Neumorni londonski levičar Ken Loach v svojem zadnjem filmu Jimmyjev dom polje razrednega boja oziroma razredne vojne prestavi h kulturi v ožjem smislu besede: Za kulturo je na Irskem zadolžena katoliška cerkev in pika, ne pa "polpismeni rdečkarji", kakor so aktivisti, aktivitske označeni v filmu. Cerkev in država sta družno sposobni, kot dobro vidimo, vsako drugačno oziroma "ne-svoje" kulturno poslopje in dejavnost tudi požgati, poteptati, uničiti, če je le treba, uporabnice in uporabnike te drugačne kulture pa nagnati nazaj v spretno nadzirane domače čumnate in navadne krčme, ker delavnice, seminarji, bralni krožki in vsaktedenski sproščeni ples seveda presegajo ambicije navadnega duhovnega bitja, ki naj bi bilo skromno, nevedno in bogaboječe. Zveni znano? Film Jimmyjev dom je naravnost poučen, glede na stanje stvari v domačih logih, Kajpak tudi v alternativni kulturi, ki je tačas pod hudimi pritiski. Priča smo popolni ignoranci in nerazumevanju, kaj naj bi alternativna kultura sploh bila. Zdi se, ko da je marsikomu popolnoma vseeno za dosežke, za doprinos skupnosti v zadnjih desetletjih, zdi se, ko da je na tisoče člankov in prispevkov – tudi na pričujočem radiu, tudi od osebe, ki vam zdaj govori, navsezadnje – sfrlelo nekam v luft. Ko da nedavni dogodki v K4 in KUDu France Prešeren niso dovoljšnje opozorilo, če že večinski spomin ne seže 25, 30, 35 let nazaj, da bi prebivalstvo vedelo, kako se rečem streže in da alternativna kultura ni nekaj, kar je lahko na repertoarju ali pa ne, pa se potem naslednje leto spet rodi. Iz pepela ali česar koli že. Nak, alternativna kultura je razredno najobčutljivejši segment kulture, kar preprosto pomeni, da so tudi njeni prostori, njena dejavnost na udaru bolj ko kakšna druga kultura, znotraj sebe pa zahteva izjemno predanost, zaupanje, solidarnost in tovariško kritičnost, sicer je bodisi navaden ništrc ali pa zgolj imitacija nekega drugega, največkrat poljubnega kulturno-ekonomskega programa.

Kako je mogoče, da se AKC Metelkova mestu očita, da deluje na črno? Na to retorično vprašanje lahko odgovorimo na več načinov, zmerom pa pridemo do ene in iste izhodiščne točke: Saj Metelkova deluje nekonvencionalno že 21 let, pa je bilo, če potegnemo črto, do zdaj vedno vse v najlepšem redu. S tem se ni nihče okoristil, javnost je bila v glavnem zadovoljna. Zgodovina Metelkove je seveda turbulentna, sega vse od zasedbe oziroma zaščite prostorov, prizadevanja za javno degetoizacijo in boj za vzpostavitev osnovne infrastukture, pozna nenehno obrambo pred temi ali onimi nestrpno usmerjenimi ali izkoriščevalskimi neformalnimi skupinami do konstantnega pritiska države z inšpekcijskimi nadzori. Državnim organom (in večinskim medijem) se je v zadnjih letih Metelkovo posrečilo (uspešno) degradirati iz alternativnega kulturnega in socialnega središča v skupek gostinskih obratov, kar še podkrepljujejo tako zagrenjene prijave gostincev iz soseščine kot mestoma ozkogledo in zatohlo ozračje domače alternative. Z vzpostavitvijo FURSa in "šušmarskega diskurza" je doseženo novo dno: povsem jasno je, da na področju gospodarstva obstajajo neurejena in izkoriščevalska razmerja, vendar ta populistično zastavljen diskurz prejkone prikriva neuspešno delovanje državnih inštitucij, predvsem pa v isti koš postavlja vse, tudi tiste, ki so zaradi dolgoletnih neurejenih razmerij v državi vzpostavili prenekatere nekonvencionalne prakse za ohranitev delovanja in nenehnega ustvarjanja za javnost in v njej, ne pa za kakšne osebne materialne koristi. To preprosto vodilo, ki zdaj združuje aktivacijo AKC Metelkova, velja še naprej.

Ne gre pozabiti, da je bila Metelkova tudi reakcija na pozive premierja Peterleta, češ "lov se začenja", in eden prvih direktnih odgovorov na vsiljeno spremembo državne sistematike; ta sistematika se je z leti seveda zmaličila ravno zato, ker je bila uvedena zahrbtno in prostaško, kot pač vsak vulgarni kapitalizem. Danes se v družbi meša dvoje: Z ene strani se zdi, da je kapitalizem do obisti razkrinkan in so mu šteta leta oziroma – raje recimo – desetletja, z druge strani pa se kopiči vtis, ko da je med nami zasejan strah – človek ima občutek, da živi med osebki, ki so prepričani, da je kapitalizem nekakšno "naravno stanje človeške vrste". Strah pred oboroženim dilerjem, ki si prisvaja dvorišče kulture, in strah pred inšpekcijami, ki delo na črno preganjajo tam, kjer to, kot pravi množica materialnih dokazov, sploh ni nekaj bistvenega, je strah iz povsem istega vira. Metelkova je kajpak sposobna premagati oba strahova. Za kaj takega pa mora preseči od zunaj vsiljene, neznosne delitve na prireditvene prostore in ateljeje, na dnevne in nočne udeleženke, udeležence, na teoretske in praktične rešitve, globoko v sebi verjeti, da sama navzočnost šanka nikakor ne pomeni nagiba k statusu gostinskega obrata, predvsem pa s programom in obiski čez dan odgnati nepovabljene, pa najsi gre za trivialen džank ali za nemogoče državne pritiske. Pred dnevi je eden od dolgoletnih in nepogrešljivih notranjih varnostnikov na Metelkovi zastavil svoje telo proti dilerju. To so sila nevarne reči, a skupnost jih lahko premaga, seveda z veliko in odločno soudeležbo simpatizerjev, simpatizerk. Torej?

Alternativna kultura je v tej deželi avtohtona, kakor sta, vzemimo, avtohtoni italijanska in madžarska manjšina. Od novih sil v visoki politiki gre pričakovati, da se ustrezno zavzamejo za vse njene posebnosti in enkratnosti. Kakor vemo iz zgodovine, je tukajšnja alternativna kultura zmožna celo izumljati svoje lastne produkcijske načine, torej takšen unikaten način dela, ki jo je naposled tudi "naredil avtohtono", če lahko tako rečemo. Smo v paradoksu – Nove levica svoje nekdanje gojišče in izhodišča zgodovinsko umešča na Metelkovo, Metelkova pa s svojim načinom dela na lepem nikakor ne ustreza državi. To za samo Metelkovo ni nikakršna novost, a tudi Nova levica bo morala reči dve, tri besede v bran kulturi, ki ji je svojčas velikodušno ponudila jasli za oblikovanje političnih izhodišč. To stališče je njena dolžnost. Odgovorni urednik tegale Radia v času zasedbe Metelkove, torej jeseni leta 1993, je poročal, da je bil pri tedanjem županu MOL Jožetu Strgarju v pisarni pod neposrednim pritiskom. Župan je namreč na štiri oči spregovoril tele neslavne besede: "Če Radio Študent ne bo nehal z direktnimi pozivi, naj ljudje pridejo v čimvečjem številu na Metelkovo, potem bo kratko malo ostal brez sredstev iz mestnega proračuna!" Radio se je zmerom znašel po svoje, tudi Metelkova se je – alternativni kulturi kajpada ni nič težkega, znajti se, toda kakšen poziv tudi danes ne bo odveč: Pridite v čimvečjem številu na Metelkovo tudi in predvsem čez dan – sodelujte v programu in aktivaciji prostora. Saj vemo – dokler teče program, so buldožerji parkirani zelo daleč, dokler ima ta program svojo ostro in samosvojo kulturno politiko, kot tak seveda tudi odžene vsakršno inšpekcijsko službo. Tale jesen je kakor narejena za prijateljski obisk Metelkove, tudi z otroki, za tovariška srečanja, pobude in sprehode. Prideš v prostor, si najprej rečeš, kako neverjetno in lepo, da imamo v mestu kaj tako veličastnega, potem pa počasi naprej, k ljudem in njihovim kulturnim rečem.