Prejšnji teden sem se v Bruslju udeležila seminarja za novinarje o prihajajočih evropskih volitvah z naslovom: Zdaj je drugače. Odkrito priznavam, da sta moje zanimanje in znanje o delovanju evropskega parlamenta povezana zgolj z varčevalnimi ukrepi, nekaterimi elementi zunanje politike in z od Bruslja finančno požegnanimi projekti, zaradi katerih kakšen prijatelj tu in tam dobi enoletno zaposlitev. Ampak s tokratnimi volitvami bo vse drugače.

Prvi in del drugega dneva seminarja je bil namenjen pogovorom s sonarodnjaki, ki grejejo klopi evropskega parlamenta. Splošni vtis, ki so ga dajali pravzaprav vsi slovenski evroposlanci, s katerimi smo sedeli za isto mizo, je pretežno meglen. Razen morda dveh, ni bilo slišati o konkretnih rezultatih, s katerimi bi me prepričali o tem, da bi jih bilo dobro ponovno voliti. Slovenski evropski poslanci sedijo v vseh trenutno najbolj aktulanih odborih. Odbor za zunanje zadeve, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve. Se mi pa zdi  precej problematično, da je velika večina odgovorov na konkretna vprašanja, ki so bila zastavljena s strani 17-članske novinarske ekipe, bila pravzaprav bolj kot ne pokroviteljska, naslovljena z izgovori  in prelaganji krivde kot pa z odgovori. Tri vrste replik, ki jih imajo radi naši evropski poslanci, so sledeče.

‘’Torej, stvari v Evropskem parlamentu so kompleksne ...’’,ali različica: ‘’Tukaj ogromno delamo za spremembe, vendar so stvari kompleksne.’’

‘’Mi ogromno delamo, vendar vlada doma naredi premalo, da bi se kaj spremenilo...'’ oz. različica: ‘’Doma nas premalo poslušajo.’’

‘’Novinarji v Sloveniji nam evropskim poslancem ne delate uslug in premalo poročate o tem, koliko se dogaja v Evropskem parlamentu in kako mi pripomoremo k boljšemu življenju v nedrju mame Evrope’’ oz. različica: ‘’Novinarji pišete le o naših velikih plačah.’’

Izstopale so občasne kritike evropske zunanje politike in dela drugih odborov, vendar brez konkretnih predlogov o tem, kako bi ti odbori delovali bolje. Vsi slovenski poslanci, ki nameravajo ponovno kandidirati na evropskih volitvah, ki se kanijo zgoditi med 22. in 25. majem, naj bi sicer vestno nadaljevali z delom v svojih odborih. Ker: Zdaj je drugače!

Zdaj je drugače, uraden slogan letošnjih evropskih volitev sicer daje vtis, kot da za evroskepticizem pravzaprav ni nobene potrebe. Je pa v drugem velikem sloganu evropskih volitev ‘’Act, React, Impact’’ zaslutiti upravičen strah pred nizko volilno udeležbo.

Zakaj šteje vaš morebitni glas in kaj bo torej zdaj drugače? Bolj malo. Dve izmed največjih sprememb, ki ju navajajo v Evropskem parlamentu, sta povezani s spremembo načina izvolitve predsednika Evropske komisije ter večjimi pooblastili Evropskega parlamenta. Predsednika Evropske komisije bodo, prvič v zgodovini Evropske unije, izbirali izvoljeni člani parlamenta. Predsednik Evroposke komisije, bo prihajal iz politične skupine, ki bo na Evropskih volitvah dobila največ glasov. Stranke imajo pri teh volitvah že določene kandidate za predsednika Evropske komisije. Ti bodo del politične kampanje, s čimer bi Bruselj rad dal vtis, da imamo večji vpliv na to, kdo bo naslednji predsednik Evropske komisije.  Z Lizbonsko pogodbo naj bi bila okrepljena moč parlamenta glede zakonodaje, proračuna in tudi političnega nadzora, kar v Bruslju imenujejo korak naprej v smislu demokratizacije Evropske unije. Gre seveda za puhle besede, s katerimi želijo prebivalcem Evropske unije celoten scenarij delovanja Evropskega parlamenta prikazati kot fleksibilnega in občutljivega na vse vrste problemov, s katerimi se soočajo ljudje v različnih državah EU-ja. Realnost seveda leži v tem, da ostajajo lobisti glavna sila, ko gre za spremembe zakonodaj znotraj Evropske unije in da ljudje s tem, ko se bodo odločali za eno izmed političnih opcij v Evropski uniji pač ne bodo imeli prevelikega vpliva na spremembe, ki bi si jih želeli.

Seminar Zdaj je drugače in slovenski evroposlanci, kot del ustroja, ki nas skuša prepričati o dobrih spremembah, ki nas čakajo v naslednjem mandatu Evropskega parlamenta in zakaj bi morali na volitve, so svojo nalogo milo rečeno opravili zadostno. Brez velikega števila konkretnih predlogov in odgovorov, vendar z velikim priokusom po samopomembnosti.