UVODNIK

Skoraj dva meseca sta minila od zadnjih Prišepetovalcev in ko gledam nazaj, ugotavljam, da se bolj ne bi mogel zmotiti. Pričakovani majski fokus slovenske politike na evropske volitve je postal stvar preteklost še pred začetkom maja. Desnica bo evropske volitve dobila brez vsakega napora in levica, takšna in drugačna, jih bo prav tako brez vsakega dodatnega napora katastrofalno izgubila. Upali smo, da bo evropska personalizacija napravila vsaj minimalen premik, a Slovenija se ne da. Kakšen Jean-Claude Juncker? Imamo Janeza Janšo, imamo SDS in imamo komunistična sodišča. Kakšen Martin Schulz, kakšna menjava na evropski oblasti? Imamo Igorja Lukšiča. Kakšen Alexis Tsipras, kakšna radikalna levica, kakšna resna debata? Imamo Violeto Tomič. Kakšen Guy Verhofstadt in kakšna Alde? Tam ni več ničesar. Imamo Jožeta Mencingerja na bizarni poziciji zaastopnika razpadle stranke, ki v liberalno internacionalo sploh noče. In nasploh: kakšne evropske volitve, kakšna soočenja, kakšna kampanja? – Na mizi so vendar predčasne volitve.



Država, ki se že od nekdaj lahko fokusira samo na en projekt hkrati, država, ki je namesto da bi mislila nase, petnajst let samo vstopala v evroatlantske povezave, in ki se je v začetku krize celo leto ukvarjala s tem, kaj pomeni beseda junction, pa čeprav je dobro vedela, da bo takšen ali drugačen junction slejkoprej skupaj s Hrvaško vstopil v EU, ta država je končno spet dočakala svojo pravo temo. A seveda, država, ki se lahko ukvarja z eno samo temo, se tudi s to temo ne ukvarja – tako se tudi s predčasnimi volitvami ne bo ukvarjala čisto zares. Namesto tega, da bi se z volitvami ukvarjali, jih bomo hoteli čim prej, da jih lahko čim prej pozabimo.

Kakorkoli, ker je na desnici vse jasno, poglejmo, kaj počne levica. Po Jankovićevi gesti triumfalne samoukinitve, ki ji je konec koncev treba priznati vsaj to, da je postavila pogoje za gesto Alenko Bratušek, za razglasitev konca stranke, ki nikoli ni obstajala, je slovenska javnost končno dočakala trenutek, ko smo se znebili ženske na poziciji, ki je rezervirana za predsednika vlade. Dejansko, prav zmerna alternativna javnost, od katere bi ravno pričakovali, da bi iz svojih mentalnih programov odstranila trikrat prepleskano in s petimi obrati zakrinkano mizoginijo, je odstop Alenke Bratušek pospremila na edini način, ki ga zna: potem ko je zadovoljno čakala, kako ji Bratuškova kupuje čas, je ob prvi njeni pravi gesti skočila v zrak. Recimo, dan po kongresu PS so v Solidarnosti na Facebooku objavili zapis, v katerem so se nalepili na oceno tujih medijev o tem, da se je premierki ponesrečila tvegana poteza, s katero je želela utrditi svojo pozicijo: »Igra pokra se res ni izšla, na vrsti je janševizacija. Slovenija dveh Janš ne bo zmogla, že en je preveč. V Solidarnosti smo se borili in se bomo proti obema odklonoma, Jankoviću in Bratuškovi. Kateri je boljši? Oba sta slabša!«

Kaj nam pravzaprav hočejo povedati? Čeprav je najprej jasno, da jih moti zgolj to, da je prekinjen status quo, in da bi bilo v resnici bolje, da se Alenka Bratušek v dobro vseh nas sploh ne bi spustila v to igro in bi namesto tega še malo potrpela na oblasti, pa jim vstajniška dediščina tega stališča ne dopušča. Ne, pravijo, nikakor, mi v Solidarnosti nismo za Alenko Bratušek, mi smo vendarle nasledniki vstajništva, konec koncev naše tiskovke še vedno potekajo na Kongresnem trgu, zato moramo biti do vseh enaki. »Kateri je boljši? Oba sta slabša!« Je že res, ko govorimo v prazno, ko se gibljemo v abstraktni sistemski radikalnosti, je ta sodba samoumevna. A če jo izreka grupacija, ki si pravi politična stranka, a se ob tem ne zna pozicionirati in nima jasne vizije, kako bi svoj program izvedla v praksi, lahko tovrstna sodba hitro zdrsne v nenadejano smer. Oba sta slabša, ergo: nadomesti ju lahko kdor koli in nadomestiti jo mora čim prej. Ker pa ne živimo v pravljici, temveč v državi, ki je že od samega nastanka del osamosvojiteljske megalomanske blodnje povsem konkretne osebe, je končni razplet bolj ali manj jasen.

Solidarnost je imela boljše možnosti. Namesto parodičnih post-vstajniških spektaklov na Kongresnem trgu bi se že zdavnaj lahko organizirala kot resna stranka, ki se ji ni treba sramovati svoje delno konservativne pozicije, za katero so se odločili sami in prevzela volilce SD-ja. Lahko bi bili pošteni in zamudo v organiziranosti naprtili sami sebi in ne vladi Alenke Bratušek. Njeni gesti, s katero je presekala status quo in svojo lastno šibkost, ki jo je povzročil njen lastni gnili kompromis z zamrznitvijo Jankovića, bi lahko prepoznali kot pozno, a vendarle pristno politično gesto, ob kateri bi morda premislili tudi koristnost sodelovanja s tistim akademikom, ki se prav tako kot Janković šlepa na partizanstvo, za katerega je premlad, in na novo revolucijo, za katero je prebogat. Naprej, namesto tega, da se veselijo čim prejšnjih volitev, na katerih bodo, če se ne zgodi čudež, do konca pogoreli, bi se lahko že v prvem trenutku zavzeli za volitve v razumnem roku, namesto da so tudi sami prispevali k histeriji nujnih in takojšnjih volitev. In na koncu, bi ne bilo vse skupaj bolj pošteno, če bi nam prihranili svojo željo po porazu, ki jih bo dokončno odrešil angažmaja, v katerega so se zapletli?

A tu se stvar ne konča. Ko je že ravno kazalo, da se bo vse skupaj malo izčistilo, ko je Solidarnost končala na svojem začetku, ko bi IDS morala končno spoznati, da volilne baze ni mogoče nagovoriti s populizmom dobro misleče igralke, ko je že ravno kazalo, da bo Igor Šoltes stopil tja, kamor spada, torej v krog kolikor toliko spodobne že obstoječe politike in se morda združil z Alenko Bratušek, se je od nekod pojavil Miro Cerar s svojo ekipo. Ne vem, kaj hočejo, ne vem, ali bi dejansko znali kaj narediti, a dejstvo je, da je njihov vstop, vstop stranke, ki ima – že spet – ambicijo pokriti kar najširšo sredino, poosebljena kontraproduktivnost. In samo enkrat lahko ugibate, kdaj se bodo uradno ustanovili – le kdaj, nekaj dni pred evropskimi volitvami. Resnično, bilo bi škandalozno, če bi v času volilnega molka premišljevali o volitvah.

T. T.

MONOLOG: Tanja Lesničar Pučko

Glasba: Taurus - Spirit, Bobby Vinton - Sealed with a kiss.