DEVETA

Najnovejše poročilo organizacije Human Rights Association glede Turčije je postreglo z nekaj šokantnimi številkami. V letu 2014 je namreč med protesti turška policija poškodovala 1539 ljudi, od tega 112 otrok. Več kot 11.000 ljudi je bilo pridržanih, organizacija pa je postregla tudi s številkami glede nasilja nad ženskami. V prejšnjem letu je bilo ubitih 296 žensk, 39 jih je storilo samomor, 191 pa jih je bilo žrtev spolnega napada ali posilstva.

Venezuelski parlament je sprejel tako imenovani antiimperialistični zakon, ki predsedniku Nicolasu Maduru omogoča, da do konca leta vlada z dekreti. Parlament je svojo lastno izločitev iz odločanja izglasoval v luči zadnjih dogodkov na relaciji z Združenimi državami Amerike. Ameriški predsednik Barack Obama je namreč z dekretom določil, da Venezuela predstavlja grožnjo ameriški nacionalni varnosti. Razlog naj bi bilo kršenje človekovih pravic in politični zaporniki, vendar pa je znano, da so v preteklosti take poteze ameriške vlade v Južni Ameriki pomenile uvod v puč, s katerim je CIA vzpostavila domnevno demokratično vlado po meri Washingtona. Na vse skupaj se je Venezuela že odzvala z množičnimi 10-dnevnimi vojaškimi vajami po vsej državi, na ulicah pa se zbirajo množice protestnikov v podporo režimu.

V brazilskem mestu Sao Paolo se je na ulicah zbralo okrog milijon ljudi, ki nasprotujejo trenutni predsednici Dilmi Rousseff. Poleg protestnikov v tej opozicijski trdnjavi je bilo nekaj tisoč ljudi tudi na ulicah drugih mest. Protestniki so zahtevali odstop predsednice Rousseff, ki je ravno začela svoj mandat, saj naj bi se neprimerno odzvala na korupcijsko afero, ki pretresa Brazilijo. V državnem naftnem podjetju Petrobras je namreč v zadnjem desetletju izginilo skoraj štiri milijarde dolarjev, s pranjem denarja pa naj bi se okoristili tudi tesni sodelavci predsednice.

DESETA

V Južnoafriški republiki se je začelo predvajanje nove telenovele z naslovom Ashes to Ashes. Sam obstoj dodatne žajfnice morda ni nekaj, kar prav pogosto vzbudi pozornost na resnejših straneh vsakodnevnih novic, a tokratna je izjema. Štirje izmed igralcev so namreč že zelo dobro znani južnoafriškemu občinstvu, in sicer zaradi svojih dolgoletnih karier v drugi telenoveli po imenu Generations. Celotna zasedba, torej 16 igralcev te telenovele, pa je bila lanskega avgusta odpuščena zaradi stavkanja.

Štirje igralci, ki se sedaj pojavljajo na ekranih, ponovno postavljajo zahteve glede svojih zaposlitev, ki jih nadrejeni označujejo za nerazumne. Gre predvsem za zahteve po večji socialni varnosti, boljših pogojih dela in nasploh večji stabilnosti zaposlitev. Prejšnji spor je trajal kar 10 mesecev in se končal lanskega avgusta s tem, da so bili vsi igralci kolektivno odpuščeni. Medtem ko so trdili, da živijo v negotovosti in da so izkoriščani, jih je producent oklical za razvajene, saj naj bi za južnoafriške razmere zaslužili veliko denarja. Igralci so na to odgovarjali, da je problem predvsem v tem, da telenovela prinaša televiziji milijonske zaslužke, medtem ko oni, brez katerih ne bi obstajala, zaslužijo izjemno majhen delež. Če ne prej, so pomen igralcev producenti dojeli po tem, ko se je lanskega oktobra ponovno začelo predvajanje telenovele, a je bila gledanost mnogo nižja. Igralci so vsi novi, precej manj izkušeni od prejšnjih, a prav zaradi tega tudi cenejši.

Problem načina zaposlovanja, na katerega opozarjajo igralci, sicer predstavlja le del širše problematike kreativnih delavcev. Ti, oziroma njihovo delo, v južnoafriški verziji zakona o delovnih razmerjih namreč sploh niso definirani, kar pomeni, da jim ne pripadajo iste pravice kot drugim delavcem. Najbolj se to kaže v socialni varnosti, saj igralci niso upravičeni do plačanih prispevkov za primer brezposelnosti, za pokojninsko blagajno in podobno. Poleg tega se jih najema prek kratkotrajnih pogodb. Ena izmed igralk, Sophie Ndaba, ki je v Generations nastopala kar 21 let, je na primer vsakič znova dobila le enoletno pogodbo.

V državi, kjer so bili v nedavni preteklosti zaradi stavkanja ubiti številni rudarji, so nekateri delavski boj igralcev v žajfnicah označili za neresnega. Na drugi strani so bile razmere, v katerih delajo, opisane kot spominjajoče na apartheid in njegove sužnjelastniške odnose. Če se za hip ustavimo in zignoriramo te ekstreme, pa lahko prepoznamo predvsem boj proti neskončnemu bogatenju delodajalcev in željo po stabilnih, varnih zaposlitvah ter pravičnem plačilu.