Komentarji terorističnega napada v Ankari, v katerem je po podatkih Ljudske demokratske stranke s turško kratico HDP umrlo 128 ljudi, več kot 500 pa je ranjenih, se v zadnjih dnevih pogosto začenjajo z vprašanjem, kdo je krivec. Odgovor na to vprašanje ni pomemben, oziroma je vprašanje napačno zastavljeno. Ne glede na to, ali je samo eksplozijo povzročila Islamska država, turški Hezbolah ali nekdo tretji, je odgovorna država oziroma natančneje Stranka za pravičnost in razvoj s kratico AKP in njeno omrežje, ki sestavlja tako imenovano globoko državo.

Na protivladnem protestu v prestolnici policijske države, kjer so organizatorji pričakovali več kot sto tisoč udeležencev, namreč niso bili sposobni zagotoviti varnosti, čeprav so z represijo v preteklih letih dokazali, da imajo za kaj takega več kot dovolj kapacitet. To dokazuje tudi dejstvo, da je na prizorišče eksplozij še pred prihodom reševalcev prihitela mala armada policijskih robocopov, ki so med razstreljene protestnike in ranjence vrgli solzivec in s tem najverjetneje povzročili še več smrtnih žrtev.

Posredno je svojo odgovornost v svoji značilni aroganci včeraj potrdil tudi turški premier Ahmet Davutoğlu, ki je v televizijskem pogovoru izjavil, da ima vlada seznam potencialnih samomorilskih napadalcev, ki se tako ali drugače povezujejo z Islamsko državo. Iz tega seznama šestnajstih ljudi naj bi bila tudi sobotna samomorilca, eden naj bi bil celo brat samomorilca, ki se je pred meseci v mestu Suruč razstrelil med socialistično mladino na poti v sirski Kobane in pri tem ubil 33 mladih socialistov. Vendar pa Davutoğlu pravi, da je Turčija demokratična pravna država, zaradi česar posameznikov s seznama ne smejo aretirati, ne da bi storili kakšen zločin. To pravi premier države, ki ljudi aretira zaradi tvitov, kritičnih do predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, zaradi pisanja knjig, zgolj zato, ker je nekdo Kurd ali pripadnik manjšinskih Alevitov, vlada, ki je celo sprejela paket varnostne zakonodaje, v skladu s katero lahko policija na ljudi strelja, če sumi, da imajo fračo ali pirotehnična sredstva.

Zlobni cinizem turške oblasti se je pokazal že takoj po eksploziji bombe. Turčijo do volitev 1. novembra vodi začasna vlada, saj AKP po junijskih volitvah, kjer si niso priborili večine v turškem parlamentu, ni uspelo sestaviti koalicije. Velika večina članov vlade prihaja iz AKP, saj so člani socialdemoratske Republikanske ljudske stranke in skrajno nacionalistične stranke Nacionalno gibanje sodelovanje v vladi zavrnili, dva predstavnika Ljudske demokratske stranke pa sta iz vlade izstopila zaradi represije turške vojske nad pretežno kurdskim jugovzhodom države.

V soboto se je najprej oglasil začasni minister za upravljanje z vodami ter gozdovi Veysel Eroğlu in organizatorje protesta označil za provokatorje, ki zaradi nabiranja političnih točk napadajo same sebe in sejejo nemir v harmonično družbo. Obtožbe na račun HDP si je privoščil tudi predsednik Erdoğan, ki je v kratkem sporočilu za javnost po eksploziji zapisal, da so največji podporniki terorizma tisti, ki imajo glede terorističnih organizacij dvojne standarde in da ni nobene razlike med napadi na turške vojake in terorističnim napadom na civiliste v Ankari. Ob tem je seveda namigoval na povezave med HDP in Kurdsko delavsko stranko. Velja opozoriti, da HDP ni kurdska stranka, kot mnogokrat lahko preberemo, je pa edina, ki se ukvarja s kurdsko problematiko. Ob tem pokriva še ostale leve oziroma levo liberalne teme, kot so pravice LGBT skupnosti, pravice manjšin in je tudi edini večji dedič gibanja v parku Gezi.

O PKK je bilo povedanega že veliko, v povezavi z nedavnim napadom v Ankari pa je potrebno vedeti, da je dan pred tem ta organizacija napovedala enostransko razglasitev prekinitve ognja v spopadih s turškimi varnostnimi silami. Napoved so nekaj ur po eksplozijah tudi uresničili, s to potezo pa želijo omogočiti normalen potek novembrskih volitev na območjih na jugovzhodu države, kjer so spopadi najhujši. Zelo lahko je videti, zakaj je šla ta poteza v nos oblastem, ki z ohranjanjem izrednega stanja v delu države, kjer je podpora HDP največja računajo na nizko volilno udeležbo in po mnenju nekaterih celo volilne poneverbe.

Kljub odločitvi PKK, da se bo zgolj odzival na morebitne napade in ne bo več napadal položajev turške vojske, ta nadaljuje z zračnim obstreljevanjem, v katerem je bilo samo včeraj po podatkih vojske ubitih 17 pripadnikov kurdske oborožene skupine. Tudi sicer je vloga turške vojske na jugovzhodu države podobna okupacijski vojski. Za več dni v posameznih upornih mestih uvajajo neprekinjene policijske ure, z ostrostrelci streljajo na civiliste, ki stopijo iz stanovanj in onemogočajo prihod reševalnih vozil v soseske pod okupacijo. Trenutno je policijska ura uvedena v soseski Sur v prestolnici turškega Kurdistana Diyarbakirju, kjer je bila včeraj v raciji turške vojske ubita devetletna deklica. V naključnem streljanju policije po tem, ko so razgnali protest v spomin na žrtve v Ankari, pa je bil v mestu Adana v naročju svoje matere ubit tudi triletni deček. To je vsakodnevna realnost, ki jo že dva meseca živijo Kurdi na jugovzhodu države in kot senca visi tudi nad prebivalstvom ostale Turčije. Ti ljudje so se v soboto z drugega konca države pripeljali v Ankaro, da bi protestirali za mir, deležni pa so bili eksplozij in policijskega nasilja.

Ravno danes mineva tri mesece odkar so poslanci AKP-ja in skrajno nacionalistične stranke Nacionalno gibanje izglasovali, da ne bo parlamentarne preiskave o bombi v Suruču. Tudi za napad v Ankari si ne smemo obetati nobene politične odgovornosti od ljudi, ki z nasmeški na obrazu in cinično zlobnimi pripombami pospremijo novice o smrti stotih ljudi v svoji prestolnici. Sodili jim bodo stotisoči ljudi, ki včeraj in danes ob razglašeni generalni stavki in bojkotu srednjega in visokega šolstva na turških trgih vzklikajo protivladna gesla. Zaradi gesel, kot so “Morilec Erdoğan” in “Erdoğan tiran!” so bili ljudje v preteklosti pridržani in za več mesecev brez obtožb zaprti. Danes ta gesla odmevajo po študentskih kampusih, na pogrebih umrlih v eksplozijah in na številnih shodih. In če je v preteklosti veljalo, da se z odločitvijo, da se v Turčiji udeležiš protivladnega protesta, sprijazniš z veliko verjetnostjo solzivca, vodnih topov, tepeža in gumijastih nabojev, očitno sedaj velja, da udeležba na takšnem shodu pomeni tveganje bombnega napada. Vendar pa shodi potekajo in bodo še bolj odločno potekali tudi v prihodnosti.