Slabi in dobri evropejci

Slabi in dobri evropejci

Aktualno-politična novica
Nazdravlanje sprejetju maastrichtske pogodba leta 1992
4. 4. 2017 - 16:14

Evropska unija letošnjo pomlad izdatno polni medijski prostor. Prejšnji teden je zaznamoval začetek pogajanj o britanskem izstopu iz evropske povezave. Teden poprej je v Rimu potekala 60. obletnica podpisa Rimske pogodbe. Obletnica bo bolj kot po skupni izjavi ostala v spominu zaradi kontrasta s sodobnostjo. Ta kontrast se bo nadaljeval tudi ta teden, ko  se vrača večni hit krize Evropske unije: pogajanja o grškem državnem dolgu.

Ozračje na petkovem srečanju evroskupine na Malti bo še nekoliko bolj hladno kot sicer,  saj se bodo finančni ministri srečali prvič po kontroverznem intervjuju predsednika evroskupine Jeroena Dijsselbloema. Ta je v intervjuju z nemškim konservativnim časnikom Frankfurter Allgemeine Zeitung reševanje krize evra primerjal z lekcijo, ki jo je treba nameniti neodgovornemu pijancu in razvratnežu. Tej izjavi, ki je bila razumljena kot bodica mediteranskim članicam Evropske unije, je sledil poziv k njegovemu odstopu, med drugim s strani portugalskega premiera Antónia Coste, bivšega in morda prihodnjega italijanskega premiera Mattea Renzija in vodje socialdemokratov v evropskem parlamentu Giannija Pittelle. Dijsselbloem je bil povabljen tudi na današnje zasedanje evropskega parlamenta, kar pa je zavrnil, s čimer si je prislužil protestno pismo parlamenta. Zavrnil je tudi pozive, naj se za izjave opraviči. Ker lahko to obnašanje razumemo kot politično dejanje, se je potrebno vprašati po motivaciji zanj.

Prva možnost je, da Dijsselbloem dejansko verjame v populistično razlago nastanka krize evroobmočja. Torej da je vzrok zanjo v razsipnosti južnih držav, ki se niso držale  fiskalnih pravil. Med vrsticami je v tem implicirano seveda tudi to, da gre tu za po nacionalnem karakterju nedisciplinirane in lene države, ki so želele iztisniti denar iz držav Severa. Te v skupno dobro vztrajajo pri pravilih. Sever se je torej žrtvoval dvakrat: najprej s sprejetjem vedno problematičnih južnjakov v svoj elitni klub monetarne discipline in nato z naivno pomočjo, ko so te države po svoji stari navadi zakockale denar, do katerega jim je pomagal finančni prestiž sosedov. Namesto hvaležnosti je sedaj Sever deležen mržnje in obtožb o neokolonializmu. Če pogledamo celotno Dijsselbloemovo izjavo, se zdi, da cilja ravno na to. Citiramo:

»Med krizo evra so države Severa pokazale solidarnost z državami, ki jih je prizadela kriza. Kot socialdemokrat izjemno cenim solidarnost. Imeti pa je treba tudi odgovornosti. Ne moreš porabiti vsega denarja za pijačo in ženske ter nato prositi za pomoč.«

Čeprav Dijsselbloem, kot se danes brani, v izjavi ni izpostavil južnih ali mediteranskih držav, je razlika vendarle jasno vzpostavljena z oznako »države Severa«. Težava krize torej je, da države, ki niso Sever, niso hvaležne za pomoč Severa in zavračajo dobronamerne nasvete. Sever je lahko po eni strani ponosen na svojo radodarnost, po drugi strani pa razočaran nad nehvaležnostjo. Izjava doseže dve ključni točki: vzpostavi delitev na Sever in Jug ter spelje ekonomsko vprašanje v polje morale.

Ta razlaga evrokrize je bila seveda že ničkolikokrat zavrnjena, celo med neoliberalnimi ekonomisti in s strani Mednarodnega denarnega sklada. Portugalska in Irska, ki sta prav tako kot Grčija vstopili v reševalni program, nista nikoli kršili maastrichtskih kriterijev. Prav tako ne Španija, ki se velikokrat omenja v isti sapi. Slednja je imela pred krizo okoli 30-odstotni dolg, prestopek pa si je nakopala, ko jo je Evropska unija prisilila v reševanje bank. Banke so se v rdečih številkah znašle zaradi poka nepremičninskega balona, ki ga je povzročila ravno skupna valuta in ki ga Španija ni mogla preprečiti z dvigom obrestnih mer, ker ni več imela svoje neodvisne centralne banke. Obrestne mere pa so bile za Španijo prenizke prav zaradi anemične rasti na Severu, predvsem v Nemčiji, ki je v tem času skupaj s Francijo sama nekaznovano kršila fiskalna pravila. Enako velja za Irsko, ki je za reševalni paket zaprosila po tem, ko ji je guverner Evropske centralne banke neposredno zagrozil, da bo irskim bankam odrekel dostop do posojil Centralne banke, kar bi pomenilo propad celotnega bančnega sistema.

Če Dijsselbloem dejansko verjame moralistični razlagi evrokrize o varčnih in razsipnih državah, je nevarno neprimeren za vodenje evroskupine. Vsako reševanje krize evra se mora začeti s spoznanjem, da njen izvor leži v samem monetarnem sistemu, ki nima mehanizmov, ki bi bili potrebni za delovanje skupne valute. Ta resnica je danes med akademskimi ekonomisti, vsaj tistimi, ki v zgodbo evra niso osebno vpleteni, tako razširjena, da lahko upravičeno podvomimo o motivih za to, da v Bruslju in Frankfurtu še vedno iščejo rešitev krize v rezanju grških pokojnin. Priznanje, da vzrok za krizo evra leži v skupni valuti sami, bi pomenilo, da bi morali voditelji Evrope priznati napake, tej politični ceni pa so se do sedaj še uspeli izmakniti. Priznati bi morali, da države neprenehoma kršijo fiskalna pravila: ne zaradi tega, ker so razsipne, ampak ker so pravila sama nesmiselna. Dokler se cena za napake evra plačuje daleč od srca Evropske unije, je lažje ohranjati fikcijo, da je za vse kriv denar, zapravljen za pijačo in ženske.

Evropski politiki so ugotovili, da je ohranjanje te fikcije ne zgolj možno, temveč tudi politično uspešno. V tem se skriva tudi druga razlaga, zakaj si je Dijsselbloem privoščil sporno izjavo: namreč zato, ker je vedel, da bo dobro sprejeta pri bralcih Frankfurter Allgemeine Zeitunga. Isti časopis je na primer leta 2012 v uredniški kolumni kritiziral nemško vlado zaradi prevelikih socialnih ugodnosti, ki naj bi jih uživali Španci v Nemčiji. Kolumna je izpostavila tudi, da bi nemška podjetja bolje uporabila denar, če bi izobraževala Nemce, kot pa Špance, ki jih je treba poslati na jezikovne tečaje. Dijsselbloem lahko upravičeno upa, da si je z intervjujem, ki je izzval protest v mediteranskih državah, izboljšal imidž med volivci, na katere se za nov mandat zanaša nemška kanclerka Angela Merkel. S podporo Nemčije pa bi si povečal možnosti, da ostane predsedujoči evroskupini tudi po tem, ko ne bo več nizozemski finančni minister. Dijsselbloemova Laburistična stranka je namreč na nedavnih nizozemskih parlamentarnih volitvah doživela hud poraz in najverjetneje ne bo več del vladne koalicije.

Ohranjanje cinične fikcije o reševanju evra kot velikem dejanju solidarnosti Severa do Juga je problematično še vsaj v dveh točkah. Prvič zato, ker breme nosijo tudi same države Juga. Italija, denimo, je eden največjih neto plačnikov v evropski proračun, vse države Juga pa so prispevale tudi k stabilizacijskemu skladu. Drugič pa zato, ker se bo v nekem trenutku fikcija izpela in bo Evropejcem potrebno pojasniti realno situacijo. Glede Grčije je realna situacija ta, da se je preko nje reševalo predvsem zasebne investitorje v grških obveznicah, in pa da se ne da iztisniti vode iz kamna, torej da bo potrebno grški dolg prej ali slej prestrukturirati, kar bo vsebovalo tudi delni odpis dolgov. Ljudje, ki jim politiki tipa Dijsselbloem danes govorijo, da so solidarni, bodo nad tem precej razočarani. Ne glede na to, ali bodo bolj jezni na Grke, na svoje politike ali na banke, katerih izgube bodo takrat poplačali, ni prav verjetno, da jih bo ta jeza naredila bolj zavezane evropskemu povezovanju.

Reševanje krize evra nas sili, da še enkrat premislimo, kdo so tisti, ki resnično uničujejo Evropsko unijo. Kakšni so na primer učinki Geerta Wildersa, večno opozicijskega politika v eni izmed srednje velikih evropskih držav, v primerjavi z zamerami in razočaranjem, ki ga je že in ga še bo povzročilo reševanje evra? Vprašanje je podobno temu, kakšen je bil učinek Nigela Faraga v primerjavi z bojem za prevlado v britanski konservativni stranki, ki se je lani dogajal pod krinko referendumske kampanje. Če bodo evroskeptiki na koncu slavili zmago, jo bodo dosegli zgolj zato, ker so jim jo podarili dobri Evropejci.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

več takih komentarjev na RŠ-u prosim! pa še kaj podobnega v povezavi z našo drobceno periferno Slovenijo

Jeroen Dijsselbloem je pa nizozemec in je torej pohlepen, direkten in neotesan.

Več tega, super

Še vedno niste prebrali knjižice "Temeljna kritična dejstva o Evropski uniji"?

Pa taki potenciali...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.