9:05

Po napadu na računalniško podjetje filmskega studia Sony in internetni objavi še neizdanih filmov je podjetje začelo sumiti, da za napadom stoji Severna Koreja. Iz studia bo namreč še ta mesec prišla komedija z naslovom “The Interview”, v katerem zahodni agenti skušajo ubiti Kim Jong Una. Severnokorejska vlada se je na očitke odzvala s kratkim odgovorom: “Počakajte in boste videli.”

V Limi se začenja podnebni vrh. Od voditeljev se pričakujejo nove obljube glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov pred ključnimi podnebnimi pogovori v Parizu prihodnje leto. Ostaja pa vprašanje, ali bodo te obljube dovolj pogumne, da bi ustavile ali vsaj resno zajezile globalno segrevanje. Kitajska je do zdaj pristala denimo le na to, da bodo njene emisije dosegle višek leta 2030. Do takrat pa veselo onesnažujemo.

Francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian je na obisku pri svojem indijskem kolegu v New Delhiju. Naznanila sta namero, da pospešita pogajanja glede prodaje 126 francoskih lovcev Rafale Indiji. Če bo posel zaključen, bo vreden okrog 12 milijard dolarjev in bo s tem postal eden največjih orožarskih poslov v zadnjih letih. Vreden bi bil četrtino indijskega letnega obrambnega proračuna.

V Indiji se med tem nadaljuje maoistični upor. Uporniki, ki se borijo za večje pravice staroselcev in kmečkega prebivalstva, delujejo že od leta 1960 in so aktivni v dvajsetih od indijskih osemindvajsetih provinc. Včeraj so med napadom državnih sil na svoje oporišče v zasedi ubili 14 pripadnikov paravojaške enote.

Staroselci in lokalno prebivalstvo povzročajo glavobole tudi filipinskim oblastem in njihovim načrtom za zvišanje bruto domačega proizvoda z izkoriščanjem naravnih danosti. Več o tem v naslednjem BritOFFu.

10:05

Pripadniki domorodnih filipinskih ljudstev so zaključili Manilakbayan ng Mindanao - enoletni pohod z južnega otoka Mindanao preko filipinskega otočja do prestolnice Manila. Z njim želijo opozoriti oblasti in javnost na številne kršitve pravic staroselcev in ostalih družbenih skupin, ki jih zakrivljajo privatna, večinoma tuja rudarska podjetja v državi. Krivijo jih za zasege zemlje, na kateri živijo, okoljsko opustošenje in vzdrževanje paravojaških milic, včasih podprtih kar z nacionalno vojsko, ki zatirajo napredna gibanja pri boju za pravice lokalnega prebivalstva.

Od predsednika Benigna Aquina in rudarskih multinacionalk zahtevajo, da se velikopotezno rudarjenje ustavi, v nasprotnem primeru pa napovedujejo pangayaw - plemensko vojno.

Filipinsko otočje je bogato s številnimi rudninami, med drugim se ponaša z drugo največjo zalogo zlata, poleg tega pa tudi s precej bakra, cinka, niklja in kroma. A mnogo zalog ostaja neizkoriščanih, prihodek od rudarstva pa predstavlja le majhen del bruto domačega proizvoda. Filipinska vlada je to odločena spremeniti, pri tem pa jo že dlje časa ovira domače nasprotovanje razprodaji naravnih bogastev tujcem. Da bi pomiril javnost, je predsednik Aquino prepovedal izdajo dovoljenj za nove rudarske projekte, dokler ne bo stopil v veljavo nov zakon, ki bo urejal to področje. Javnost je do sedaj vsak predlog zavrnila, zato se je predsednik odločil, da bo tuje investitorje pomiril na drugačen način. Od začetka novembra ministrstvo za okolje in naravne vire izdaja dovoljenja za širitev obstoječih rudnikov na nova območja.

Med rudninami Filipini izvozijo največ zlata, ki roma v svetovne finančne centre, kot sta Hong Kong in Švica. Sledi mu baker, ki hrani večinoma kitajsko industrijo, v zadnjem letu pa je bolj pomemben postal tudi nikelj. Do januarja letos je bila država druga največja izvoznica te surovine, takoj za Indonezijo. A slednja je z začetkom leta prepovedala izvoz nikljeve rude, da bi spodbudila domačo industrijo in izvoz že predelanih izdelkov z dodano vrednostjo. Nikelj se namreč uporablja kot legirni element v nerjavnem jeklu, največja potreba po njem pa vlada na Kitajskem. Filipinske oblasti zaenkrat o spodbujanju lastne industrije ne razmišljajo in nameravajo do nadaljnjega izvažati nikljevo rudo.

Povečana potreba po filipinskih rudnih bogastvih uničuje življenja staroselcev in kmetov, zato pa ustvarja sinergijo med domačim in tujim kapitalističnim razredom ter povezavo med domačim in kitajskim gospodarstvom. A prijateljstvo s kitajsko elito se zaključi na obalah filipinskega otočja z Južnokitajskim morjem. Filipinske oblasti upajo, da se na območju, ki ga imajo za svojo izključno ekonomsko cono, nahaja nafta ter da bo država postala izvoznik tega energenta. Maja so na razpisu ponudile koncesije za raziskavo domnevnih naftnih polj, nekatera izmed njih pa si v sklopu svojih zahtev po Južnokitajskem morju lasti tudi Kitajska.