Prijatelj, ki se prav tako intenzivno ukvarja z zgodovino alternativne kulture, je zadnjič odprl zanimivo poglavje, ki se dotika posebnih produkcijskih pogojev. Izhajal je iz premise, da osamosvojitve Slovenije nikakor in pod nobenim pogojem ne moremo in smemo brati kot ničte točke, nekakšnega novega štetja, s katerim se kot v francoski revoluciji čas rodi docela na novo, mi pa se gremo z njim ponosno ekskluzivo. Ne, kar zadeva naš današnji položaj, smo - navzven gledano - sistemsko sicer res sredi brutalnega kapitalizma, a navznoter živimo zgolj nasledke nekdanjega upravljanja, nekakšen prežitek dolgoletne politične kulture oziroma ne-kulture. In ravno kulturno polje, vzemimo, je v svojem razrezu in obliki delovanja organizirano po načelih iz ustave SFRJ leta 1974, ki pač določajo državno in občinsko delitev. Pred to ustavo so se sredstva “delovnim ljudem, občanom in pošteni inteligenci” namreč delila tudi drugače, fleksibilnejše, iz drugih virov in po drugih poteh. Alternativa je v teh krajih vzcvetela prav spričo stare elegance, v kateri je bilo dovolj prostora za pobude in prošnje, ki so šle - če se izrazimo v današnjem besednjaku - lahko tudi mimo ministrstva in mimo (mestne) občine. Jugoslavija je ravno s svojimi načini, gradnjo posebnosti omogočila vse, da je šla Slovenija po svoje; če ne bi bilo jugoslovanskih produkcijskih pogojev in izjemne jugoslovanske suverenosti, bi ne bilo nobene samostojne Slovenije. V nečem ima Janša seveda prav - sile kontinuitete so še kako na delu, saj ni bilo nobenega usodnega reza leta 1991; napaka je samo v tem, da te sile niso nič strašnega, ampak kvečjemu odsev preteklih dosežkov, ki jih potem vsaka zakonodajna in oblastna poteza znova uniči, potepta, zanika ali kratko malo ne razume.

Vzemimo lep zgled iz druge polovice osemdesetih, iz časa tik pred Miloševićevo norostjo. Izvolitev Milana Kučana za predsednika centralnega komiteja ZKS leta 1986 je vsekakor pomenila precejšnjo liberalizacijo; nenadoma ni bilo več toliko popitov, množice drugih bebcev in vsesplošne sivine. Operativa je čez noč postala izjemno učinkovita. Spot za prvi republiški partijski kongres pod Kučanovim vodstvom, naj spomnimo, je bil zaupan alternativi. Tedaj se je govorilo, da je ljubljanska alternativna scena na ravni Berlina ali Amsterdama, le da se bolje meša, obiskuje raznolike dogodke in je dobro pomrežena, kot se reče v današnjem besednjaku; ljubljanska alternativa, skratka, ni bila tako fragmentirana in usmerjena kakor berlinska ali amsterdamska. In televizijski spot za partijski kongres je nenadoma delala multimedijska skupina Borghesia. Na kulturnem polju je množica pametnih uradnikov iskala vse možnosti za razrahljanje starih vzorcev in je v boju proti zveznim programom stabilizacije našla cel kup možnosti za dostojno preživetje. Zadeva ni zdajle sproti idealizirana za nazaj, zadeva je marveč funkcionirala v svoji realnosti. Zdelo se je, ko da partija v svojem poslednjem trenutku brska po svoji lastni zgodovini in pomaga prebivalstvu po svojih najboljših močeh. Naj sta bila ustvarjalec, ustvarjalka iz visokega, popularnega ali alternativnega kroga, zmerom se je našel denar za potovanja, izmenjave, delovna orodja, sredstva ... Denar se je našel marsikje, na različnih konferencah, na mladinskem in ne-mladinskem področju, sekretariatu za zunanje zadeve in tako dalje in tako naprej. Sredi zvezne obsesije s stabilizacijo, sredi psihološke vojne, ki je spominjala na današnje dežurno jadikovanje o krizi, je republiška operativa na različnih ravneh našla precej možnosti za povsem dostojne produkcijske pogoje. Delavec, delavka v kulturi in kulturna društva so bila, recimo, oproščena depozita na meji, tudi z boni za bencin ni bilo takšnih težav, če je bila za to kulturna potreba. Republiški komite za kulturo je v tem zamahu na lepem uvedel tudi olajšavo pri nabavi računalnikov. S posebnim obrazcem si si lahko omislil mašino, da ti je pomagala pri delu.

Toda s tem se reč tudi zaplete. Istočasno s partijsko radodarnostjo se je namreč rodila tudi pobuda o zasebnih podjetjih. Tudi ta je bilo mogoče ustanoviti precej zlahka, z velikodušno republiško podporo. In tako je nastala tudi Mikroada, slavno podjetje, pri katerem je sodeloval tudi Janez Janša. In Mikroada se je ukvarjala z računalniki. A lej ga zlomka, medtem ko so delavec, delavka v kulturi in kulturna društva nabavljali računalnike za svoje lastne potrebe, morda še za šolanje drugih ljudi, in si jih omislili nekje od enega do deset, morda dvajset, so si jih takšna in drugačna zasebna podjetja z identičnim olajševalnim cegelcem republiškega komiteja za kulturo nabavila (govorim na pamet) deset tisoč. In jih jela prodajati po vsej Jugoslaviji, morda celo po vzhodnem bloku. Prvotna akumulacija oziroma tisto, čemur premnogi zdaj pravijo “trpljenje v avtoritarnem režimu” je pri nas velikokrat izkoristila dobro voljo omehčane partije in njeno željo po olajšanju produkcijskih pogojev za prebivalstvo spremenila v povsem drugo zgodbo. Dejansko bo treba nujno in čimprej pregledati vse tiste članke iz Tribune, v katerih bavčarji in janše v istem časovnem razdobju na veliko pišejo o tem, kdo in kako si bo po novem v državi lastil produkcijska sredstva in kako se bo v tej novosti obnašala privatna pobuda. Ti članki so nastali istočasno, ko so njihovi avtorji zlorabili velikodušno potezo republiškega komiteja za kulturo, ki najbrž ni bila namenjena trgovanju, ampak delovnim osnovam. Če se spomnimo nekaterih osebnosti iz tedanje kulturne administracije, ni razloga, da bi ne verjeli, kako je temu dejansko bilo tako. Kontrarevolucija in leto nič sta se začela z zlorabo, zatorej ni prav nič nenavadnega, da se protagonisti tega zlorabljanja zdaj obnašajo, ko da se je vse začelo z njimi. In prava škoda je, da jim velik del publicistike naseda in na veliko piše o “bivšem režimu” in podobnem. V resnici je režim zdaj samo prežitek enega in istega režima, oni pa so ga spremenili v drug sistem. Nekaj se seveda ni izšlo. S pravično delitvijo produkcijskih sredstev na leve in desne se nekaj ni izšlo. Nasankala je kajpak tudi in predvsem alternativa.

Začeli smo s podobnim letom nič, ki ga je razglasila tudi francoska revolucija. V našem tisku nahajamo celo članke o tem, ali je, kar zadeva vrednote v tejle krizi, sploh še smiselno upoštevati dosežke francoske revolucije ali pa se je treba javnih zadev lotiti drugače ... Seveda je zelo odvisno, kdo to izreče in katero in kakšno je mesto izrekanja takšne dileme. Ko je Richard Nixon leta 1972 obiskal komunistično Kitajsko, se je z premierom Ču En-lajem zapletel tudi v dolg pogovor. Nixon ga je vprašal, kaj si misli o francoski revoluciji, Ču En-laj pa mu je suho in z vso kitajsko modrostjo, ki zgledno upošteva dolge časovne periode, odgovoril, da je “še prezgodaj, da bi o francoski revoluciji kar koli sodil”.