Na grških parlamentarnih volivah je dominantno  večino odnesla stranka Siriza. V naslednjem parlametnu bo držala 149 izmed 300tih mandatov, medtem ko je stranka dosedanje vlade dobila le 76 stolčkov. Glavni ekonomist Sirize je obenem napovedal, da je dosedanji evropski krizni program mrtev. Vodstvo stranke, torej nova grška oblast, si želi novih pogajanj o poti naprej.

Pakistanski militanti so napadli električno omrežje in ukinili elektriko okrog 80tim odstotkom državljanov. Vse kar je bilo potrebno je bila razstrelitev dveh pilonov, nastali napetostni val pa je poskrbel za preostanek omrežja. Vladne ekipe se še vedno trudijo vzpostaviti predhodno stanje, napad pa nedvomno odraža obseg domišljije uporniških sil. Glede na poročila o zastarelem stanju električnega omrežja na evropskih tleh, situacija ni nepredstavljiva tudi pri nas.

Znanstveniki brazilske univerze so med raziskovanjem genoma kave, po naključju odkrili proteine s podobnimi lastnostmi kot morfij. Glede rezultate testov izvedenih na laboratorijskih glodalcih, imajo odkriti peptidi daljši čas delovanja od navadnega morfija. O drugih stranskih učinkih se glodalci zaenkrat še niso pritoževali, znanstveniki pa bodo seveda nadaljevali z raziskovanjem.

Tekom vikenda se je ponovno zaostril konflikt na vzhodu Ukrajine. Edini nedvomen fakt je, da je bilo mesto Marioupol raketirano. Za napad obe sprti strani krivita drugo, celotna slika pa postaja vedno bolj nepregledna in nevarna. Več o ukrajinski informacijski vojni čez eno uro v geopolitičnem britoffu.

Informacijska hladna vojna!

Po raketnem napadu v Mariupolu je slika absolutno jasna - vse dokler jo posameznik opazuje iz enega od sprtih kotov. V trenutku bežnega iskanja uvida izza zidu, ne glede na to iz katere strani se iskanje prične, bo realnost postavljena na glavo. Slednje se lahko izrazi tudi bolj poetično, z naključnim zgodovinskim citatom: “Resnica je prva žrtev vojne”.

V informacijskih časih družbe prežete s strani interneta, socialnih omrežij in pametnih telefonov s kamero, lahko malone takoj po samem faktu, torej raketnem napadu mesta, najdemo popolnoma si nasprotujoče teorije, obtožbe in razlage. Kijevska stran nepresenetljivo krivi upornike, četudi slednji dosedaj še niso raketirali ne-vojaških ciljev. Uporniki, izjemno  nepresenetljivo, krivdo za napad zavračajo. Na internetu lahko najdemo posnetke, ki naj bi kazali vzhodni izvor omenjenih raket in druge objave, ki naj bi kazale Američane v vojaški opravi med analizo posledic napada. Kaj sredi Marioupola iščejo oboroženi Američani nihče ne ve.

Sočasno s pokoli na tleh, zunanja ministra Ruske federacije in Združenih držav Amerike še naprej moledujeta obe strani k mirni razrešitvi situacije. Na nek način slednje kaže, da lokalni favoriti niso pod absolutno kontrolo svojih tujih sponzorjev. Vodja ene izmed struj novo-ruske politične sfere, Zakharenko, je mirovne dogovore iz Minska oklical za mrtve. Drugi fakti, kot je nasilna smrt vodje ene izmed novo-ruskih struj, odražajo boj za moč med uporniki. Z notranjimi razprtijami se sooča tudi kijevska stran, kjer ekstremističen del majdanskih demokratov grozi z svežim valom "demokracije" uperjene proti trenutnemu predsedniku Porošenku. Seveda so tu še oligarhi obeh strani, ki si financirajo osebne milice za svoje partikularne namene, ter nezavidiljivo ekonomsko stanje v državi. Hotenja posameznih frakcij torej niso homogena na ravni ukrajinskih polov, niti v sferah ameriške, evropske in ruske države. Kakor nima Putin absolutne kontrole nad novo-ruskimi uporniki, jo nima niti Amerika nad kijevskimi lakaji.

Ukrajinci so se, med upravičenim iskanjem boljše politike in blaginje, znašli sredi dosedaj najbolj očitnega geopolitičnega spopada velesil v pričujočem stoletju. Katera stran nosi več krivde je seveda stvar debate, saj sta de facto za nastali FUBAR (Fucked up beyond all recognition) krivi obe. Edinole kar lahko posameznik v času vedno večje ruso-fobije izpostavi je dejstvo, da se je bolj ali manj nasilna zamenjava oblasti izvedla na real-političnem ruskem pragu.

Seveda se lahko navedeno besedno zvezo zlahka smatra za sporno, vendar se ne more zanikati, da bi zahod in njegovi priležniki lahko predvideli ostrino ruskega odziva. Oziroma, kakšni nesposobneži sprejemajo odločitve, da se odziva ni pričakovalo? Prav tako se lahko v navezi na “rusko domeno” vprašamo, kakšna bi bia reakcija Čezlužja, ako bi Ruska federacija pomagala Zapatistam pri menjavi oblasti v Mehiki? Ne glede na vse nam preostane le upanje, da prvi dekadi 21. stoletja niso odraz preostalih osmih.