Ne dotikaj se moje ustave
Poslušate Južno hemisfero, oddajo aktualnopolitične redakcije Radia Študent na 89,3 MHz. Danes o Maliju.
18. junij 2017: Oboroženi napadalci so napadli luksuzno letovišče zunaj malijskega glavnega mesta Bamako. Ubita sta dva človeka. Oblasti sumijo džihadiste.
Občasne novice o terorističnih napadih, ko so žrtve zahodnjaki, ne povejo celotne zgodbe o Maliju, ki se že zadnjih pet let spopada z nestabilnostjo.
Iskro je zanetil upor Tuaregov na severu države leta 2012 in naknadni državni udar proti takratnemu predsedniku Amadouju Tumaniju Toureju s strani uporniških častnikov, ki so predsednika videli kot glavnega krivca za poraze malijskih sil v severnem in osrednjem Maliju. Nova oblast sicer ni preprečila napredovanj tuareških sil, ki so kmalu razglasile neodvisno republiko Azavad, kar je skupno ime za tuareška območja.
Tuareški uporniki, sprva podprti s strani številnih islamističnih borcev v regiji, so se z njimi kaj kmalu znašli v konfliktu in postopno izgubili oblast nad osvojenim ozemljem, ki so ga zasedle islamistične enote. Nove razmere so v državo pripeljale tudi vojsko nekdanje kolonialne gospodarice Francije in mirovnike Združenih narodov in Afriške unije.
Malijska oblast je medtem s Tuaregi podpisala dva mirovna sporazuma. Po prvem iz leta 2013, ki je propadel, so dve leti kasneje v Alžiru podpisali novega. Ta prepoznava več pravic ljudem na severu države, ki se počutijo izključene iz političnega odločanja s središčem v prestolnici Bamako.
Predlog nove ustave, ki naj bi pripomogel k miru v nemirnih regijah, sta že odobrila tamkajšnji parlament in ustavno sodišče, zdaj pa čaka še na potrditev s strani ljudstva. Kot pojasni novinar spletnega portala Sahelien, Boubacar Sangare, trenutni predsednik Ibrahim Boubacar Keita ni prvi, ki poskuša zamenjati ustavo iz leta 1992:
Nasprotniki referenduma poudarjajo ravno to, da trenutno varnostno stanje v delih države ne dopušča izvedbe referenduma, s čimer se ni strinjalo ustavno sodišče. Alžirski novinar Amr Šabi se glede tega vprašanja strinja z nasprotniki ideje referenduma.
Masovni protesti, ki so čez vikend potekali v Bamaku, tako računajo na to, da do načrtovane izvedbe referenduma 9. julija sploh ne pride. Kljub odsotnosti javnomnenjskih raziskav Sangare meni, da zmaga kampanje za ustavne spremembe ne bo vprašljiva.
Kaj sploh prinaša nov predlog ustave. Primarno in najbolj pomembno uvaja Senat kot drugi dom parlamenta. Kar tretjino predstavnikov v njem pa bi imenoval predsednik. To bi po besedah vladajočih omogočilo zastopstvo tako imenovanih tradicionalnih avtoritet, tudi ali predvsem tistih iz nemirnih predelov države, kar je bil del dogovora ob zadnjem premirju. Na nekoliko bolj trhlih temeljih stoji predlog, da bo predsednik lahko sam imenoval tudi predsednika ustavnega sodišča, pred katerim bo po novem tudi prisegel. Opozicija razumljivo nasprotuje takšni koncentraciji moči v samem vrhu.
Šabi se zaveda nevarnosti nove ureditve, a se mu hkrati zdi smiselna, saj drugega načina, da bi v Maliju zavladal mir, torej brez močne centralne oblasti, ne vidi.
Sangare nasprotno ugovarja, da ni potrebe po hitenju in da bi lahko ustavne spremembe počakale še par let, da se situacija v državi umiri. Ob tem pa zanemarja grožnjo ponovnih večjih spopadov malijskih in tuareških sil, ki že dve leti čakajo na implementacijo mirovnega sporazuma.
Amr Šabi vleče paralele z idejami nekdanjega francoskega premierja in predsednika Charlesa de Gaulla, ki je leta 1958 na referendumu dosegel ustanovitev pete republike, ki je v Franciji uvedla še danes veljaven predsedniški sistem.
Polna implementacija mirovnega sporazuma iz Alžira leta 2015, kot poudarja Boubacar Sangare, novinar spletnega portala Sahelien, Maliju ne bo prinesla miru.
Alžirski novinar Amr Šabi predstavi akterje na severnem delu srednjega Malija, kjer se dogaja večina spopadov in napadov. Slednji pa se vsake toliko zgodijo tudi na relativno mirnem jugu države.
Po oceni Šabija Bamako nima pod nadzorom precejšnjega dela lastnega ozemlja kljub prisotnosti številnih tujih enot, brez katerih bi bil ta del še znatno večji. Glavno vlogo med njimi ima francoska vojska, ki trenutno tam deluje v okviru operacije Barkhane - protiteroristične operacije z nedoločenim koncem, ki pomeni stalno takšno ali drugačno prisotnost francoskih sil ne le v Maliju, pač pa tudi v bližnjih Čadu, Mavretaniji, Burkini Faso in Nigru.
Šabi pojasnjuje, da je tuareški problem v Maliju stalnica že od osamosvojitve dalje. Tuareški upor leta 2012 je le zadnji v nizu preteklega pol stoletja. Za rešitev tega konflikta pa bo potrebno tudi sodelovanje sosednjih držav, kjer se Tuaregi soočajo s podobno izključenostjo.
Sangare poziva k močnejšemu angažmaju Združenih narodov in Francije pri vzpostavljanju miru, ki bi po njegovem mnenju moral vključevati tudi pogajanja z oboroženimi skupinami na severu. Misli, da bo le tako lahko prišlo do trajnega miru, saj sporazum iz Alžira rešuje le konflikt s Tuaregi.
Dodaj komentar
Komentiraj