontekstu globaliziranega sveta postanejo interni eksternež, notranje zlo svetovne ureditve.

Spet smo prišli do iste Graeberjeve sheme, le da v sodobnosti nosi nekatere nebistvene specifike. Vseeno pa s tem pridemo tudi do istega problema: Graeber lahko zaradi moralizirajočega eksternaliziranja samo opiše dogodke, ne more pa pojasniti, zakaj se na nek konkreten način odvijajo. Vojna pač iz nejasnega razloga pride in zato lahko pride kamorkoli - faktum Graeberjevega uma. Toda če nanj ne pristanemo, moramo analizirati denar ne le kot dolg - Graeber ima tu povsem prav, da denar kot plačilno sredstvo ni nič pomembnega, saj ni drugega kot produkt zadolževanja -, pač pa predvsem kot struktura financiranja. Namreč kam oziroma v katero smer so v preteklosti šla vojaška zavojevanja?, kam v sedanjosti potuje denar kot finančni kapital?, komu se posoja in zakaj do tega prihaja? Skrajno vulgarno rečeno: komu se splača krasti in kam se splača investirati sredstva?

Problem je torej v tem, da Graeber povsem spregleda funkcijo kreditnega denarja kot sredstvo določanja strukture financiranja, spregleda finančni kapital, ki usmerja investicije v proizvodni kapital oziroma usmerja gibanje presežne vrednosti, ki se ustvarja v produkciji in ne menjavi, skratka določa prihodnjo produkcijo. Če presežna vrednost vedno nastane v proizvodnem kapitalu, pa njeno gibanje v sodobnem kapitalizmu določa finančni kapital. Toda v Graeberjevi zgodovini dolga je odsotna celotna zgodovina (materialne) produkcije kot take, kamor je šele potrebno dolg vpisati, da bi sploh lahko preučili smeri njegovega gibanja, zato Graeberjev dolg z moralizmom v očeh slepo bezlja naokoli po zgodovini. Kar Marx in predvsem sodobna marksistična teorija, ki se ukvarja s problemom finančnega kapitalizma - od ekonomistov tipa Dumenil in Levy do deleuzijancev tipa Lazzarato - pojasnita, Graeber mistificirajoče razjasnjuje z moralizirajočim eksternaliziranjem.

Toda smo šele na pol poti: rešili smo se moralnega temelja analize, prišli smo do materialističnih silnic zgodovine, ki nam kažejo kako potekajo linije gibanja dolga kot posledice gibanja kapitala, danes dominirajočega finančnega kapitala; toda ali smo prišli do političnosti, do razmerij moči, do distribucije oblasti, ki ne pristaja na isto moralno shemo? Ali ostajamo »zgolj« z Marxovim obratom na tleh eksternalizacije - je oblast eksternalizirana na drugo stran, na prvi strani pa najdemo revolucionarno političnost? Še vedno smo preveč vulgarni z našimi »materialističnimi« interesi: silnice zgodovine se realizirajo skoz razredne interese, ki so strukturno določeni - pa vendar gre za psihologijo interesov, ki stavi na univerzalni subjekt, na poenoten »jaz«, ki teži k istemu; toda kaj če ima ta jaz in njegov interes notranje ovire in razlike?

Graeber ima zagotovo prav, da ekonomska sfera ne obstaja in nikoli ni obstajala kot ločena od ostalih, vedno se je realizirala s političnimi sredstvi. In če Marx naredi materialistični obrat na področju »realiziranja«, ki ni več pojmovano moralistično, pa ohranja drugi del, torej politiko kot sredstvo, oblast kot eksternalizirano. Vprašanje je, kaj najdemo na drugi strani, na marksistični strani antikapitalizma, na Graeberjevi strani temeljnega komunizma. Graeber nikjer ne preuči, kaj pomeni formalna hierarhija, ki jo pripiše predkapitalističnim družbam kreditnega dolga, niti ne pove, kaj pomeni in kako je mogoč njen preplet s temeljnim komunizmom. Rečeno drugače, ne vemo, kaj lahko najdemo onstran kalkulirajoče nemoralne morale, kakšne dolžnósti so onkraj dólžnosti. Tu pride v igro Nietzsche in njegov materialistični obrat k vrednotenju, Nietzsche, ki ga Graeber nikakor ne razume, pa bi ga zagotovo moral. Zakaj? O tem več v prihodnji Teoremi, ko bomo nadaljevali začrtovanje koordinat drugačne politične teorije. Tokrat smo to počeli Aleš, špikerja Rasto in Botz ter tehnik Linč.