Šok, ki ga je v Evropi povzročil petkov napad v Parizu, počasi dobiva materialne posledice. Francoski predsednik Francois Hollande je takoj razglasil, da je Francija v vojni. Francoska vlada je uporabila člen 42 skozi 7 Lizbonske pogodbe, ki ostale države članice Evropske unije zavezuje k pomoči, tudi vojaški. Hollande je razglasil izredne razmere, ki naj bi trajale tri mesece. Tudi sosednja Belgija napoveduje spremembe ustave in zaostrovanje varnostne zakonodaje, temu zgledu sledi tudi Švedska. V današnjem Kultivatorju bomo osvetlili nekatere zakonodajne spremembe, ki sledijo pariškim napadom.

Člen 42 skozi 7 Pogodbe o Evropski uniji, ki ga je za pridobitev pomoči ostalih držav članic Evropske unije uporabila Francija, je mogoče uporabiti, kadar je država žrtev oboroženega napada. Druga pogodba, to je pogodba o delovanju Evropske unije pa vključuje člen o solidarnosti, ki prav tako omogoča zahtevo za pomoč v primeru terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek. Janja Hojnik, profesorica na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, pojasni ključne razlike med členoma:

Izjava

Kakšno obliko naj bi zavzela pomoč Franciji še ni znano. Ta se bo oblikovala skozi dvostranske pogovore med Francijo in ostalimi evropskimi državami. Na slovenskem obrambnem ministrstvu zatrjujejo, da pogovori med slovensko in francosko stranjo še niso stekli. Francoski zunanji minister Jean-Yves Le Drian pa je povedal, da bi bila dobrodošla pomoč pri francoskih misijah v tujini - neimenovani francoski diplomati namigujejo na misiji v Maliju in Srednjeafriški republiki. S tem bi razbremenili francosko vojsko, ki bi se posledično lažje osredotočala na napade v Siriji, posredno pa bi evropske vlade s takšno pomočjo, če se bo materializirala, pomagale izvajati francosko zunanjo politiko. (Dopolnilo (22.11.): Slovenska vlada je potrdila napotitev dodatnih vojakov v podporo evropski misiji v Maliju v imenu pomoči Franciji.)

Kljub temu, da je prav zahodno sejanje kaosa po Bližnjem vzhodu pripeljalo do vzpona Islamske države, Francija in z njo Evropa rešitev problema vidita v nadaljevanju iste politike. Podobno velja na domačem ozemlju, kjer k radikalizaciji evropskih državljanov - ti so bili vodilni v napadu v Parizu - pripomore kulturna in ekonomska marginalizacija. Vlade širom Evrope pa tudi ta problem rešujejo s povečanjem represije.

V Franciji že od napada na Charlie Hebdo po ulicah patruljira vojska, kar novega napada ni preprečilo. Po petkovih napadih so bile razglašene izredne razmere s trajanjem treh mesecev. Te vojski in policiji dajejo večja pooblastila, kot so možnost hišnih preiskav, hišnega pripora in blokiranje domnevno nevarnih spletnih strani brez sodnega naloga ter prepoved javnih zborovanj. V skladu s tem so francoske oblasti prepovedale tudi proteste ob podnebnem vrhu konec meseca. Kljub tem omejitvam predsednik Hollande trdi, da je Francija bolj svobodna kot kadarkoli.

Zaostrovanje varnostne zakonodaje je napovedal tudi belgijski premier Charles Michel. Manuel Lambert iz organizacije Belgijska liga za človekove pravice opiše napovedane ukrepe:

Izjava

Ukrepi vključujejo tudi podaljšanje obdobja pridržanja brez obtožnice iz 24 na 72 ur, kar bi zahtevalo spremembo ustave in prepoved prodaje SIM kartic brez identifikacije kupca. Lambert meni, da tovrstni ukrepi niso najbolj premišljeni, saj imajo represivni organi že dosedaj dovolj pooblastil, katerih potencial pa ni izkoriščen:

Izjava

Podobne tako imenovane varnostne ukrepe je napovedala tudi Švedska. Njen predsednik vlade Stefan Lovften je izjavil, da je bila Švedska pri zaznavanju tveganja za teroristični napad na svojem ozemlju do sedaj naivna. Zaradi tega se poleg strožjega nadzora na meji razmišlja tudi o nadzoru nad notranjimi elektronskimi komunikacijami. Švedska vlada namerava varnostno-obveščevalnim oraganom podeliti pravico do prisluškovanja elektronskim komunikacijskim omrežjem, kot so Skype ali Viber.    

Nekdanji politik in diplomat Borut Šuklje meni, da bo šla Evropa skoraj neizogibno v smeri vse večjega nadzora. A opozarja, da državljani Evropske unije ne smemo biti v vsesplošni histeriji naivni.

Izjava

Da bo šel nadzor nad evropskimi državljani daleč naprej, je jasno, pravi Šuklje. A opozarja kje je meja: meja med obrambo demokracije in njeno suspendacijo.  

Izjava

Represivnih ukrepov pa ne poostrujejo le posamezne države, temveč tudi Evropska unija kot celota. Rezultati včerajšnjega sestanka notranjih in obrambnih ministrov držav članic Evropske unije gredo, vsaj uradno, zaenkrat predvsem v dve smeri. Ena je zaostritev varovanja zunanjih meja schengenskega območja, v kar pa so nekateri očitno že izgubili upanje, saj je Nizozemska neuradno predlagala ustanovitev tako imenovanega mini schengenskega območja, ki bi vključeval le Nizozemsko, Nemčijo, Avstrijo, Belgijo in Luksemburg.

Druga smer pogovorov na evropski ravni pa je povečanje zbiranja in izmenjave obveščevalnih podatkov. Ideja Evropske unije je eden od večjih dosežkov Evrope, predvsem ko govorimo o civilnih svoboščinah, med katere sodi tudi svoboda gibanja znotraj Evropske unije. Že dolgo časa obstajajo težnje po zbiranju podatkov o letalskih potnikih na letih znotraj Evropske unije. Te ideje so se izdatno okrepile po napadu na satirični tednik Charlie Hebdo v začetku letošnjega leta, a je zbiranje podatkov zaenkrat omejeno na lete izven Evropske unije. Po terorističnem napadu v Parizu pa je, kot kaže, dozorel čas tudi za zbiranje podatkov o notranjih letih. Idejo so namreč podprle belgijska, nemška in francoska vlada, Britanci pa so ji naklonjeni že dlje časa.

V vsej obravnavi problema radikalnega islamizma, terorističnih napadov in posledic, tudi na ozemlju Evropske unije, je kot ponavadi izostala debata o vzrokih za vznik teh gibanj. Današnji Kultivator zaključujemo z izjavo Boruta Šukljeta. Namesto s takojšnjim evropskim vojaškim odgovorom, militarizacijo evropske družbe in suspenzom civilnih svoboščin bi bilo potrebno uporabiti diplomatska ter politična orodja.   

Izjava