Minuli petek se je za zaprtimi vrati v Cankarjevem domu zbralo 150 udeležencev od 600 povabljenih na bolj ali manj javno debato, ki se bo po viziji Marka Voljča, Lenarta Škofa in Žige Vavpotiča razvila v civilno-družbeno gibanje, imenovano »Act Tank«. Zanimiva je izjava Vavpotiča, da morda res izgleda, kot da so se zaprli pred mediji, ampak da so s tem odprli nek prostor za dialog. V tem je na delu heglovska dvojna negacija: dogodek se je odvijal brez prisotnosti medijev, zato da bi ohranili nivo javne razprave. To je povsem logično, saj bi v nasprotnem primeru prišlo manj povabljencev in bi udeleženci govorili drugače. Obenem pa je treba ugotoviti, da razprava ni bila povsem javna, saj gre za »izbrano« elito izobražencev in strokovnjakov. Formo dogodka v tem oziru lahko beremo kot simptom poznokapitalistične družbe, če se navežemo na Sloterdijkovo konceptualizacijo globalizacije kot krogle, v kateri tisti, ki so notri, ne vidijo niti izključenih niti zidu, ki prve ločuje od drugih. V tej luči je treba ugledati tudi prisotnost humanitarne Anite Ogulin – da ima ta elita čisto vest, kakor da počnejo tudi nekaj za revne in nemočne, četudi menedžerji, poslovneži in liberalci v resnici nočejo videti njihove bede, še manj pa sistemskih vzrokov, ki proizvajajo revščino.

Med spolno uravnoteženimi udeleženci so bili poleg menedžerjev ljudje različnih političnih prepričanj in strok, med njimi tudi profesor filozofije Lev Kreft, ki se je dogodka udeležil iz »firbca« in je za Radio študent poudaril, da je sama ideja delovanja tega gibanja zgrešena. Povedal nam je, da se je na razpravi pogosto poudarjal prehod od besed k dejanjem, nihče pa ni pomislil, da mora med besedami in dejanji obstajati mišljenje. Torej je že samo ime »Act Tank« simptomatično, saj predrugači ameriškegi koncept »think tank« (oziroma miselno središče), v katerem razni strokovnjaki oblikujejo različne scenarije za politične odločitve. Kot vemo, je v današnji cinični družbi subverzivno ravno razmišljati, vsekakor bolj kot pa delovati brez premisleka o posledicah.

Filozof in teolog Lenart Škof je v prispevku RTV Slovenije povedal, da poskušajo povrniti pojmu »politično« neko širino in subtilnost, torej politično v pomenu Aristotlove definicije človeka kot politične živali, lahko dodamo. To politično je torej nekaj drugega kot strankarska politika. Je politično, ki temelji na zavedanju skupnega in v tem smislu velja takšne predloge pozdraviti, saj presegajo dosedanjo polarno delitev med podobnima gibanjema – Forumom 21 in Zborom za republiko. Vendar pa že kratek pogled pod površino nakazuje, da udeleženci niso izumljali tople vode, kakor se je ob izjavi za medije izrazil Voljč. Kreft nam je povedal, da se je večinoma razpravljalo o pravni ureditvi na področju gospodarstva, še posebej za mala in srednje velika podjetja. Očitno je, da udeleženci niso iskali alternativ obstoječemu neoliberalnemu kapitalizmu, temveč da bi slednjega želeli zgolj izboljšati - beri: shirati državo in se prodati tujemu kapitalu - ter kapitalizmu natakniti masko človeškega obraza. To dokazuje tudi prisotnost oseb, kakršne so Janez Potočnik, Romana Jordan, Žiga Turk, Franc Bogovič in Rosvita Pesek.

Njihov namen nadaljne bananizacije naše republike pa nas lahko skrbi še toliko bolj, ko izvemo, da je Voljč, sicer nekdanji dolgoletni predsednik uprave NLB in kandidat za mandatarja po Jankovićevem neuspelem poskusu, da bi leta 2011 sestavil vlado, v osemdesetih letih dvajsetega stoletja sodeloval pri projektih Svetovne banke v Latinski Ameriki in je leta 1987 kot prvi direktor prevzel vodenje predstavništva Svetovne banke v Mehiki. Ker smo ravno pri bananah, še omenimo, da je bil nato leta 1992 po nezaupnici vladi Lojzeta Peterleta predlagan za novega mandatarja, a ga Državni zbor ni potrdil. Kranjski župan in liberalec Vitomir Gros je tedaj cinično v parlament prinesel banane, češ da se Voljč edino na to spozna.

O ideologiji tega gibanja nemara največ povedo cilji - ali odsotnost le-teh -, ki so jih organizatorji in udeleženci predstavili. To so »najti metodo za to, da bi lahko Slovenija doživela preboj«, oziroma popeljati Slovenijo »v dobro, lepšo prihodnost«. Pri tem se npr. Vavpotič sklicuje na dejstvo, da smo v Sloveniji videli veliko novih političnih strank, sprememb pa ni. Treba si je naliti čistega vina in dodati, da tudi civilno-družbeno gibanje Act Tank ne bo prineslo kakih bistvenih sprememb. To je jasno že iz same ideje, kako naj bi Act Tank deloval, in sicer kot neke vrste elitni lobi. Razlika med lobiji in Act Tankom pa je v tem, da lobij politike financira, medtem ko bi Act Tank »prodajal« svoje ideje tistemu pač, ki je na oblasti, je še povedal Kreft, ki kot udeleženec lahko govori o idejah drugih udeležencev, vendar ne sme povedati, kdo jih je na mestu samem izrekel.

Aja, pa še to: desničarski mediji niso pozabili očrniti Vavpotiča, češ da je leta 2011 in 2012 na sporni način črpal denar ŠOU v Ljubljani ter da je bil prvi favorit nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek za funkcijo državnega sekretarja v njenem kabinetu ter za novega šefa urada za mladino. Prav tako niso pozabili na ritualno zganjanje paranoje, ki so jo še potencirale za zdaj anonimne donacije Act Tanku. Reporter je pisal o govoricah, da bo maja padla vlada Mira Cerarja in da ga bo nasledil Voljč, medtem ko je Blažič za Demokracijo špekuliral o sorodnostih Act Tanka s centralnim komitejem Zveze komunistov Slovenije. Dodal je še, da morda za vsem stoji gejevski lobi z imenom »Nevidna moč«, da pa vsekakor Act Tank želi zasejati razdor med vrstami SDS in odstraniti Janšo iz stranke. Brez komentarja.

Komentiral je Jan Simončič