Začnimo z realnim primerom, ki nam je vsem znan. Eno izmed poročil, ki opisujejo razmere v Siriji, tokrat izdano s strani britanske organizacije Save the children, popisuje vpliv, ki so ga tri leta državljanske vojne imela na življenja najmlajše skupine prebivalstva. Njihova življenja so močno ogrožena že pred rojstvom, saj je dostop do usposobljene pomoči otežen. Država je prav tako močno nazadovala na področju cepljenj, ki je bilo prej prek državnega programa zagotovljeno več kot 90 odstotkom otrok, sedaj pa je številka bližja petdesetim. Poleg tega so v porastu primeri bolezni, ki so lahko ozdravljive oziroma celo preprečene, a se zdaj ponovno pojavljajo zaradi kolapsa zdravstvenih struktur.

Konflikt v Siriji, še nedavno državi, ki je veljala za stabilno in uspešno, kaže na dejstvo, da so dosežki in pridobitve na področju socialne varnosti v primeru večjih sprememb zelo hitro podvržene ogromnemu nazadovanju in posledično razpadu državnega ustroja, ki naj bi omogočal dobrobit in podporo. V treh letih konflikta se je prebivalstvo razdelilo na številne skupine, katerih pojav in specifični nameni begajo manj poučene zunanje opazovalce. Tudi tu je v krizni situaciji značilen razkroj mreže, zagotovljene na ravni skupnosti v smislu državljanov, kot je zdravstven sistem in posledično močno znižanje občutka varnosti in stabilnosti v življenju ljudi. Negotovost, ko gre za lastno življenje in življenje otrok, povzroči nepredstavljivo obremenitev ljudi.

Sam koncept skupnosti temelji na obstoju dejavnikov, kot so skupni viri, potrebe in tveganja, ki pa so vsi podvrženi velikim spremembam v času vojn in drugih ekstremnih dogodkov. Na ravni celotne države viri dobrin in storitev postanejo nezanesljivi, potrebe po njih pa se povečajo. Istočasno naraste splošna stopnja tveganja v vsakdanu prebivalstva, država torej vstopi v situacijo, v kateri je trdna državna struktura zadovoljevanja osnovnih potreb prebivalstva ravno največjega pomena.

Družbeni konstrukt pojma skupnosti tako izgubi svoj pomeni na ravni države in pojavi se prostor za rast pomena drugih skupnosti, ki v svojem manjšem obsegu skušajo zagotoviti preživetje svojih pripadnikov. To ima kljub kasnejšemu potencialnemu poenotenju v primeru sprave in stabilizacije v vrhu države dolgoročne posledice in povzroči dolgotrajno razklanost ali kar razdrobljenost prejšnje celote.

Značilnosti tega so morda najbolj očitne v primerih, kjer je zaradi vojnih razmer boj za preživetje med skupinami, ki so prej živele skupaj brez konfliktov najbolj opazen, a se ta razdrobljenost vse bolj kaže tudi v marsikateri državi v času ekonomske krize, ki ima prav tako za posledico večjo negotovost in manjši dostop do javnih storitev, ki so bile prej zagotovljene s strani države. Kot drugje, tudi tu to pomeni boj za omejene vire, ki omogočajo dostojno življenje med skupinami, ki prej, v času večje blaginje, niso igrale posebne vloge v pogledu ljudi. To je okolje, v katerem pride do obsojanja med temi manjšimi skupnostmi in namesto reševanja, le poglobitve konfliktov in nestabilnosti.

Tovrstno dogajanje morda marsikomu potrdi obstoj neke človeške narave, ki da je v osnovi sebična in konfliktna, a gre le za osnovni nagon po preživetju, ki se pokaže v času pomanjkanja osnovnih dobrin ter nas ob odpovedi države potisne v zatekanje k manjšim skupnostim, za katere verjamemo, da bodo uspešnejše v zagotavljanju naše varnosti.

Na tej točki bi morda bil logičen čas za poziv k spremembi našega pogleda. Ali pa kar poziv k temu, da nas negotove in težke situacije povežejo in spodbudijo k sodelovanju in ne potisnejo k brezglavi zaščiti ozkih lastnih interesov. Ampak tega ne bo, saj je dejstvo, da tovrstno moraliziranje nima absolutno nobenega vpliva na vzroke, zaradi katerih je do tovrstnih situacij, ki prinašajo negotovost v življenja ljudi, sploh prišlo. S tem, ko se osredotočamo le na reakcije ljudi na nepričakovane situacije, v katerih se znajdejo in jih obsojamo, le ignoriramo dejstvo, da so naša dejanja močno vpeta v naše okolje in določena s strani dejavnikov, ki le-tega oblikujejo. Moj poziv gre tako le v smer zavedanja tega in pa občasne zamenjave perspektive, da bo vsaj naša jeza nad trenutno slovensko, evropsko ali svetovno situacijo, usmerjena ne na posameznike, ki se na situacijo, v kateri se znajdejo, odzovejo, temveč širšim dejavnikom, ki jih obkrožajo in so ustvarili pogoje za tako delovanje. Oziroma, kot je zapisal Srečko Kosovel: “Obup ni bolezen človeka, ampak družbe”.