Medijska strategija
21. novembra se je končal rok za podajanje pripomb na drugo verzijo strategije Republike Slovenije za medije za obdobje od leta 2017 do 2025. Usklajeno verzijo naj bi vlada potrdila predvidoma do konca decembra. Sledilo naj bi pisanje novega zakona o medijih, ki naj bi temeljil na sprejeti strategiji in naj bi bil po načrtih ministrstva za kulturo sprejet do avgusta prihodnje leto. Kljub hvalevrednemu nezavlačevanju ministrstva pa nanj vendarle letijo številne kritike, saj strategija ni pogodu številnim deležnikom. Da bi bilo treba javno razpravo podaljšati, meni Miran Zupanič, predsednik programskega sveta RTV Slovenije:
Ministrstvo meni, da je bilo javne razprave dovolj. Poleg javne razprave junija in julija je organiziralo 12 okroglih miz v različnih krajih, na katerih so razpravljali o različnih medijskih problematikah. Pred pisanjem strategije je komisija petih strokovnjakov pripravila izhodišča za pisanje. Časovnico predstavi Sandra Bašič Hrvatin, članica komisije:
Glavni cilj nove medijske zakonodaje bi po strategiji in izhodiščih moral biti varovanje javnega interesa. Bašič-Hrvatin meni, da to pomeni predvsem skrb za socialno-pravni položaj novinarjev, da imajo ti sploh pogoje za neodvisno delovanje.
Strategija predlaga ukrepe v tej smeri, na primer kolektivne pogodbe za novinarje. Poleg tega sledi predlogom iz izhodišč, ki jih je pripravila strokovna komisija, naj se javno financira delo novinarjev, ne medijev na splošno kot do zdaj. Vendar Bašič-Hrvatin dvomi, da se bo to obdržalo tudi v novi zakonodaji.
Strategija predvideva tudi spodbujanje alternativnih poslovnih modelov. Velik poudarek je na medijskih zadrugah, kjer so zaposleni hkrati tudi lastniki. Danes ustanavljanje zadrug zavira zakonodaja.
Nadalje se je strategija posvetila regionalni pokritosti medijskih vsebin. Regionalnih in lokalnih medijev je namreč vse manj, razloži Bašič-Hrvatin:
Takšna ureditev je do leta 1992 že obstajala. Takrat so lokalne in regionalne medije privatizirali, danes, ko so zabredli v finančne težave, pa jih poskuša reševati država.
Še en problem so občinski kvazimediji. Te z javnim denarjem financirajo občine, pišejo pa jih pogosto kar občinski piarovci. Bašič-Hrvatin meni, da bi morali biti takšni kvazimediji prepovedani.
Lokalni in regionalni mediji spadajo pod medije posebnega pomena, kar pomeni, da so upravičeni do državne finančne pomoči. Vendar nadzora nad tem, kako se ta denar porabi, praktično ni. Strategija nad tem uvaja večji pregled, vendar po mnenju Bašič-Hrvatin neustrezno.
Poleg pregleda nad financiranjem strategija vzpostavlja tudi pregled nad lastništvom medijev. Tako naj bi bilo lastništvo javno objavljeno v razvidu medijev, v primeru koncentracije lastništva pa bi imelo ministrstvo pravico izvesti test javnega interesa. Bašič-Hrvatin spet meni, da ukrep ni zadosten.
Strategija poskuša reševati financiranje medijev z uvedbo obveznega prispevka ponudnikov dostopa do interneta. Z njim bi se nato financirale deficitarne medijske vsebine. Dušan Caf z Inštituta Digitas opozarja, da bi takšen ukrep podražil dostop do interneta in ga s tem omejil.
Strategija predlaga, naj se država dogovori s tujimi korporacijami, ki na spletu oglašujejo v slovenskem jeziku, da del prihodkov od oglaševanja v Sloveniji prispevajo za financiranje avdiovizualne produkcije. Caf razloži, da so podobne davke nekatere države že uvedle.
Strategija po vzorih iz tujine predlaga uvedbo organa samoregulacije, imenovanega svet za medije. Kakšne bi bile naloge takšnega organa, razloži Bašič-Hrvatin.
Še en ukrep je usmerjen v izboljševanje medijske pismenosti. Strategija predlaga uvedbo učnega predmeta o medijih v šolski izobraževalni kurikulum.
Velik del strategije je posvečen Radio-televiziji Slovenije oziroma RTV-ju. Velik problem Miran Zupanič vidi v neustreznem financiranju javne službe. Prispevek za RTV se sicer ohranja, vendar njegova višina ni definirana. Ob vse številnejših nalogah, ki jih strategija nalaga RTV-ju, to zelo verjetno pomeni zniževanje financiranja.
Še ena sprememba na področju RTV je reorganizacija njenega vodenja in upravljanja. Programski svet sestavljajo predstavniki različnih organizacij verskih in etničnih manjšin, senzornih invalidov, varuh človekovih pravic ter predstavniki ustvarjalcev programskih vsebin in medijskih organizacij. Glavni cilj na tem področju je depolitizacija programskega sveta, v katerem po novem ne bo več predstavnikov, ki jih imenuje državni zbor. Niti možnosti, da katerikoli državljan predlaga člane, ne bo več. Državni zbor in ministrstvo, pristojno za medije, si pridržujeta pravico do imenovanja nadzornega sveta. Njegova naloga je pregled nad poslovanjem in smotrno porabo javnih sredstev. Obema organoma strategija zmanjšuje število članov.
RTV-ju strategija postavlja za cilj povečevanje dostopnosti medijskih vsebin. To vsebuje prehod vsebin na digitalne platforme in vsakoletno triodstotno povečevanje števila vsebin, prilagojenih etničnim manjšinam in ranljivim skupinam. Caf konča z mislijo, da bi se morali ti ukrepi nanašati tudi na druge medije.
Dodaj komentar
Komentiraj