Pedagogi, ki poučujejo zgodovino, radi omenjajo pregovor, da je zgodovina učiteljica življenja, ampak le redkokdaj pojasnijo, kdo, kje in kdaj naj bi se karkoli naučil od zgodovine ter naučeno uporabil v praksi. Torej se ne gre čuditi temu, da se je že mnogim zazdelo, da vsakdanjo prakso bolje oriše fraza: “zgodovina je kot idiot, neprestano ponavlja samo sebe”. Oglejmo si nekaj primerov kako se blebetajoči idiot ponavlja in si za izhodišče vzemimo balkanizacijo razmer v Ukrajini, ampak najprej opredelimo sam pojem balkanizacije.

Balkanizacija v ožjem pomenu je geopolitični termin, ki opisuje proces razpadanja večnarodnostnih držav in nastajanje novih nacionalnih državic, ki so pogosto medsebojno sovražno nastrojene in v konfliktu. Pojem se je v mednarodni diplomaciji pojavil tekom 19. in zlasti na začetku 20. stoletja ter se je nanašal na razpadanje osmanskega cesarstva in porajanjem novih balkanskih državic v medsebojnem konfliktu. Velike sile proces nastajanja novih državic na Balkanu seveda niso opazovale križemrok, ampak so skušale uveljaviti svoj vpliv na novonastalih kmetih in jih koristno uporabiti na šahovnici velikih geostrateških iger. Vse podobnosti z Ukrajino najbrž niso le naključne.

Ukrajinsko dogajanje v zadnjih mesecih je šolski primer balkanizacije. Poskus Zahoda, da bi uveljavil svoj vpliv v Ukrajini, je naletel na odločen odgovor Ruske federacije, ki se ne namerava odrečti vplivu v svoji neposredni soseščini. Vpleteni veliki igralci razpihujejo centrifugalne sile v multietnični državi in skušajo nastali kaos obrniti v lastno korist, pri čemer je, kot kaže vsaj za zdaj, Rusija uspešnejša. Vladimir Putin ne skriva, da bi mu bila ljuba takšna rešitev ukrajinske krize, ki bi prinesla nekakšno federalizacijo Ukrajine in bi se zgledovala po drugem primeru balkanizacije: Bosni in Hercegovini. Rezultat česar bi bil vzpostavitev invalidne disfunkcionalne državne tvorbe, ki zaradi notranje razklanosti ne bi se mogla obrniti k Zahodu in hkrati bi Rusija z lahkoto ohranila svoj vpliv na vzhodni proruski del države, ali kot je že pred dvema tisočletjema ugotovilo pleme, ki si je zadalo nič manjši cilj kot osvojiti svet: “Divide et impera.”

Putin se je med aneksijo Krima skliceval na precedenčni primer Kosova, kar je na Zahodu naletelo na negodovanje in zanikanje. Ameriški predsednik Barack Obama je na začetku svoje evropske turneje pred kakšnim mesecem izjavil, da je Kosovo zapustilo Srbijo šele po mednarodno priznanem referendumu, ki naj bi bil izveden pod okriljem Združenih narodov, kar naj bi osamosvojitvi Kosova, v nasprotju s Krimom, dalo mednarodnopravno legimitimnost. Obamovim argumentom bi lahko celo pritrdili, če ne bi bilo te nadležne malenkosti, da se je ameriški predsednik gladko zlagal. Takšnega referenduma pred osamosvojitvijo Kosova ni nikoli bilo. Dejstvo je, da velike sile uporabljajo dvojna merila in aplicirajo načela mednarodnega prava kjer in kadar jim je v interesu.

Žrtev dvojnih meril, ki jih uporabljajo velike sile, je mednarodno pravo in zlasti načelo o nedotakljivosti evropskih meja kot ga določa Helsinška listina o varnosti in sodelovanju v Evropi. S to listino je bil utrjen mednarodnopravni sistem, ki se je formiral po 2. svetovni vojni z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov in si je, vsaj deklarativno, za glavni cilj zastavil preprečitev izbruha novih oboroženih konfliktov na evropskih tleh. Omenjeno načelo o nedotakljivosti evropskih meja je dokaj uspešno prestalo test razpada socialističnih federacij na začetku devedesetih let prejšnega stoletja, torej Sovjetske zveze, Čehoslovaške in Jugoslavije, ker je v mednarodni skupnosti veljal konsenz glede tega, da dotične države razpadejo po šivih federalnih enot. Prva demontaža načela o nedotakljivosti meja je bila zagrešena z enostransko odcepitvijo Kosova od Srbije ob podpori ZDA, kar je kljub takratnemu zaklinjanju Zahoda, da gre za enkratni primer, postavilo precedens. Rusija je hitro prisvojila to lekcijo in v primeru Krima gospodarsko oslabljeni ter razdeljeni Evropski uniji postregla z zdravilom, ki ga je sama pomagala pripraviti.

Če je že govora o razdeljenih nadnacionalnih tvorbah, ki klecajo pod bremenom gospodarske krize in v katerih se pojavljajo težnje po odcepitvi nekaterih regij, ne moremo mimo same Evropske unije. Na stari celini smo v zadnjih letih priče celemu nizu osamosvojitvenih teženj nekaterih regij: Baski in Katalonci že dlje časa izražajo nezadovoljstvo s Španijo, Škoti se pripravljajo na referendum o samostojnosti od Združenega kraljestva, med Flamci v Belgiji tli, centralnega nadzora Rima pa bi se rado odkrižalo več italijanskih pokrajin. Poleg tega velja poudariti tudi vedno globji razkol med razvitim severom in nerazvitim jugom tako na ravni unije kot na ravni posameznih državah članicah.

Ali nam niso takšne razmere že od nekje znane? Pa si drznimo posmatrat bogokletno primerjavo med demokratično Evropo in diktatorsko rajno Jugoslavijo. Med našo nekdanjo in današnjo širšo domovino je več skupnih točk kot bi morda sprva pomislili. Najprej že omenjene težnje nekaterih regij po osamosvojitvi, ki so bile značilne tudi za bivšo SFRJ v letih pred razpadom. Te vzporednice so očitne.

Nanje pa lahko naletimo tudi v političnem diskurzu med vodstvom Unije in nekdanje Jugoslavije: govorjenje evropolitikov o tem, da mora skupni evropski interes prevladati nad navzkrižji med državami članicami, spominja na slogan o bratstvu in enotnosti. Koncept Evrope dveh hitrosti pa asocira na asimetrično konfederacijo, s katero so med ostalimi ukrepi reševali razpadajočo SFRJ. Tudi analogija med jugoslovanskim rotacijskim predsedniškim sistemom in evropskim sistemom rotacije predsedovanja med državami članicami je močna in vzbuja dvom v sposobnost institucij unije, da se učinkovito soočijo z nepredvidenimi kriznimi situacijami.

Oglejmo si še razkol med razvitim severom in zaostalim jugom. Severne republike nekdanje Jugoslavije so bile pripravljene prispevati k vzdrževanju nerazvitih predelov države dokler je gospodarstvo bilo v dobri kondiciji, ko pa se je v osemdesetih letih zaostrila ekonomska kriza, je prišlo do nezadovoljstva tako na strani razvitih kot na strani nerazvitih republik. Podobne razmere lahko danes opazujemo v Evropski uniji, kjer finančna kriza močno bremeni zlasti južno periferijo, katera je primorana, da z lastno fiskalno vzdržnostjo de facto odplačuje izgube zasebnih ali državnih bank, ki so s svojimi špekulacijami povzročile krizo in račun brez sramu izstavile davkoplačevalcem. Prav tako je naraščajoče nezadovoljstvo v odnosu med severom in jugom zaznati v posameznih državah članicah, kot so Italija, Belgija, Španija, Škotska v odnosu do Londona in ravno to nezadovolstvo je katalizator odcepitvenih težnjah v dotičnih državah. Upajmo, da se bo Evropa zmogla izogniti nadaljni balkanizaciji, vendar voditelji vlad, ki zvesto služijo neoliberalistični agendi in vodijo pravo ekonomsko vojno proti lastnemu ljudstvu, niso najboljša popotnica.

Včasih se pojem balkanizacije uporablja ne le za opisovanje razpada držav in regij, ampak tudi za razgradnjo socialnih struktur. Tako bi lahko pogojno rekli, da je neoliberalistična politika brezobzirnega varčevanja in rezanja socialnih transferjev politika balkanizacije družbe. Kjer koli so bili uvedeni ukrepi stroge finančne discipline, rezov v javno potrošnjo in krčenja javnega sektorja, je posledično prišlo do razgradnje družbene strukture in porast medsebojnega nezaupanja med skupinami, ki so še nedavno mirno sobivale ena poleg druge. Naši voditelji so ponovno gluhi za blebetanje ponavljajočega se idiota zgodovine, ki zna povedati, da je svet že večkrat doživel gospodarsko krizo primerljivih razsežnosti: nazadnje med veliko depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se okrevanja svetovnega gospodarstva ni doseglo z uporabo strogih varčevalnih ukrepov, ampak s programom obsežnih javnih del, ki ga zgodovina pomni pod imenom 2. svetovna vojna.

Komentiral je Dejan Janković.