Zakaj obeležujemo dan boja proti revščini?

Prejšnji teden, natančneje 17. oktobra, je potekal svetovni dan boja proti revščini. Kot takega ga je leta 1993 označila Generalna skupščina Združenih narodov z namenom ozaveščanja zemljanov o potrebi po izkoreninjenju revščine in obubožanosti. A od kampanje ozaveščanja očitno ni prav dosti, glede na to, da v medijih ta tematika v zadnjih dneh ni ravno odmevala. Glavni problem tega dneva, kot tudi boja proti revščini nasploh, pa ni v slabem PR-ju. Problem je, da smo si izbrali napačnega sovražnika.

Dejstvo, da so Združeni narodi kampanjo izboljševanja stanja materialno najšibkejših zastavili kot boj proti revščini, ta pojav oskubi vsakršnega konteksta. Cilj, to je “izkoreninimo revščino”, ustvari predstavo, da se borimo proti neki bolezni. »Boj proti AIDS-u«, »izkoreninimo ošpice«. Revščina s tem postane nekaj, kar nastane iz razlogov, ki presegajo naše razumevanje in jih posledično tudi ne moremo kontrolirati, ter je odcepljeno od ostalega družbenega dogajanja. Revni pa s tem postanejo neki nesrečni “drugi” in z njihovimi problemi mi nimamo nič. Lahko jim zgolj dobrodelno lajšamo simptome z zdravili v obliki kreditov in predpišemo dieto z liberalizacijo trga.

A razlogi za obstoj revščine za človeško vrsto niso tako neobvladljivi kot razlogi za nastanek AIDS-a ali ošpic. Revščina po SSKJ pomeni “stanje, za katerega je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin”. Ob upoštevanju dejstva, da dobrine so, je torej manko dobrin na enem koncu družbene lestvice zgolj posledica njihove porazdelitve. Ta pa je rezultat družbene ureditve, na katero imamo kot njeni zavestni ali nezavestni ustvarjalci vpliv. Trenutna družbena ureditev, to je kapitalistična, dobrine razporeja bolj ali manj po zakonu močnejšega. Ker je bil kapitalizem bivšim evropskim kolonijam, kjer danes živi velika večina svetovnih revežev, vsiljen od zunaj, so bili tamkajšnji prebivalci zaradi nepoznavanja pravil igre takoj postavljeni na šibkejšo stran. Po dekolonizaciji oziroma natančneje vzporedno z njo je prišel nadnacionalni kapitalizem, ki je, sedaj že samostojne države, držal v neenakem položaju vse dokler ni štafete prevzel dereguliran, globaliziran kapitalizem. Kako naj danes nek podeželski Afričan, ki za razliko od svojega dedka že razume princip bančništva na trgu, tekmuje s finančnim skladom iz Singapurja ali Deviških otokov?

Dejstvo, da je bil kapitalizem večini sveta vsiljen od zunaj in da se je nato relativno hitro razvijal, razloži geografsko porazdelitev revščine. To, da revščina sploh obstaja, pa je posledica pravila močnejšega, ki za vsakega zmagovalca sproducira tudi poraženca. Ne glede na finančne mahinacije, ki jih dopuščajo finančni trgi, bo v realnem svetu en kilogram pšenice še vedno en kilogram pšenice, en kilogram železa pa bo en kilogram železa. Kar nekje pridobiš, si moral drugje vzeti. Če ima nekdo več, ima zato nekdo drugi manj. In v kapitalistični tekmi močnejši pač dobi več, šibkejši pa manj.

Kljub temu enostavnemu dejstvu pa je prevladujoča strategija boja proti revščini še vedno lajšanje simptomov s krediti in predpisovanje neoliberalnih diet. Se pravi več kapitalizma. Kar nas pripelje nazaj na problem konceptualizacije boja proti revščini. Če na ta pojav gledamo v vakuumu, brez zgoraj opisanega konteksta, dopuščamo kapitalizmu, da se predstavlja kot odrešenik. Kapitalske investicije v državo lahko upravičimo kot naložbe v delovna mesta in gospodarstvo. Kot nadomestek vbogajme pomoči, ki bo revnim omogočil, da si pomagajo sami. Deregulacijo lahko predstavimo kot odpravljanje ovir za male podjetnike, nižanje obdavčitve pa kot razbremenitev nižjega in srednjega razreda. Vse to naj bi pomagalo revnim, da se z inovativnimi in podjetnimi rešitvami izvijejo iz stanja, v katerem so, zaženejo svoja podjetja in ustvarijo delovna mesta ter priložnosti za druge. In cikel življenja v kapitalizmu se zaključi.

A še vedno velja, da ena ostane ena. Kar nekje pridobiš, drugje vzameš. Če en Afričan obogati, je to po vsej verjetnosti dosegel na plečih svojih sonarodnjakov. Če se materialno opomore celoten delavski razred v državi, se je to zgodilo na račun delavcev nekje drugje na zemeljski obli. Ob upoštevanju dejstva, da imamo končno količino dobrin, gre zgolj za vprašanje njihove porazdelitve. A zakaj potem sploh govorimo o revščini in ne o razporeditvi dobrin, se pravi neenakosti? Zato, ker je neenakost jedrni del kapitalizma, ki nam v svojem samoohranitvenem načinu skozi medije in institucije, kakršni so Združeni narodi, vsiljuje debato o revščini, da bi prikril tisto o neenakosti. A če pogledamo mimo tega, ugotovimo ne le, da je neenakost vzrok revščine in problemov, ki izvirajo iz nje, temveč da določa kvaliteto življenja v družbi tudi, če sama absolutna revščina ne predstavlja večjega problema. Primerjava (link) zahodnih držav s primerljivim in relativno visokim povprečnim gmotnim stanjem prebivalstva pokaže, da so vsi kazalci kvalitete življenja v družbi za njeno delovanje bolj ugodni, če je stopnja neenakosti nižja. Nekateri izmed teh kazalcev so fizično in mentalno zdravje, izobrazba, odvisnost od drog, stopnja nasilja, število zapornikov in socialna mobilnost.

Neenakost je torej precej bolj pomemben kazalnik od stopnje absolutne revščine. Zaobjame problem revščine in nam omogoča njegovo razumevanje, kar je predpogoj za reševanje katerega koli problema, poleg tega pa nam omogoča tudi globlji uvid v delovanje družbe. Bolj enake družbe pač funkcionirajo bolje. A v bolj enakih družbah kapitalizem funkcionira slabše. Zato obeležujemo svetovni dan boja proti revščini.

(Primerjava stopnje neenakosti s kazalci kvalitete življenja med vsemi državami, ne zgolj tistimi s primerljivim povprečnim prihodkom na prebivalca)