S sulicami nad naftne ploščadi
Narodni park Yasuni v Ekvadorju se vse bolj spreminja v naftno črpališče. Pred dobrima dvema mesecema je državno podjetje Petroamazonas postavilo prvo od 200 načrtovanih naftnih ploščadi na tem področju, imenovano Tiputini C. Yasuni je eno najbolj biološko raznovrstnih področij na svetu in razglašeno za Unescov biosferni rezervat, na njem pa domujeta dve izmed zadnjih plemen, ki še živijo v izolaciji - Tagaeri in Taromenane.
Takšen razvoj dogodkov pa je bil še pred tremi leti nepričakovan. Ekvadorski predsednik Rafael Correa je namreč ob nastopu svojega mandata leta 2007 predstavil projekt, imenovan Iniciativa Yasuni-ITT, ki naj bi zajemal del Yasunija, natančneje območja Ishpingo, Tambococha in Tiputini. S projektom bi se vlada zavezala, da ne bo izkoriščala surove nafte, ki leži pod zemljo v teh regijah in bi po ocenah lahko napolnila 846 milijonov sodčkov nafte, kar je okrog 20 odstotkov vseh znanih ekvadorskih zalog. V zameno bi od mednarodne skupnosti in javnih ter privatnih donatorjev v trinajstih letih prejeli polovico vrednosti neizkopane nafte oziroma 3,6 milijarde dolarjev, kar je dobre 3 milijarde evrov. Kot je zahtevo utemeljil predsednik Correa, s tem ne bi beračili za denar, temveč bi soočili mednarodno skupnost z njihovo kolektivno odgovornostjo do varstva okolja. Z izkoriščanjem surove nafte naj bi namreč po ocenah ekvadorskih oblasti v okolje spustili do 410 milijonov ton CO2.
Projekt nam opišeta profesor politične ekonomije na Universidad Andina Simon Bolivar in nekdanji tehnični svetovalec pri iniciativi Yasuni-ITT Carlos Larrea:
Sklad za denar, pridobljen z mednarodno pomočjo, je upravljal Razvojni program Združenih narodov skupaj z ekvadorsko vlado in civilno družbo. Čemu bi zbrani denar namenili, nam pove Jennalee Beazley iz Sveta za hemisferske zadeve oziroma COHA:
Projekt pa je žalostno propadel, ko je avgusta 2013 Correa razglasil, da od njega odstopa, saj naj bi država prejela le 13 milijonov dolarjev. Zakaj je mednarodna skupnost prispevala tako malo, nam razloži Larrea:
Visoko zadolžena, kot je bila, država po besedah Corree ni več zmogla pokrivati stroškov vzdrževanja socialnih storitev in je bila zato prisiljena v črpanje nafte. Presenečenje javnosti je bilo toliko večje, ker je Ekvador slovel kot ena najbolj okoljsko zavednih držav, ki je tako imenovane pravice narave zapisala v ustavo. Kakšno pravno podlago za boj proti črpanju nafte nudijo pravice, nam razloži Larrea:
Yvonne Yanez iz gibanja YASunidos pa doda:
Na predsednikovo odločitev se je del civilne družbe odzval z zbiranjem podpisov za sklic referenduma o črpanju nafte na področju ITT. Več pove Larrea.
Za sklic referenduma naj bi sicer zadoščalo okrog 600.000 podpisov, vendar je Narodni volilni svet za veljavne priznal le dobrih 400.000, kar je sprožilo obtožbe o njegovi skorumpiranosti. Istočasno z zbiranjem podpisov za omenjeni referendum pa je drugi del civilne družbe začel zbirati podpise za referendum v podporo predsedniku. Kolikšen delež prebivalstva je v resnici podpiral projekt, nam pove Beasley:
Correa je sicer obljubil, da ne bo dovolil črpanja na več kot 0,1 odstotka področja ITT in da bo uporabil najsodobnejše tehnike, da bi kar se da zmanjšal onesnaževanje okolja. Medtem ko Yanez obljube označuje zgolj za politično propagando, nam Larrea opiše, zakaj smo lahko še vedno zaskrbljeni:
Poslušamo tradicionalno pesem ljudstva Waorani, ki živi v Narodnem parku Yasuni.
Nadaljujemo z oddajo o naftnih črpališčih v ekvadorskem Yasuniju. V prvem delu oddaje smo prikazali, kakšno vlogo igra črpanje nafte za ekvadorsko gospodarstvo, in predstavili iniciativo, ki bi z mednarodno denarno pomočjo preprečila črpanje nafte na področju dela narodnega parka Yasuni. Opozorili smo tudi na veliko grožnjo, ki jo načrtovani projekt črpanja nafte predstavlja okolju.
Projekt pa ni problematičen zgolj z okoljevarstvenega vidika. Črpališča nafte prizadevajo tudi staroselce. Področje, kjer se črpanje začenja, se prekriva s področjem, razglašenim za nedotakljivo zemljo, s tako imenovano Zona Intangible, na kateri prebivata zadnji dve v izolaciji živeči plemeni v Ekvadorju, Tagaeri in Taromenane iz ljudstva Waorani. Vladna poročila sicer prikazujejo področje črpanja kot nenaseljeno, vendar antropologi in aktivisti temu oporekajo. Plemeni sta namreč nomadski, zaradi česar je njun teritorij težko ostro zamejiti. O problematiki nedotakljive cone nam govori Laura Rival, antropologinja z Univerze v Oxfordu in avtorica knjige o Waoranih, med katerimi je tudi dlje časa živela:
Po neuspelem boju aktivistov, ki so črpanju nafte nasprotovali, so staroselci prepuščeni sami sebi. Beasley pove, da svoje interese branijo z oboroženimi upadi na naftne ploščadi:
Konkretne posledice črpanja nafte na področju ITT sicer še niso znane, gotovo pa ne bodo imele pozitivnega učinka, pove Beasley:
Kljub temu, da se je črpanje napovedalo že avgusta 2013, je bila prva ploščad postavljena šele pred nekaj meseci. Larrea razloži, zakaj je tako:
Na nesmiselnost projekta opozarjajo tako YASunidos kot tudi Larrea, ki meni, da črpanje nafte danes preprosto ni donosno:
Yanez dodaja, da na ta način država subvencionira naftno industrijo.
Naftna industrija je bila do leta 2006 v 75 odstotkih v rokah korporacij iz Združenih držav. Danes okrog polovica korporacij prihaja iz Kitajske. Ta je od leta 2010 pomembna posojilodajalka Ekvadorju, ki dolg delno vrača v obliki nafte. Očitke, da nafto zastavlja za kitajska posojila, Correa zavrača. Trdi namreč, da sedaj od tujih črpanj nafte vsaj prejemajo denar, s katerim pokrivajo financiranje socialnih storitev - pred tem od ameriških tujih korporacij niso imeli ničesar. Beasley komentira:
V zadnjem času se je delež kitajskih korporacij močno povečal, ko se je leta 2010 vlada zadolžila pri Kitajski. Larrea opozarja, da bi nafte v petnajstih do dvajsetih letih na področju Ekvadorja lahko zmanjkalo.
Vendar je drugačna pot razvoja mogoča, saj ima Ekvador velike neizkoriščene potenciale alternativnih obnovljivih virov energije, zaključi Larrea:
Dodaj komentar
Komentiraj