"I'm getting ready to do something, too. I'm running for president. Americans have fought their way back from tough economic times, but the deck is still stacked in favor of those at the top. Everyday Americans need a champion and I want to be that champion."

To so besede, s katerimi je Hillary Clinton nagovorila ZDA in svet v videu, ki oznanja njeno kandidaturo za predsednico ZDA leta 2016. Video nosi naslov Getting started, že prvih trideset sekund pa nam razkrije, katere so glavne demografske skupine, ki jih želi Hillary Clinton nagovoriti. V njem namreč kar mrgoli marginalnih skupin. Od gejevskega para, matere samohranilke pa vse do črncev, Azijcev in Latinoameričanov. S tem želijo demokrati poslati močno sporočilo; “Mi smo tu za vas. Republikanci sistematično kršijo vaše pravice, odrekajo vam socialno varnost in vas želijo na silo skuhati v talilnem loncu.” Sporočilo bo sicer efektivno zgolj, če bodo Američani pozabili, da je ravno v dveh mandatih Baracka Obame znova prišlo do napetosti med črnsko in belsko populacijo, da ni bilo storjeno dovolj za socialno varnost in da se na zvezni ravni niso postavljali pravni precedensi, ki bi omogočali hitrejšo legalizacijo istospolnih porok.

Tokratna kandidatura Hillary Clitnon ima kar nekaj vzporednic s prvo kandidaturo Baracka Obame. Američani so venomer željni spektakla in novosti. Barack Obama je obljubljal novo upanje. Hillary Clitnon obljublja novega prvaka. V stališčih sta si dokaj podobna. Podpirata socialne programe in več davkov za najbogatejše. Clintonova je v zunanji politiki sicer korak bolj desno od Obame. Vsaj deklarativno močneje podpira Izrael in ameriško izvažanje demokracije ter tržnega gospodarstva po svetu. Nikoli ni spregovorila o prepovedi mučenja in ukinitvi človekovih pravic, takoj ko se premaknemo izven ozemlja ZDA.

Obama je dal velike zaveze, ki jih ni mogel izpolniti. Razočaranje je bilo hudo. Bo Hillary Clinton lahko izpolnila svoje, milejše obljube?

Če bo Hillary Clinton izvoljena za predsednico ZDA, se najverjetneje ne bo spremenilo nič. Prvi razlog je prisotnost starih kadrov kot snovalcev konkretnih politik. Tukaj gre predvsem za Johna Podesta, trenutnega vodjo kampanje Hillary for America. John Podesta je prej služboval kot svetovalec Baracka Obame, še prej pa kot vodja kabineta Billa Clintona. John Podesta je tudi ustanovitelj možganskega trusta Centre for American Progress oziroma Centra za Ameriški razvoj.

V omenjenem Centru je nekaj časa služboval tudi sedanji vodja kabineta ameriškega predsednika, Denis McDonough, trenutna predsednica tega centra, Neera Tanden, pa je pomagala soustvarjati prvo kampanjo Hillary Clitnon. Center in ljudje v njem močno sooblikujejo politike, ki jih sprejemajo demokratske administracije, edino vodilo pa ostaja oblast.

Drugi razlog, ki bo onemogočal spremembe, je denar. ZDA so velika država. Med kampanjo je treba lansirati oglase na več sto televizijskih mrežah, prepotovati več sto tisoč kilometrov in prelepiti več milijonov oglasnih panojev. Za to so seveda potrebna enormna sredstva. Hillary Clitnon naj bi preko posebnih organizacij, imenovanih Political Action Committee, zbrala kar dve milijardi in pol, kar je dobro milijardo več, kot so demokrati za kampanjo zbrali na zadnji predsedniški tekmi. Zastonj kosila seveda ni, le kako bo Hillary poplačala dobrim donatorjem?

Hillary Clinton po zadnjih raziskavah podpira dobrih osemdeset odstotkov Demokratov, kar je občutno več kot ob njeni prvi kandidaturi. To pomeni, da ji ni treba skrbeti za njeno nominacijo kot uradne kandidatke demokratov za predsedniške volitve leta 2016. Po njenih prvih primarnih volitvah, ko je končala kot tretjeuvrščena, je dejala, da ji steklenega stropa ni uspelo prebiti, je pa v njem pustila osemnajst milijonov razpok. Toliko ljudi je namreč glasovalo zanjo.

Retoriko steklenega stropa Hillary sicer spretno izkorišča tudi letos. Žal pa njena morebitna zmaga ne bo prinesla razbitja steklenega stolpa. Pomenila bi zgolj, da je v ZDA lahko predsednica bela ženska, ki ji je bilo zaradi razmeroma dobro stoječe družine omogočeno šolanje na najboljših fakultetah. Zmaga lahko ženska, ki je poročena z bivšim ameriškim predsednikom. Nikakor pa to ne pomeni več družbene mobilnosti za imigrantske ženske in tiste z obrobja družbe. Ne pomeni niti zmanjšanja razlike v plačah, kaj šele konca standardov, ki jih morajo ženske za razliko od moških izpolnjevati, če želijo uspeti.