2. 1. 2014 – 15.00

Čemenje in vztrajnost v kulturi

Audio file

Ondan smo malce pregledali razredne razlike v kulturi in tukajšnje stanje stvari razdelili na troje – a) javne zavode, b) tako imenovane neodvisne in c) alternativo. Slednja nikakor nima identičnih izhodišč, pogojev za delo in subvencij, čeprav je na dlani, da je zgodovinsko konstitutivna za okolje, v katerem deluje. Cinični ugovori kajpak takoj postrežejo z argumentom, da alternativna kultura lahko deluje tudi povsem brez denarja in v nemogočih pogojih, še več, da je to tako rekoč njena esenca. Toda cinizem tega ugovora ni nikakršna populistična puhlica ali groba gostilniška šala, pač pa je vpet globoko v slovensko kulturo – kulturna politika alternativno delovanje zahteva in upraviči celo tam, kjer so doma javni zavodi in tako imenovani neodvisni.

Ko je sveže jurišniška vladavina SDS, vzemimo, leta 2005 izvedla svoj slavni pogrom na Slovensko kinoteko in razbila izjemen kolektiv, tedaj se je inercija te alternativne posebnosti v kulturni politiki razgalila do obisti: Kolektiva bi tedaj ne bilo možno razsuti, če bi ne bil že sam, kot tak, žrtev povsem napačnega načina kadrovanja. Kadrovanje v poklicni kulturi namreč že od časov, ko so se lepe (in manj lepe) umetnosti pogreznile v svet kulture – torej nekje od časov prenovljene ustave SFRJ leta 1974, ustave, ki je družbo raznolikih pobud in pestrih možnosti za njihovo udejanjenje, zacementirala v družbo kulture – računa na entuziazem, celo na nekakšen amaterizem. Javni zavodi so zgodovinsko zavezani k temu, da redno zaposlijo dovolj računovodskega osebja, tajnic, tajnikov, tudi tehnično osebje dobi svoje zadoščenje, medtem ko se zaplete pri operativi. Slovenska kultura v svoji nezavedni politiki že desetletja računa na to, da je operativni »sektor«, če si dovolimo ta moden izraz, dovolj entuziastičen in ogret za samo stvar, da deluje tudi brez rednih zaposlitev, po mesečnih ali, v najboljšem primeru, letnih pogodbah.

Operativni »sektor« je pomemben segment alternativne kulture, kjer bi jo najmanj iskali in potrebovali – če bi bil leta 2005 kdo v »operativnem sektorju« Slovenske kinoteke, kot pravi naš današnji zgled, redno zaposlen, bi Janšev pogrom ne bil tako uspešen, kakor je bil. Tako pa se je SDS nahitroma znebil alternative, in to v prostoru, kjer naj bi alternative per definitionem sploh ne bilo. Toda ker ta spaček, torej nezaposlena alternativa v javnem zavodu po navadi oskrbuje tudi družabno življenje in daje instituciji, njenim prostorom in dejavnostim ves njen dih, saj ne hodi kar tako »v službo«, je bil udarec toliko usodnejši. Toda kar je najhuje, iz njega se ni nihče ničesar naučil. Grenka zgodba ima za alternativo še zmerom pogubne razsežnosti – alternativa oziroma entuziastično ravnanje v kulturi z ene strani napaja javne zavode in tako imenovane neodvisne s svojim transfuzijskim talentom, z druge strani pa javni zavodi in tako imenovani neodvisni alternativo ignorirajo, kadar nastopi samostojno; imajo jo za izrazito »predkulturno« dejavnost, sektor norcev, ki zaradi svoje ljubezni do kulture pravzaprav sploh ne potrebuje kulturnega oziroma političnega obravnavanja.

Paradoksno torej, a alternativna kultura je očitno preveč zaposlena s samimi kulturnimi dejavnostmi, da bi se udeleževala za kulturo ključnih dogodkov, procesij in srečanj. Tačas, ko se prirejajo sprejemi, otvoritve in druge ključne kulturne reči, se alternativa giblje v kulturnem pogonu. Alternativa misli, da se kulturne reči dogovorijo na kakšnem javnem, transparentnem sestanku, a se v resnici pripetijo povsem drugje – med smehljanjem in trepljanjem na sprejemu ali na otvoritvi. »Ker ne zaslužimo dovolj denarja, imamo kulturniki vso pravico vsaj do izpostavljanja svojega ega na vsakem možnem koraku, saj je to edino, kar nam preostane,« mi je nekoč prišepnila danes že upokojena znana kulturna delavka. Alternativa deluje povsem drugače, nadrsa pa dvakratno – zanjo lahko mirno rečemo, da je krepko pomagala konstituirati to državo, kakršna koli že je, obenem pa mora še 24 ur na dan opravljati delo, ki se marsikomu zdi vredno kvečjemu službovanja oziroma ugajanja svojemu lastnemu jazu. Kulturnopolitična godlja s tem seveda ni izražena do konca – po novem se poleg stare razredne delitve v nji krepi še športen duh. Po občilih redoma zapazimo osebke, ki se naslavljajo z »vodstvenim kadrom v kulturi«, občila niso imuna niti za lestvice dosežkov, pri čemer merila nimajo več nobene zveze z realnostjo kulturnega dogodka kot takega.

Vzemimo spet za zgled nekdanje glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva, danes do konca razcefran in sprivatiziran »osrednji časnik« Delo: Starejši še pomnimo, ko je njegove kulturne strani strastno polnil akademik Josip Vidmar in znal čez pol strani s kritiko predstave v SNG Drami normativno poseči v življenje in delo prenekatere javne osebe iz kulture. Danes Vidmar niti ni potreben: Ko bo kulturni zgodovinar čez nekaj desetletij listal po Delu, bo najbrž zapazil eklatantno diskrepanco med napovedmi in refleksijo: Kaj vse se dogaja po državi, si bo zamrmral zgodovinar, pa kako malo je recenziranega, komentiranega, obdelanega ... Razmerje je prav dramatično, in močno dvomimo, da je plod kakšne raziskave ali ukaza z vrha. Gre kratko malo za inercijo, ki je prav podobna nesrečnemu opisu pogroma na Slovensko kinoteko leta 2005 – kdor je zaposlen v javnem zavodu oziroma med razredčenimi tako imenovanimi neodvisnimi, kdor ima na razpolago več sredstev, obenem pa torej več časa za kulturno udeležbo zunaj matične dejavnosti, ker mu za operativo skrbi alternativno opremljen personal, temu je odmerjenega več medijskega prostora.

Konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je bilo edino obdobje, ko je alternativni del kulture lahko deloval medijsko samostojno in s tem upravičeval svoj ponos, torej avtohtonost in barvite produkcijske načine tudi skoz refleksijo in javno oceno svojega dela. Saj ni trajalo več ko tri, štiri leta, kolikor je bilo pač potrebno, da se pluralizem nagnete v državotvorno mašino, a je bilo nadvse očarljivo. Med vsemi nagradami, kar jih je do zdaj zbral kolumnist, ki mu zdajle namenjate svojo pozornost, mu je še vedno najljubše priznanje zveze društev ŠKUC-Forum »za prispevke k promociji alternativne kulture«. Človek je lahko deloval kot poklicni novinar in obenem še promoviral tisto, kar je bilo javno dobro, obče produktivno oziroma kar mu je bilo povšeči. Tedaj smo še lahko delovali na zaupanje. Te reči so postale nepotrebne že takoj z nastankom suverene države Slovenije – alternativa je bila odmaknjena v kot že na začetku. Občila in država so postrgale njene učinke, jih osiromašile na zlajnano triado »pank-Mladina-Radio Študent«, ves teoretski spekter v državi subsumirale v lik in delo tovariša Slavoja Žižka, vse drugo je postalo nepotrebno, odveč, manjvredno. Naplavilo je stremuhe, ki so v kulturi ustanovili zasebne zavode, že vnaprej vedeli, kaj je potrebno pobrati alternativi in kako alternativne osebke po opisanem zgledu iz javnega zavoda namestiti kot entuziastično ekipo tudi pri sebi. Le vprašajte koga, kaj izvirno pomeni Kanal A in kakšna je bila njegova usoda, če ne veste sami, pa bo docela jasno, o čem kaplja beseda. Prihodnjič gre spregovoriti o tem, kako mladinski centri postanejo biologističen surogat in povzetek alternativne kulture.

Sicer pa je mimo najbolj nora noč. Kar zadeva čestitke, fraze in idiome je letošnji zmagovalec profesor Bogdan Lešnik. Takole je zapisal na družabnem omrežju: »Ne obkladajte me z dobrimi željami, imam namreč svojih povsem dovolj!« Takšne spodbudne besede in odločitev, da se na drugem programu državne televizije zapeljemo čez polnoč iz Silvestra v novo leto z letečim cirkusom Montyja Pythona, to pa že da človeku malce veselja do čemenja in vztrajnosti v tukajšnji kulturi.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.