STRANKA MEDSEBOJNEGA ZAUPANJA

STRANKA MEDSEBOJNEGA ZAUPANJA

Aktualno-politična novica
30. 5. 2017 - 16:00

Tekom vikenda je največja vladna stranka Stranka modernega centra v Zbiljah praznovala tretjo obletnico ustanovitve. Kot je v nastopu poudaril premier Miro Cerar, je številka tri simbolnega pomena, češ da označuje rojstvo, obdobje adolescence in končno, sedanjo odraslost. Njeno rojstvo po njegovih besedah opredeljuje sedaj že domnevno preseženo obdobje krize - čas, ko Slovenci in Slovenke niso imeli upanja. Iz pepela brezupa naj bi se ustanovila SMC in bila po zmagi na volitvah nato poglavitni dejavnik izhoda iz krize.

Ker pa SMC za premierja ne sestavljajo le člani in simpatizerji, temveč tudi vsi ljudje “dobre volje”, pa je upanje ključnega pomena tudi za nadaljnje delovanje stranke, med drugim tudi zaradi prihajajočih volitev. Kot je nadaljeval v govoru na obletnici, je pogoj upanja opiranje na zaupanju, a ne le na zaupanju med ljudmi, temveč tudi na zaupanju do informacij in dejstev. A tako kot kaže diskurzivna praksa, v kateri deluje tudi Cerar, bi šlo bržkone obrniti razmerje med vednostjo in verovanjem, saj je tudi zaupanje opora dejstva. Ni zgolj vednost na podlagi zaupanja do nje gradnik upanja, temveč je samo dejstvo zgrajeno na verovanjski podlagi, ki šele napravi dejstva za dejstva.

O tem, kot rečeno, pričajo tudi Cerarjeve izjave, ki zaznamujejo reduciranje etičnega vprašanja sprejemanja beguncev v polje zdravega razuma. Kot je dejal na javni tribuni o migrantski krizi, bi Slovenija sprejela begunce, a jih lahko le toliko, kolikor jih ima zmožnosti oskrbeti, torej le do točke, ki je sicer nedefinirana, in le v primeru urejenega ravnanja pribežnikov v “naši hiši”. Nedefinirana predvsem zato, ker - kot utemeljuje Tadej Troha - dotična diskurzivna praksa v imenu same humanitarnosti sproži premik, kjer begunec postane le potencialni begunec brez apriorne zavezujočnosti pravne in politične pomoči ter postane le dobri migrant. O tem paradigmatsko priča Zakon o tujcih, ki znatno omogoča zavračanje mednarodne zaščite in prav toliko ponuja pravna sredstva za arbitrarnost opredelitve integracijskih zmožnosti.

Za upanjem lahko tako najdemo le zaupanje v domnevno nevtralno vednost, ki z zvajanjem pomoči beguncev na arbitrarnost integracijskih zmožnosti proizvaja nenevtralne oziroma ksenofobne in z obstoječim desnim političnim polom skladne učinke. Prisotnost narodnjaštva je bila razvidno tudi v tokratnem govoru, ki je potekal vzdolž delitve Mi-Oni.

A bolj simptomatično tudi za stranko SMC ni toliko, da so omenjena dejstva izrečena s perspektive “Mi”, temveč njeno razmerje do same ločnice med nami in njimi, tako rekoč do pomišljaja v zapisu Mi-Oni. Mesto absolutne razlike, ki onemogoča dokončno zakoličenje svoje identitete, se konča v arbitrarni in toliko iracionalni podlagi vsake racionalnosti. Strateško mesto zakrpanja ločniške zareze pa vse bolj zaseda njeno pozunanjenje v figuri tujca. Ker pa je dotična ločnica navkljub neizogibni ne-celosti konstitutivna za vsako ideologijo in toliko tudi vednost ter identiteto, je razmerje do drugega hkrati razmerje do sebe. Bolj ko torej stopa tujec na mesto te absolutne razlike, bolj ko po svoji formi dobiva značilnosti Žida, ki naj bi vedel, kaj hočem in skušal načrtno skaziti moj užitek, bolj se ideologija nanaša na arbitrarno postavljen, in sicer nujno nestanoviten pol nas. Bolj ko se skuša ločniško zarezo materializirati v tujcu, bolj se to vrača sami ideologiji.

Skozi to optiko gre razumeti Cerarjeve izjave, kot je zatrditev obstoja jadranske begunske poti, kjer domnevna dejstva zato, da se skladajo s fantazmo, nadomestijo v narekovajih rečeno realnost. Četudi je figura tujca oziroma migranta bistvena, so za tukajšnji komentar ključnega pomena iz tega izhajajoči učinki v delovanju SMC. Prav tako gre namreč v tej luči gledati paranoidno zarotniške izjave, kot so tiste na programski konferenci lani, ko je protestniške delavce Luke Koper označil za žrtve manipulacije, medtem ko je nekaj minut prej zatrjeval, da stranka SMC sicer stori napake, a da je njeno bistvo to, da niso pokvarjeni ter ne kradejo - zato pa skušajo nekateri stranko tudi spodnesti. Kot stranka torej že želijo dobro, a to ne morejo biti, ker jim udejanjanje te želje spodjedajo drugi. Ker so zdrsi v zadnji instanci zreducirani na namerni načrt drugih, je moč ohraniti imaginacijo notranje dobrote, a za ceno ukalupljenja v svojo fantazmatsko realnost, v kateri postanejo njej nasprotujoči argumenti dojeti kot nevednost ter neseznanjenost z domnevno realnostjo razmer.

Vse večje ukalupljenje vrže drugačno luč na poudarjanje zaupanja in samozavesti stranke, o katerih je bilo govora na tokratni obletnici. Kot je poudarjal premier, je napakam navkljub tisto bistveno za odraslo fazo, v katero so vodili vsi poprejšnji poporodni krči in sekundarno spolno dozorevanje, še več zaupanja in samozavesti. Le z zaupanjem, da je stranka na pravi poti, pa bo postala tisto, kar že je: “stranka medsebojnega zaupanja”. In ker je SMC po svojem bistvu dobra, ker tako rekoč v srcu dobro misli, je večanje zaupanja v stranki večanje zaupanja pri ljudeh. Citiramo: “Če si bomo zaupali, bodo tudi drugi začeli še bolj zaupati nam. Še več jim moramo sporočati o tem, kar delamo, kar mislimo, kar čutimo in kar želimo - ker mislimo, čutimo in želimo dobro. To je Stranka modernega centra.”

A kot je bilo razvidno tudi iz pričujočega govora, samonanašajočnost svojo legitimnost črpa iz opiranja na Mi, ki  se ga skuša toliko bolj oklepati, kolikor bolj prihaja v ospredje njegov arbitrarni temelj razlike z Drugim, skozi katero je šele konstituiran.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Fino :)

kul komentar!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.