Petkova seja Odbora državnega zbora za zunanjo politiko na temo priznanja Palestine je ponudila nov vpogled v delovanje slovenske politike, ki laični javnosti razkriva njene neslutene, kar čarobne sposobnosti politične akrobacije. Člani in članice odbora so namreč prikazali umetnost, kako nekaj tako goreče podpreti, da to naposled zavrneš. Predlog Združene levice, naj odbor državnemu zboru posreduje v odločanje sklep, da Slovenija priznava neodvisno in suvereno Palestino, je namreč prejel dva glasova za in trinajst proti. Čarovnija se skriva v dejstvu, da večina članov odbora priznanje sicer podpira.

V prid priznanju so se tako izrekle skoraj vse stranke, razen SDS, ki je izrecno proti. Mnenja NSi na seji sicer nismo slišali, je pa njen član, predsednik odbora Jožef Horvat, javno že izrazil naklonjenost priznanju. Poslanec SD Matjaž Nemec je večkrat dejal, da so v njegovi stranki za to, da se podpre Palestino kot neodvisno državo in da se to stori čim prej, Milan Brglez iz SMC je dejal, da obstaja širok konsenz, da se Palestino prizna, podporo priznanju s strani tako vlade kot njega osebno pa je izrazil tudi zunanji minister in predsednik DeSUS-a Karl Erjavec. Zakaj sta potemtakem "za" glasovala le Matej Vatovec iz Združene levice in Peter Vilfan iz Zavezništva Alenke Bratušek?

Priznanje Palestine zgolj kot scenografija

Odgovor se skriva v tem, da člani odbora, razen – to verjetno lahko rečemo – Vatovca in Vilfana v resnici niso glasovali o priznanju Palestine. Povsem jasno je to postalo, ko je Brglez, eden najvišjih predstavnikov vladajoče Stranke Mira Cerarja in predsednik parlamenta, sredi seje vložil nekaj kasneje sprejetih predlogov, ki v postopek priznanja vpletajo vlado ter pozivajo k iskanju konsenza znotraj Evropske unije. Razloga sta na dlani. Prvi, očiten, je ta, da si koalicija kupuje čas pred tem pomembnim in kočljivim zunanjepolitičnim dejanjem. Naslednji mesec naj bi namreč o priznanju Palestine razpravljal Evropski parlament, iz izrečenega na petkovi seji odbora – in izkušenj v spremljanju slovenske zunanje politike - pa se da sklepati, da želijo slovenske oblasti neko eksterno zaslombo, da se ne bodo počutile tako na prepihu, ko bodo morale izreči usodni, čeravno zelo skromni, propalestinski "da".

Drugi razlog pa je povsem notranjepolitične narave. Kot kaže, je namreč koalicija želela zatreti pobudo majhne opozicijske stranke, ki bi imela ob podpori odmevne posledice, in prevzeti nadzor nad postopkom ter si po njegovem koncu zanj tudi pripisati zasluge. Graje namreč ne bo, saj bo odločitev po željah koalicije predvidoma sprejeta s širšim evropskim konsenzom. Brglezovi predlogi, brez dvoma predhodno koalicijsko usklajeni, poleg tega vladi, ki naj bi za državni zbor pripravila sklep o priznanju, ne postavljajo nikakršnih rokov, kar pomeni, da bo koalicija lahko odločila, kdaj ji bo karta priznanja Palestine v domači igri političnega pokra najbolj koristila.

Koalicijski člani odbora so se sklicevali na ustaljeno prakso pri priznavanju držav, in sicer, da vlada razišče okoliščine in poda svoj sklep, o katerem nato glasujejo poslanci in poslanke. A Združena levica je svoj predlog vložila že 13. novembra. Mar dva tedna - na 23-letni podlagi - nista dovolj za artikulacijo sklepa, ki bo na koncu praktično enak temu, ki ga je predlagala Združena levica? Da je bila stvar odločena že vnaprej, je bilo razvidno tudi iz pomanjkanja stvarne razprave s strani koalicijskih članov odbora. To je lepo ponazoril ravno Brglez. Ko je ta nekdanji spoštovani profesor mednarodnih odnosov prvič spregovoril, je dajal z mirnostjo in odločnostjo ter videzom modreca vtis, da bo znanje, nakopičeno v desetletjih ukvarjanja z mednarodnimi odnosi, preplavilo manipulacije in selektivnost nekaterih razpravljalcev ter diskusiji dodalo potrebno širino. A Brgleza je zanimala le širina podpore sabotaži, ki jo je predlagal.

Rabi Palestina Pučnika?

Manipulacij in selektivnega podajanja tako resničnih kot povsem izmišljenih dejstev pa je bilo ničkoliko. Če so iz ust poslanca SD Nemca prihajale goreče izjave o podpori čim prejšnjemu priznanju, ki so nato izpuhtele s pritiskom na glasovalni gumb "proti", pa so poslanci SDS poskrbeli za naravnost briljantne miselne preskoke v domačo tako imenovano pol preteklo zgodovino. Janez Janša je nasprotovanje priznanju Palestine utemeljil predvsem z vplivom Hamasa in njegovo ustanovno listino iz leta 1987, v kateri se zavezuje k uničenju Izraela in zasedbi celotne Palestine. Pomen te listine je sicer vprašljiv, saj se Hamas nanjo ne sklicuje in jo pravzaprav ignorira, saj je bila sprejeta v čudnih okoliščinah pred skoraj tremi desetletji. A udobje ignorance je preveč mamljivo. Zato Janša v navezavi na čas pred plebiscitom leta 1990 izpelje naslednjo tezo, citiramo: "Mislite, da bi Slovenijo kdo priznal, če bi mi zapisali, da je naš cilj priključitev Furlanije - Julijske Krajine in Koroške", konec citata. Bi nas kdo priznal, če bi to pisalo v programu Demosa, je še vprašal. Janševa empatija do slehernega sočloveka je nadvse poznana, zato ne čudi, da je dejal še, da je empatijo do žrtev v Gazi in Izraelu dobro imeti, vendar ta ni iskrena, če nimamo empatije tudi do, spet citiramo, "lastnih žrtev, ki jih še nismo pokopali".

Branko Grims je šel retorično še korak dlje. Citiramo: "Ko boste videli korakati stotine in stotine otrok med četrtim in desetim letom starosti, pokrite z oprsniki z bombami, s sprožilcem v roki in z dvignjeno desnico v hitlerjanski nacistični pozdrav, takrat se spomnite, kdo je bil predlagatelj današnje seje. Ko boste videli za njimi še ostale vojake, ki bodo celo še pod nacističnimi in Hamasovimi zastavami korakali spet z dvignjeno desnico v hitlerjanski pozdrav, se spomnite, da se je tudi druga svetovna vojna začela takrat, ko sta z roko v roki hodila rdeča zvezda in svastika naokrog po svetu," konec citata.

Kdo nosi posledice odločitev?

Naj vas lahkotnost na koncu ne zavede. Da ima odločitev o priznanju lahko resne posledice, se sicer iz drugačnih razlogov dobro zavedata tako predlagateljica Združena levica kot vladajoča koalicija. Slednja je ravno zato sabotirala poskus vrnitve nekaj dostojanstva v slovensko zunanjo politiko v čakanju na odobritev iz Bruslja. Ob tem naj si drznemo komentar zaključiti z mislijo Janše o priznanju Palestine. Kot je sicer iz napačne predpostavke pravilno ugotovil, posledice odločitev o priznanju nosijo tisti, ki živijo tam, ne odločevalci v državnem zboru.