Ameriška hegemonija nad svetom počasi peša. To lahko opazujemo v vzhodno- in južnokitajskem morju, na Bližnjem vzhodu, v Afriki in vzhodni Evropi. A morda je to dejstvo bolj kot kjerkoli drugje vidno na območju, ki je medijsko precej zapostavljeno - v Srednji Aziji. Območje, ki se razteza med Kaspijskim morjem na zahodu, mongolskimi stepami na vzhodu in Sibirijo na severu ter zaledjem Arabskega morja in Perzijskega zaliva na jugu, že več kot stoletje velja za eno najpomembnejših z vidika geopolitike. Osrčje Evrazije je predstavljalo bojišče med številnimi velesilami.

Boj za vpliv med Ruskim in Britanskim imperijem, ki je potekal skozi večji del 19. stoletja, je v angleščini poimenovan kar “The great game”, za prevlado nad območjem pa so se kasneje ruvale še Sovjetska zveza, Kitajska in Združene države Amerike.

V véliki igri, ki je bila posledica britanskih strahov, da bodo Rusi s prodorom skozi Srednjo Azijo ogrozili njihovo najpomembnejšo kolonijo Indijo, je na koncu zmagal Ruski imperij. Angleška mornarica se na stepskih prostranstvih ni bila zmožna kosati z rusko kopensko vojsko, izborili so si le neodvisnost Afganistana, ki je služil kot tamponska cona med imperijema. Srednjo Azijo je nato od Ruskega imperija podedovala Sovjetska zveza. Od njenega razpada naprej pa je območje, ki ga sestavlja več samostojnih držav, zopet postalo igrišče strateških preigravanj.

Med véliko igro je britanski geograf Halford MacKinder skoval teorijo osrčja. Ta pravi, da je osrčje Evrazije ključno za geostrategijo vsake velike sile, in celo, da kdor nadzoruje Srednjo Azijo, nadzoruje svet. Ta zadnja napoved se je sicer izkazala za nekoliko pretirano, a kljub temu teorija osrčja v veliki meri velja še danes.

Temelji na treh trditvah. Prvič, da nadzor nad Srednjo Azijo omogoča nadzor nad velikimi zalogami surovin, ki jih za obratovanje potrebuje industrija. Drugič, da stepska pokrajina omogoča razvoj hitrega in učinkovitega transportnega sistema, ki bi dodatno ojačal ekonomsko in vojaško prednost katerekoli države, ki bi si območje podjarmila. In tretjič, da njena lega predstavlja odskočno desko za projeciranje vpliva na sosednje države, zato njena konsolidacija s strani ene izmed njih predstavlja strateško prednost.

Čeprav so bile MacKinderjeve trditve utemeljene na tehnoloških in gospodarskih razmerah z začetka 20. stoletja, danes kljub temu v veliki meri še vedno veljajo. Prva trditev, to je, da je Srednja Azija bogata s surovinami, je leta 1904 verjetno temeljila zgolj na domnevah, saj je bilo območje le slabo raziskano. A se je izkazala za resnično, dodatna prednost iz stališča leta 2014 pa je, da so mnoge zaloge še neizkoriščene.

Primer bogastva, ki ga ponuja Srednja Azija je Mongolija, ki leži na skrajnem vzhodu območja. Mnoge definicije Srednje Azije sicer ne zajemajo, a jo tako zgodovina kot trenutna vloga v svetovni ekonomiji umeščata prav tja. Bogata je s strateškimi rudninami, kot so premog, baker, zlato in uran, ki so bile, razen slednjega, v času sovjetskega vpliva nad državo v veliki meri neizkoriščene. V zadnjem desetletju pa Mongolija doživlja razcvet rudarstva, ki ga opiše Fidanka Bacheva-McGrath iz nevladne organizacije Bankwatch:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Mongolska gospodarska rast je torej gnana z lakoto Kitajske industrije. Južna soseda je odgovorna za več kot polovico tujih investicij v državo in pokupi skoraj 90 odstotkov mongolskega izvoza. Kot razloži Sharad Soni iz Univerze Jawaharlala Nehruja je Kitajska s svojo ekonomsko močjo Mongolijo že priklopila na svoj vlak:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Svoj piskrček želi pristaviti tudi Japonska, ki je julija z Mongolijo podpisala prostotrgovinski sporazum. Kako bi tak sporazum med visokotehnološko ekonomijo in državo izvoznico surovin koristil slednji, je seveda vprašljivo.

Tudi v vseh ostalih državah Srednje Azije lahko opazujemo prerivanje Kitajske, Indije, Rusije in ostalih sil za dostop do naravnih bogastev. Kitajska je že izrinila Rusijo iz vloge največjega trgovinskega partnerja z regijo. Zaloge bolj ali manj strateških surovin so namreč razpršene po vsej Srednji Aziji. Kazahstan je največji proizvajalec urana in drugi največji proizvajalec kroma na svetu, poleg tega pa tam najdemo tudi izdatne zaloge bakra, aluminija in premoga. Uzbekistan se ponaša z enimi največjih zalog zlata na svetu, katerih dodatna odlika je lahka dostopnost. Zlato najdemo tudi v Kirgizistanu in Tadžikistanu, v gorovju Tian Shen, kjer so tudi vse bolj pomembne zaloge redkih zemelj.

Zato so po osamosvojitvi, ko so se države območja naenkrat znašle na globalnem trgu, postale izvoznice surovin. Za voljo preživetja so pač morale nekaj proizvajati oziroma prodajati in po mnenju Assel Rustemove, profesorice na univerzi Gediz v turškem Izmirju, so bile surovine najlažja možnost:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Poleg trdnih ima Srednja Azija tudi obilico surovin v tekočem in plinastem stanju. Govorimo seveda o fosilnih gorivih. Že od začetka prejšnjega stoletja je območje okrog Kaspijskega jezera pomemben vir nafte in zemeljskega plina. Industrijsko črpanje se je začelo na obalah Azerbajdžana. Tam zaloge počasi pojenjajo, zato pa so na trg stopili drugi igralci, kot sta Turkmenistan in Kazahstan, potrjene zaloge ima tudi Uzbekistan.

Kaspijska regija ima zaloge zemeljskega plina ocenjene na 8 milijard kubičnih metrov, oziroma 3 odstotke celotno ocenjenih svetovnih zalog. Še pomembnejše je, da so te zaloge v rezervoarjih, ki so enostavni za izkoriščanje, v nasprotju z zalogami iz skrilavcev. Naftnih zalog je bistveno manj, a so vse prej kot nezanimive. Ob kazahstanskih obalah so leta 2000 odkrili največje še neizkoriščeno naftno polje na svetu v zadnjih 30 letih, polje Kashagan.  

Ambrish Dhaka iz Univerze Jawaharlala Nehruja pojasni pomembnost teh zalog:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Vračamo se v Južno Hemisfero, kjer raziskujemo geopolitiko Srednje Azije, območja, bogatega s številnimi surovinami. Kljub relativni bližini indijskega in kitajskega trga je zaloge, tako nafte in plina kot ostalih surovin, vseeno treba povezati s končnimi porabniki. To nas pripelje do druge MacKinderjeve teze, ki pravi, da srednjeazijske stepe predstavljajo pomemben transportni koridor. Ta teza je bila sicer skovana v času porasta železniškega transporta, podobno kot v zadnjih desetletjih raste letalski prevoz. Železnica je takrat predstavljala hitrejši in cenejši način premikanja dobrin kot ladje. Danes je ladijski transport sicer približno dvakrat počasnejši od kateregakoli kopenskega, a tudi precej cenejši.

A to dejstvo ne ovrže veljavnosti teorije osrčja. Pomembna izjema, kjer je kopenski transport cenejši od pomorskega, so naftovodi in plinovodi, po katerih bi se na primeru Srednje Azije pretakali ogljikovodiki med Kaspijskim jezerom in Kitajsko, Indijo ali Evropo. Trenutno najbolj zmogljiva infrastruktura, ki je bila zgrajena še v sovjetskih časih, vodi na sever, v Rusijo.

A to se počasi spreminja. Najbolj dejavna na tem področju je Kitajska, ki je leta 2005 dokončala naftovod do naftnih polj v Kazahstanu. Štiri leta kasneje je temu dodala še plinovod iz Turkmenistana, od takrat pa mu je že trikrat povečala kapaciteto. Emre Iseri iz turške univerze Yasar meni, da je gradnja te infrastrukture popolnoma skladna z MacKinderjevo tezo:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Za izgradnjo podobne infrastrukture se prerivajo tudi druge sile. Evropska unija bi se rada s turkmenskim plinom deloma osvobodila ruskega primeža, Turčija pa bi pri tem rada postala tranzitna država na koridorju Turkmenbashi-Baku-Tbilisi-Ceyhan. A ker je delitev Kaspijskega morja, kjer bi morala potekati povezava med Turkmenistanom in sosednjim Azerbajdžanom, nedorečena, je projekt za zdaj ustavljen. Po ukinitvi Južnega toka pa bo Evropska unija iz Turčije lahko dobivala kar Ruski plin.

Indija si že od sredine 90. let prizadeva za izgradnjo plinovoda TAPI, ki bi iz Turkmenistana, čez Afganistan in Pakistan, pripeljal plin do Indije. Razlogi za dosedanji neuspeh projekta seveda ležijo v nestabilnosti Afganistana in neprijateljskem Pakistanu. A, kot pravi Soni, Indija pospešeno razvija alternativne poti:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Poleg naftovodov in plinovodov je Srednja Azija tudi kopenski most med proizvodnimi regijami na indijski podcelini in v vzhodni Aziji ter potrošniškim centrom Evrope. Kljub prej omenjenemu cenejšemu pomorskemu transportu bi železniška povezava čez Evrazijo lahko zapolnila vrzel med počasnim ladijskim in dragim letalskim prevozom. Poleg tega bi, podobno kot pri fosilnih gorivih vzhajajoče sile, delno osvobodila odvisnosti od pomorskih poti pod nadzorom Združenih držav Amerike. Kitajska v ta namen sklepa dvostranske gospodarske sporazume z državami Srednje Azije, ki gredo mimo institucij pod nadzorom ZDA, ter jim ponuja ugodne kredite, s katerimi pa gradi nov regionalni gospodarski in politični red.

Njen predsednik Xi Jinping je, odkar je nastopil vodilni položaj, vztrajno omenjal novo svileno pot, projekt, ki simbolno predstavlja ta novi red. Pred slabima dvema mesecema je Kitajska ustanovila 40 milijard dolarjev težek fond za razvoj prometne infrastrukture na tej poti, ki bi se raztezala od osrednje Kitajske do Evrope. Za vzpostavitev takšne trgovske poti pa je nujen nadzor nad zahodno provinco Xinjiang, ki predstavlja vstopno točko v Srednjo Azijo. Nadaljuje Soni:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Trgovske poti skušajos Srednjo Azijo vzpostaviti tudi druge države, kot sta Turčija, ki se od Evrope vedno bolj premika na vzhod, in Iran, ki bi mu gospodarsko sodelovanje prineslo delno ublažitev gospodarskih snakcij. Aktivna je seveda tudi Indija, kot pojasni Soni:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Vso to povezovanje pa ni izključno gospodarske narave. Z gradnjo dvostranskih, pa tudi večstranskih pogodb, organizacij in gospodarskih povezav si države skušajo zagotoviti določeno mero političnega vpliva. Ta je nujen, saj lega Srednje Azije predstavlja odskočno desko za projeciranje vpliva na sosednje države, kot v svoji tretji tezi trdi MacKinder. Pojasni Dhaka:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Strategija geografsko oddaljenega hegemona ZDA v Srednji Aziji je zato v zadnjih dveh desetletjih skušala onemogočiti konsolidacijo območja s strani katerekoli izmed vzepnjajočih se sil. Kot pojasni Iseri, so tudi v tej strategiji odločilno vlogo igrali plinovodi:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Z vmešavanjem ZDA so regionalne sile našle skupen interes - brcniti ZDA iz osrčja Evrazije. V ta namen so ustanovile več organizacij. Rusija je kmalu po razpadu Sovjetske zveze ustanovila Skupnost neodvisnih držav, ohlapno nadnacionalno tvorbo, ki vključuje vse države Srednje Azije razen Turkmenistana. Na tej podlagi je kasneje nastala Evrazijska unija, ki ustvarja enoten trg, a združuje le Rusijo, Kazahstan in Belorusijo. V devetdesetih letih je nastalo tudi Skupno varnostno zavezništvo, ki Rusijo, Kazahstan, Kirgizistan in Tadžikistan veže v enotno vojaško organizacijo, podobno NATU.

Korak dlje k celovitejšemu povezovanju regije je storila Kitajska, ki je v drugi polovici devetdesetih let dala pobudo za ustanovitev Šanghajske organizacije. Ta kot članice ali opazovalke vključuje vse države Srednje Azije, vključno z Rusijo, Indijo, Pakistanom in Iranom, partnerica je tudi Turčija. Manjka le Turkmenistan, prošnja ZDA za včlanitev pa je bila zavrnjena. S takšnim povezovanjem je regionalnim silam uspelo ZDA izriniti iz območja, kot trdi Soni:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.

Kratkoročno so torej interesi vseh vzpenjajočih sil komplementarni. Na dolgi rok je takšno stanje bolj vprašljivo. Današnje rastoče sile rade poudarjajo, da ne stremijo k statusu globalnega hegemona, temveč vidijo svet kot enakopravnejšo združbo globalnih, regionalnih in lokalnih sil. V Srednji Aziji lahko opazujemo sodelovanje in tekmovanje mnogih izmed njih, kot so Kitajska, Rusija in Indija ter Iran in Turčija. A vzdržnost njihovega simbiotičnega sobivanja na dolgi rok ni toliko odvisna od predstave sveta, ki jo države predstavljajo v svojih javnih nastopih, kot od realpolitične situacije. Zaključi Iseri:

Izjava je dostopna v posnetku oddaje.