Če formalno pravno z imenovanjem odvetnika iz Murske Sobote Borisa Štefaneca za predsednika senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki bo vstopil v zanj že vnaprej očitno prevelike čevlje svojega predhodnika v odstopu Gorana Klemenčiča, ni nič narobe in ga lahko predsednik republike Borut Pahor razreši le, če bi sodišče pravnomočno odločilo, da mora v zapor, če bi trajno izgubil delovno zmožnost, ali bi pri opravljanju funkcije kršil ustavo in zakon, potem mora biti nekaj hudo narobe vsaj s formalno-pravnim okoljem, v katerem tovrstna imenovanja potekajo. Kljub za pravnika in kriminalista nenavadno čustvenim odstopom obeh namestnikov predsednika komisije za preprečevanje korupcije, misli Boris Štefanec, kot je ponovno potrdil danes, na položaju vztrajati, kajti prepričan je, da je njegova politična pripadnost ta čas največji politični stranki Državnega zbora Pozitivni Sloveniji, iz katere je izstopil šele tik pred imenovanjem, njegova ustavna pravica.

Prav po črnem na belem zapisanem v Ustavi je sicer ustavna pravica vsakega prebivalca domače Republike, denimo tudi to, da je Slovenija socialna država in da je sodna veja oblasti neodvisna in učinkovita v pregonu kaznivih dejanj pa tudi korupcije, ki sta jo z ustvarjanjem takšnega pravno formalnega okolja, kot ga imamo in poznamo, predvsem v imenu lastnih koristi do sedaj omogočali in vzdrževali zdaj samooklicano leva zdaj desna izvršna in zakonodajna veja oblasti. Da formalno pravna določila, za katere se je po imenovanju in javno izraženih pomislekih v kvaliteto lastne odločitve skril ponovno brez-hrbtenični predsednik republike Borut Pahor, puščajo dvom, da za naslednji senat Komisije za preprečevanje korupcije, katerega glavna naloga bi in bo bila, politične stranke prepričati v sprejem boljših in učinkovitejših formalno pravnih predpisov za boj z na danes sončni strani Alp v politiki in gospodarstvu sistemsko razraščeno korupcijo, niso bili izbrani najboljši kandidati, sta sicer z lastnimi navedbami v nepreklicnima odstopnima izjavama že potrdila tudi oba skupaj s Borisom Štefanecom v senat KPK imenovana Darko Stare in Jurij Ferme.

Formalno-pravno je in bo kljub zgolj populistični ovadbi Slovenske demokratske stranke zaradi postopkovno vnaprej določenega uničenja posnetkov iz razgovorov s kandidati za člane novega senata KPK prav tako težko dokazati, da je bilo kaj narobe z delom izbirne komisije, katera je predsedniku republike Borutu Pahorju kot edinega primernega kandidata za naslednjega predsednika za boj proti korupciji najpomembnejšega organa pri nas predlagala Borisa Štefaneca. Nenazadnje so za pravno formalne okvirje imenovanja predsednika in dveh namestnikov KPK, po katerih je tri od petih članov te izbirne komisije imenovala koalicija na oblasti, torej vlada in koalicija Alenke Bratušek, poskrbeli prav za časa vlade in koalicije sedanjega predsednika republike Boruta Pahorja v letu 2010 že s takrat ne najbolj posrečenim argumentom, da bodo izbire bolj strokovne in manj politične kot prej, ko je na predlog predsednika republike vrh KPK imenoval Državni zbor.

Glede na izbiro, ki je predsednik republike Borut Pahor ni zavrnil, pa bi jo lahko, ker ima do tega tudi vso predsedniško pravico, tik pred imenovanjem še člana največje stranke v Državnem zboru Pozitivne Slovenije Borisa Štefaneca za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije, pa je samo po sebi očitno, kako zelo za lase privlečen argument o bolj strokovni in nepolitični izbiri je spremljal spreminjanje pravno formalnih določil imenovanja novega predsednika KPK. Seveda je politična opredeljenost in pripadnost vsakega izmed nas naša ustavna pravica in osebna svoboščina. Toda za časa preteklega senata Komisije za preprečevanje korupcije so se v javno zavest naposled le zasidrala tudi njihova spoznanja, da predsednika največjih političnih strank pri nas ta čas razpolagata z za povprečnega na Slovenskem živečega človeka nepredstavljivimi vsotami denarja in drugega premoženja, katerega izvora ne znata, ali pa nočeta pojasniti, kar je vsaj uradno iz parlamentarnega političnega življenja odstranilo prav ustanovitelja in zgolj do naslednjega volilnega kongresa samo-zamrznjenega predsednika nekdanje stranke Borisa Štefaneca Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića.

Ker pa je sicer Zoran Janković sam večkrat ponovil in potrdil, da ga lagodno življenje v poslanskih klopeh ne zanima in da je njegov cilj predsednikovanje vladi, bi sicer tako njegov comeback na mesto župana Mestne občine Ljubljana kot Janšev predčasni sestop iz mesta predsednika vlade in povratek v državnozborsko opozicijo, za katerega sta zaslužni zgolj kvizlinški DESUS in Državljanska lista, težko označili za uspeh pravno formalnega ustroja za boj proti korupciji pri nas oziroma prejšnje sestave senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki je nenazadnje tudi pod vtisom dejstva o jalovih posledicah njihovih razkritij o nepojasnjenemu premoženju in biznisih z državo ter njenimi politično vodenimi podjetji kolektivno odstopila.

Zato vsa danes slišana pojasnila izbirne komisije, ki je za članstvo Borisa Štefaneca v Pozitivni Sloveniji prav tako pravočasno izvedela, da sami kandidate niso mogli spraševati po spolni usmerjenosti, veroizpovedi in politični pripadnosti, pravzaprav opozarjajo na bistvo pravno formalno ni nič narobe problema. Za razliko od denimo Akta o ustanovitvi Zavoda Radio Študent, ki povsem eksplicitno določa, da kandidat ali kandidatka za odgovornega urednika pač ne more in ne sme biti član nobene od obstoječih političnih strank, Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije namreč črno na belem določa, da poklicni funkcionar v Republiki Sloveniji ne sme opravljati dejavnosti upravljanja in nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah in interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, skladih in agencijah razen v društvih, ustanovah in pozor političnih strankah.

Zato je glede na pravno formalna določila imenovanje drugorazrednega in v širši javnosti pač anonimnega člana največje koalicijske stranke ta čas pač logična poteza, s katero ni formalno pravno nič narobe in do katere bi prišlo tudi, če bi bila na oblasti denimo SDS ali pač katerakoli že druga politična stranka. Toda tako to gre. Tako z imenovanjem Borisa Štefaneca kot njegovim posledičnim vztrajanjem na mestu predsednika Komisije za preprečevanje korupcije se v osnovi razgalja osnovno dejstvo, kako zelo korupcijo pri nas s sprejemanjem neustreznih formalno pravnih okvirjev omogoča in vzdržuje prav strankarska politika, katere del sta tako sedanji predsednik republike Borut Pahor kot politično nastavljeni Boris Štefanec. Ta je izbirno komisijo na vprašanje, ali ima visoko stopnjo integritete, prepričal z odgovorom, da visoko stopnjo integritete ima, čeprav s svojim vztrajanjem na politično osvojenemu položaju dokazuje, da je ali nima ali pa da tako kot politične stranke v državi ne razume prav dobro, kaj bi naj ta integriteta pravzaprav bila.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z imenovanjem Borisa Štefaneca za političnega grobarja nadaljnjega učinkovitega boja proti sistemski korupciji na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.