Začetek otoplitve odnosov med Združenimi državami Amerike in Kitajsko je mogoče izslediti v april 1971, ko je na Kitajsko prispela delegacija ameriške namiznoteniške reprezentance. S svojimi kitajskimi nasprotniki so odigrali več prijateljskih tekem, kar je bilo kasneje označeno za ping pong diplomacijo. Slabo leto po tem je kitajsko obiskal tudi ameriški predsednik Richard Nixon, s čimer so se odnosi med državama tudi na uradni ravni začeli normalizirati.

Diplomatski aspekt je vsaj eden izmed faktorjev, ki pogojujejo tudi sodobno kitajsko politiko do športa. Kitajska vlada je nedavno naznanila načrt komercializacije športa, ki bi tamkajšnjo športno industrijo do leta 2025 spremenil v 750 milijard dolarjev vreden posel. Lansko leto je bil vreden približno 60 milijard dolarjev. Namena takšne politike sta dva. Prvi, kot že nakazano, je diplomatski. Šport je namreč pomemben element tako imenovane mehke moči. V mednarodnih odnosih obstajata dve vrsti moči: trda, to je tista, ki je vezana na sposobnost vojaške in ekonomske nadvlade, ter mehka, ki je običajno vezana na prepoznavnost kulture, športa, znanosti, blagovnih znamk in podobno. 

Nadaljnji namen politike komercializacije športa pa je notranje gospodarske narave. Kitajska namreč želi opraviti tranzicijo iz izvozno usmerjenega gospodarstva v gospodarstvo, gnano z domačo potrošnjo. Komercialne dejavnosti, povezane s športom, so identificirali kot eno izmed možnih področij za razširitev domače potrošnje. Verjetno najpomembnejša izmed teh je razvoj oglaševalske industrije, vezane na šport, ki ima potencial spodbuditi nadaljnjo potrošnjo v različnih sektorjih gospodarstva. Poleg tega šport ponuja poslovne možnosti tudi pri prodaji pravic za televizijske prenose, športne stave, prodajo vstopnic in izdelkov, vezanih na šport.

Eden izmed fokusov strategije komercializacije športa je trenutno nogomet. Ta je že najbolj predvajan šport na kitajskih televizijah, predsednik Xi Jinping pa je napovedal državne vložke v nogometno infrastrukturo s ciljem, da Kitajska do leta 2050 postane nogometna velesila. V skladu s to državno strategijo so se velika kitajska podjetja odpravila po nakupih. V zimskem prestopnem obdobju so klubi kitajske prve nogometne lige za nakup igralcev neto zapravili približno 300 milijonov dolarjev, s čimer so prekosili celo angleško Premier ligo s približno 220 milijoni neto vložkov.

Wanda group, katere direktor je najbogatejši kitajec Wang Jianlin, je sklenila dogovor o sponzorstvu z nogometno organizacijo FIFA za naslednjih 15 let. Za 1,2 milijarde dolarjev so kupili tudi Infront sports & media, eno izmed vodilnih podjetij na področju športnega marketinga s sedežem v Švici. Ta se poleg nogometa ukvarja tudi z zimskimi in letnimi olimpijskimi športi ter je lastnica medijskih pravic za smučarski svetovni pokal. Za dodatnih 650 milijonov dolarjev so kupili tudi World triathlon corporation, lastnico pravic za več tisoč triatlonskih, kolesarskih in tekaških dogodkov. Nadalje je Wanda group kupila 20 odstotni delež španskega kluba Atletico Madrid.

Sponzorsko pogodbo s Fifo je podpisalo tudi podjetje Alisports, konec lanskega leta ustanovljena podružnica internetnega giganta Alibaba. Ta je sklenila tudi partnerstva s svetovno košarkarsko zvezo FIBA in njenim ekvivalentom v boksu. Poleg tega je pridobila pravice za predvajanje tekem National football league, ameriške zveze ameriškega nogometa. NFL je najdonosnejša športna liga na svetu.

Investicije v športe, kot je ameriši nogomet, ki je predvsem ameriški šport, alpsko smučanje, ki je pretežno evropska, pa tudi ameriška obsesija, ter nogomet, ki je eden izmed najbolj spremljanih športov v Evropi, Afriki in Latinski ameriki, so nedvomno smotrne iz vidika jačanja kitajske mehke moči v svetu. Hkrati pa imajo ti športi potencial tudi na kitajskem trgu. Na usmerjenost v notranji trg nakazuje tudi narava podjetij, ki vstopajo v športni posel. Izmed prej omenjenih prestopov v nogometni ligi sta dva najdražja prestopa financirala kluba Jiangsu Suning in Guangzhou, oba v pretežni lasti trgovskih podjetij - prvi s strani verige fizičnih trgovin Suning commerce group, drugi s strani internetnega velikana Alibaba. Trgovska podjetja s tem poleg povečane razpoznavnosti zaradi svojih sponzorstev računajo tudi na prodajo izdelkov in storitev, vezanih na šport.

Ena izmed takšnih storitev so tudi športne stave. Te so na Kitajskem uradno še vedno striktno regulirane in tovrstno storitev lahko izvajajo le podjetja v lasti države. Ker slednje predstavlja veliko oviro za razvoj te dejavnosti, so podjetja v zadnjih letih našla pot okrog striktnih regulacij. Ob svetovnem nogometnem prvenstvu v Braziliji leta 2014 so se internetna podjetja, med njimi tudi Alibaba, povezala z državnimi stavnicami in razvile mobilne aplikacije, ki delujejo kot posredniki med potrošniki in stavnicami. Vrednost stav ob prvenstvu v Braziliji je tako v primerjavi s štirimi leti prej zrasla za več kot 400 odstotkov in je znašala 1,6 milijarde dolarjev. Še mnogo višji znesek naj bi bil v igri v ilegalnih stavah, ta pa je tisti, ki ga internetna podjetja želijo kanalizirati v svojo bilanco.

Del pogače od komercializacije športa na Kitajskem pa si bomo domnevno odrezali tudi v Sloveniji. Tako je vsaj v oddaji Požareport konec lanskega leta zagotovil mariborski župan Andrej Fištravec:

Izjava