Po včerajšnjem nasilnem nočnem desantu varnostne službe Valina, gradbenega podjetja Dolinšek in treh zlorabljenih gasilcev Prostovoljnega gasilskega društva Barje, ki ga je orkestriral miroljubni in na dialog vedno pripravljen Zoran Janković, je potrebno v novi luči premisliti nekatera dejstva in izjave, ki jih v Ljubljani poslušamo zadnjih 10 let.

To, čemur smo bili priča včeraj, je do skrajnosti pripeljan avtoritarni moment ljubljanskega župana, ki ga posamične skupine sicer problematizirajo že od začetka njegovega mandata, a se je glede na volilne rezultate večini prebivalk in prebivalcev pod izgovorom, da se tako vsaj nekaj naredi, očitno zdel popolnoma sprejemljiv. Še vedno?

Če prisluhnete Jankovićevi tiskovni konferenci, ki jo je imel včeraj pred Mestno hišo, se je njegova dikcija poudarjanja pravne države in njenih vzvodov precej približala Janševi retoriki. Samooklicani največji levičar v državi je ob soočenju z lastnim idejno-političnim brodolomom posegel po zadnjem inštitutu, ki je vedno na strani vladajočih – pravu in pravni državi, največkrat izrečeni besedni zvezi bolj ali manj skorumpirane slovenske politične srenje.

Janković je večkrat poudaril, da je zakon na njegovi strani, da bo ta poskrbel za uveljavljanje načrtov Mestne občine in zagrozil, da bo proti uporabnikom Tovarne Rog, ki so včeraj preprečili vzpostavitev gradbišča, vložil kazenske ovadbe. A uporaba zakonodaje in sveto čaščene pravne države je seveda selektivno. Ko je bilo na župana naslovljeno vprašanje glede nasilja, ki smo mu bili priča v zgodnjih jutranjih urah ponedeljka v Rogu, je distancirano odvrnil, da sam ni bil nasilen. Vsak, ki si je ogledal posnetke, na katerih varnostniki mečejo ljudi po tleh, jih porivajo dol z zidu ter davijo prisotne Rogovce, kar je med drugim rezultiralo v zlomljeni kosti v sapniku, si ob tovrstnem izogibanju odgovornosti s strani župana ne more zamisliti ničesar drugega kot primerjave z načinom delovanja najbrutalnejših oblasti, kot je v svojem komentarju za Večer izpostavila Kristina Božič.

Outsourcanje nasilja Mestno občino in Jankovića ne odrešuje odgovornosti za težje poškodbe, ki so jih uporabnicam in uporabnikom Tovarne Rog včeraj zadali varnostniki Valine. Še posebej ne v primeru, ko isti varnostnik v rokavicah ob 5-ih zjutraj do nezavesti davi Rogovca, ob pol enih pa v suknjiču stoji pred Magistratom.

Jankovićeva apoteoza se je še enkrat potrdila z izjavo »Ljubljana, to sem jaz«, ki jo je izrekel na včerajšnji tiskovni konferenci, v oddaji 24ur zvečer pa jo je lepo obrazložil Uroš Slak. Kot je dejal, bi bilo gostiti kateregakoli drugega predstavnika Mestne občine Ljubljana, ki so jim bili kot govorci ponujeni, metanje peska v oči gledalcem, saj so odločitve in usmeritve nadaljnjega postopanja izključno v rokah Zorana Jankovića.

Županovo brezidejno izgovarjanje na pravni red se je ob trku z vsebinskim delom, ki ga že deset let vsakodnevno brezplačno opravljajo uporabnice in uporabniki Roga pokazalo v vsej svoji jalovosti. V kretenizmu ga prekaša le še večna Jankovićeva mantra o najlepšem mestu na svetu, katerega del naj bi kmalu postal tudi Rog – zvezda Ljubljane. Vprašanje je, če si prestolnica za trinadstropni center start-up podjetij lahko privošči odšteti skoraj 80 milijonov ter uničiti eno izmed najdejavnejših samoniklih in avtonomnih območij. Mesto, ki se je nekoč kitilo z naslovom Mesto heroj, je zadnjih deset let, obdano z nakupovalnimi središči, postalo Najlepše mesto na svetu, vprašanja vsebine in zaščite tistih na obrobju družbe pa so zdaj popolnoma izrinjena iz diskurza mestnih oblasti.

Nekaterim je pridevnik najlepša torej več kot dovolj, za osvojitev lente pa so se ob odsotnosti vseh, razen pravnih argumentov, pripravljeni posluževati najnizkotnejših potez – kot je recimo nenapovedan nasilen vdor varnostnikov in gradbene mehanizacije ob treh zjutraj.

Rog – tovarno heroj je komentiral Arne.

Foto: Matjaž Rušt