Žica mora pasti, ne jutri, ampak danes!
Fotografije: Igor Bijuklić
“Evropa se spreminja v živalski vrt, in samo vprašajte se na kateri strani žice smo mi”, “Žica mora pasti, ne jutri, ampak danes!”, “Take metode, ki jih uporablja ta vlada so skrajno neprimerne, ustvarjajo samo psihoze v človeških glavah, in ne ovire proti beguncem.” To je zgolj nekaj kritičnih misli, slišanih na včerajšnjem protestnem pohodu proti žici ob reki Kolpi. Pohod je ob pomoči kostelske civilne pobude, ki nasprotuje žični ograji ob meji in je do zdaj zbrala slabih pet tisoč podpisov za protestno peticijo, pripravilo Turistično športno društvo Kostel. Med 400 in 500 protestnikov, med njimi številni tudi iz drugih koncev Slovenije, kakor tudi sosednje Hrvaške, so se po zboru pri osnovni šoli v Fari podali na dva in pol kilometrsko pot do Slavskega laza. Na poti ob žici je ekipa Radia Študent zbrala nekaj vtisov in misli udeležencev pohoda.
Življenja ljudi ob Kolpi so neločljivo povezana z reko. Soodvisnost krajev z reko Kolpo se kaže tudi v ekonomiji, saj so v veliki meri odvisni od turizma. Peter Rade iz vasi Sodevci se, poleg redne službe, poleti ukvarja tudi z oddajanjem čolnov. Vlada je vseskozi trdila, da so bili vsi domačini oziroma lastniki zemljišč ob reki predčasno obveščeni o namerah. Kdaj so bili zares obveščeni pojasni Peter.
S tem se strinja tudi predsednik Udruge Kupa iz Broda na Kolpi in predsednik tamkajšnjega mestnega odbora Davorin Klobučar, ki je v vsakodnevnem stiku s prebivalci na obeh straneh Kolpe.
Še do danes domačini ob Kolpi niso dobili nobenih konkretnih podatkov ali pojasnil, zakaj so jim pred domača vrata postavili žico.
Peter je kritičen tudi do Krajinskega parka Kolpa, ki je zadolžen za varovanje naravnega okolja.
Poklicali smo direktorja Krajinskega parka Borisa Grabrijana. Vprašali smo ga, ali krajinski park sodeluje s civilnimi gibanji, ki nasprotujejo ograji.
Žica je v življenja tamkajšnjega prebivalstva že sedaj dodobra zarezala, tako fizično kot psihično. Neločljivost obeh bregov reke in povezanost ljudi je z žico prekinjeno.
Kljub nekaterim zagotovilom domačinom s strani vlade, da naj bi žico odstranili do marca naslednjega leta, v to dvomijo. V pogovorih s policisti so jim ti namignili, da bo divjad potrebovala tri generacije, da se navadi na žico. Nadaljujmo z zaskrbljeno upokojenko, rojeno v Slavskem lazu, kraju kjer se je končal pohod.
Ob upoštevanju zgolj humanitarnega vidika gre za norost, ob upoštevanju geografskih značilnosti Kolpe pa za idiotizem prve vrste. Reka namreč poplavlja, s čimer se bo del žice enostavno prestavil. O smiselnosti postavljanja ograje se nadalje sprašuje upokojenka.
Viseči most pri Slavskem lazu, ki so ga krajani iz obeh strani Kolpe s prostovoljnim delom in samoprispevki zgradili leta 1957, v spominih starejših velja za “Most ljubavi” oziroma most ljubezni, saj so se na sredini mostu dobivali na zmenkih.
Na mostu je ljubil tudi Davorin Klobučar.
Nadaljujmo z državljanom Romanom, ki meni, da je lahko državljanska nepokorščina prvi korak k odstranitvi ograje.
Nadaljuje, da se bodečo žico postavlja zaradi pomanjkanja odgovorov na begunsko krizo.
Na pohodu je bil tudi aktivist in glasbenik N’toko, ki pozdravlja politično aktivnost krajanov.
Skeptičen je tudi do rabe besede odgovornosti, ki je pogosto v vladnem besednjaku.
Nasprotovanje žičnati ograji pa ni prisotno le ob Kolpi, temveč tudi v preostalih obmejnih pokrajinah. Ob mejnem prehodu Dragonja je v soboto potekal protest na obeh straneh žice, ki se ga je udeležilo približno 200 ljudi, potekala pa je tudi prijateljska odbojkarska tekma čez žico. Protestniki na slovenski strani so žico označili za moralno napako Slovenije in zahtevali odstranitev žice. Nezadovoljstvo glede postavljanja žičnate ograje je prisotno tudi v Ormožu, kjer je absurdnost ograje še bolj očitna, saj vodni kanal tamkajšnje hidroelektrarne predstavlja naravno prepreko.
V vseh obmejnih občinah pa opozarjajo, da povzroča žičnata ograja ekološko škodo, med drugim tudi nepotrebne smrti divjadi. Kostelčani in drugi živeči ob Kolpi, ki poznajo vodne razmere reke, opozarjajo, da je ograja postavljena globoko v poplavnem območju reke. Sezonske poplave, značilne za jesenski in spomladanski čas, bodo zlahka potrgale ograjo in nevarne svitke žice ter rezil raztresle po obali in strugi Kolpe. Posledice tega bi bile katastrofalne in nezamisljive, gibanje ob in po reki bi postalo življenjsko nevarno, sanacija pa izjemno težavna.
Ta in mnoga druga evidentna dejstva pričajo, da se vlada skupaj s svojimi strokovnjaki in tehniki, brez premisleka in zaletavo loteva reševanja begunske krize. Če pe je to nerazumno in živčno ožičevanje le šlampasto PR-ovsko dokazovanje Slovenije pred EU-gospodarji, kako odzivna in servilna zna biti naša država, da bi le ostala v šengenskem območju, potem je to grozljiv dokaz o novi stopnji služabništva. Za odličen imidž pred evroatlantskimi integracijami je namreč postalo možno žrtvovati celotna območja in tamkajšnje ljudi, da ne govorimo o zakurjenih možnostih diplomatskih odnosov s sosednjo republiko Hrvaško in smiselnemu reševanju begunske krize. Proti žičnati ograji trenutno poteka tudi več peticij, do sedaj je zbranih že več tisoč podpisov.
Offsajd sta pripravila Počivalšek in vajenec Klemen.
Dodaj komentar
Komentiraj