Ob koncu prejšnega tedna je odjeknila vest o stavki rudarjev v Boliviji. Samo po sebi se to ne zdi presenetljivo, Bolivija ima močno razvit rudarski sektor. Posebno zgodovinsko vlogo nosi rudnik srebra v Potosiju, katerega izkoriščanje v 16. stoletju je Španiji prineslo status kolonialne velesile. V drugi polovici 16. stoletja je rudnik predstavljal 60 odstotkov svetovnih izkopov srebra.  

Iz medijev smo izvedeli, da so oboroženi protestirajoči rudarji blokirali glavne cestne povezave v državi. Po navedbah britanskega medijskega giganta The Guardian je Združenje rudarskih kooperativ, krajše FENCOMIN, zahtevalo več rudarskih koncesij, pravico do dela za zasebna podjetja in več pravic sindikalnega organiziranja. Novica se je lepo umestila v sklop oddaj Aktualno-politične redakcije Radia Študent o desnem obratu v Latinski Ameriki, v katerem smo govorili tudi o neoliberalnih težnjah socialističnih vlad, tudi bolivijske.

Za odtenek bolj propagandno agresivni so bili v tiskovni agenciji Reuters, ko so ob umeščanju stavke rudarjev v širši bolivijski socioalno-ekonomski kontekst ob informaciji, da je Moralesova vlada leta 2006 nacionalizirala velik del rudarskega sektorja, izven konteksta vrinili še stavek, da je Morales nekdanji pridelovalec koke. Nazaj k temi. Informacije iz prve roke, ki nam jih je v javljanju iz Bolivije posredoval urednik redakcije Matej Zwitter, so nasprotovale trditvam zahodnih medijev. V javljanju je Zwitter povedal, da FENCOMIN nasprotuje zakonu, ki bi pravico združevanja delavcev v sindikate šele dodelil. Brez njegovega javljanja bi se nam utegnilo zgoditi, kar se je mnogim drugim medijem - nekritična reciklaža novice in posledično dejstveno napačno poročanje.

S tem manjšim medijskim spinom se obrne tudi percepcija zgodbe. Tako dobimo vtis, da se rudarji borijo za delavske pravice, ki jih tepta s kapitalom povezana država. Situacija je nasprotna. Stavkajoči rudarji se bojijo izgube že tako prekarnih zaposlitev in so od države zahtevali, da umakne predlog zakona, ki bi uvedel dodatne okoljske regulacije in otežil delo za privatna rudarska podjetja. S tem bi privatnim podjetjem zagotovili več posla in na kratki rok najverjetneje povečali število delovnih mest. Prav privatna podjetja pa bi ob izpolnitvi zahtev rudarjev tudi največ profitirala.

Bolivijska zgodba je simptomatičen primer stanja sodobnih medijev. Razvoj telekomunikacij in medijskih tehnologij sta sicer prinesla veliko število novih virov novic, ki pa se med seboj močno ne razlikujejo. Medijski svet v veliki meri krojijo veliki medijski imperiji, ki z nadzorom nad velikim številom virov ali pa zgolj iz malomarnosti lahko resnico prikrojijo v prid določenim interesom.

Novico so v slogu prevladujoče medijske doktrine objavili tudi v Slovenski tiskovni agenciji. Njihov odziv ob opozorilu prek telefona na netočnost je bil precej čuden. Zunanja urednica je povedala, da vedo, da stavkajoče rudarske kooperative nasprotujejo združevanju v sindikate ter da bodo objavili popravljeno novico. Vedeli so, da gre za netočnost, a so kljub temu povzemali druge medije. V strnjenem pregledu svetovnega dogajanja na STA so faktične netočnosti kljub temu ostale.

Naslednji eklatanten primer črednega obnašanja medijev je še aktualnejši. Gre za spor korporativnega izogibanja davkov s strani ameriških multinacionalk, ki ga preiskuje Evropska komisija. Kot smo in bomo obsežneje poročali danes, je Evropska komisija ugotovila, da gre pri skoraj nični obdavčitvi Appla na Irskem za nezakonito državno pomoč zasebnemu podjetju. Ne glede na to, kako vneto je komisarka za varstvo konkurence Margarethe Vestager ponavljala, da gre za poplačilo davkov, so novinarji še naprej postavljali sugestivna vprašanja, ki so zahtevo po plačilu davkov v višini 13 milijard evrov predstavljala kot kazen za korporacijo, katere elektronske naprave so modni krik že več let.

Tak način poročanja bi slabo luč vrgel na Evropsko komisijo in ne na telekomunikacijskega giganta, ki se je spretno in s pomočjo prave pravniške vojske bolj ali manj uspešno prebil skozi kompleksen sistem mednarodnih davčnih regulacij. Z majhnimi spremembami v uporabi določenih besednih zvez mediji močno pripomorejo k ustvarjanju javnega mnenja.

Takšni manjši popravki lahko odigrajo odločilno vlogo ob zaostrovanju političnih razmer. Tisti, ki korporativne medijske mreže in širjenje informacij prek njih nadzorujejo, se tega najverjetneje dobro zavedajo.