Norčevanje na "sceni"

Če sta imela to srečo oziroma smolo, da sta od blizu, iz prve roke spoznala javni zavod na področju slovenske kulture, sta verjetno opazila večinsko upravno obnašanje na tem področju: Zaposleni so v glavnem administracija in tehnika, tako imenovana operativa oziroma programsko-vsebinska enota pa seveda ljubi svoje poslanstvo, pripravljena je delati po sprotnih pogodbah in zanjo že desetletja ni nikakršne potrebe po rednih zaposlitvah. Bila so leta, ko smo se z užitkom umikali na “sceno”, češ da je tam izrazito drugače. Najbrž so javni zavodi, ki delujejo radikalno drugače - vsaj na teatrskem polju jih poznamo kar nekaj - toda temeljna kadrovska naravnava ostaja slej ko prej identična. V času, ko kulturna vsebina ne pomeni več kaj dosti, je ta reč še toliko izrazitejša. Na področju alternativne kulture, kjer naj bi bilo čisto zares drugače, je zapaziti prav identično obnašanje: Polje, ki se je tam na začetku devetdesetih po obči inerciji, v hlastanju za domnevno novim sistemom, boljkone privatiziralo, razpršilo, dezintegriralo, to polje, ki je bilo med tukajšnjim prebivalstvom od srede petdesetih dovolj avtohtono, da so mu ga zavidali celo na gnilem Zahodu, je utrpelo hudo pomanjkanje avtorefleksije. Oglejmo si kakšno dobrodelno prireditev ali pokukajmo na Trnfest, pa zapazimo ponavljanje kulturnopolitičnega vzorca. Kakor se v javnih zavodih prvenstveno zaposlujeta administracija in tehnika, tako tudi na teh prireditvah tehnika upravičeno terja svoj denar, postavi svoje pogoje, nastopajoči, torej vsebina pa junaško nastopa brezplačno, za božji lon, kakor bi rekli Stari. V primeru Trnfesta se vsebina podaja brezplačno in brez avtorefleksije celo na terenu, ki je krepko in nepovratno zadolžen. Le zakaj? Kaj imajo nastopajoči v glavi? Gre za navadno hipokrizijo ali kaj hujšega? Snovalci festivala, ki bi morali biti v arestu, ne pa polni vehemence in sprenevedavih idej, se očitno norčujejo iz vseh nas, iz javnosti, kolikor je je ostalo. Škoda, ki jo s tem povzročijo, je škoda za celotno kulturo. Težko se je bojevati za samo polje, če so karte razdeljene že davno, igralci pa vztrajno goljufajo, in to celo na en in isti način. Prvi smo za to, da so vsi udeleženi, udeležene plačani pošteno, to je verjetno osnoven pogoj za srečno in zadovoljno delovanje v kulturi. Zadevo moramo zaostriti in tvegati s teoremom - če kaj, potem bi v tukajšnji kulturni politiki morali karte razdeliti na novo, hitro in nujno bi morali ločiti polje kulture od polja umetnosti. Zamazanosti v kulturi, jasno, ni mogoče brati ločeno od zamazanosti v državi, a ima kultura potencial, ki ga ne zna izkoristiti. Ta položaj ji daje že njeno izhodišče, njena “kulturnost”, če hočete. A tega ne izkoristi. Šibki duhovi prevladujejo, najglasnejši osebki zmagujejo, seksizmi so v posmeh, šikaniranje in sovražni govor sta na stalnem repertoarju. In v žalobnem zamahu demokracije se takšne glasne korifeje brez kančka avtorefleksije postavijo na abotno pozicijo, kjer vse bolj prevladuje prepričanje, da si “lahko vsi privoščimo prav vse”, če tako počnejo tudi “tisti na vrhu”. Kolikor razumemo ta svet, bi moralo polje kulture ravnati kvečjemu obrnjeno: Kolikor so “tisti zgoraj” slabši, toliko boljši bi morali biti “mi”. Spor Radaljac-Flisar, denimo, je eklatanten zgled za to, kaj vse se lahko pripeti, če sta polji kulture in umetnosti potopljeni v čisto navadno kulturniško godljo, kjer je časa in bolnih misli očitno na prebitek. In ravno kulturniška godlja je danes tista, ki poleg mirujočega, že dobro zarjavelega občega generatorja, ki je že dobrih sedem let pri miru, ovirata umetnost. V slavnem kulturnem boju so na drugi, desničarski in populistični strani prav tisti, ki naj bi bili v kulturi tarča, osnova za drugačno obnašanje na levičarski, bolj reflektirani strani; toda ne. Zdi se, da so oni drugi zmagali kar brez boja - kulturo namreč preplavljata avtokracija in osebna blaznost. Med prebivalstvo, pri katerem sploh ni težko določiti zgodovinske kulturne umestitve (pa če omenimo zgolj najmočnejše reference, torej - protestantstvo, partizansko kulturno gibanje in povojna alternativa), se je na tihem zaredila neka druga “kultura”. Prebivalstvo je omahnilo v domnevno kulturo, v utvaro, da si lahko privošči vulgarnosti in omamo. Kultura spi, in to je velika ovira za vso umetnost, za njeno tako rekoč kulturniško poslanstvo.

Dva zgleda o tem, kaj vse lahko v današnjem času stori kulturniška godlja. Prijatelj iz plesnega sveta poroča, kako je to videti na njegovem področju. Nadebudne plesalke tri mesece snujejo uprizoritev, potem pa jih nekaj dni pred premiero v garderobi obišče uprava, rekoč: “Joj, ampak od tega honorarja, ki ste si ga postavile na tem papirju, se odbije še en tisoč za luč, tega niste upoštevale ...” Popolno razvrednotenje vsebine se zdi kakor manifestno. V zadnjem času smo bili osebno priča več koncertom, kjer ni bilo zaznati nobene vsebinske note, prebivalstvo pa navdušeno. Manifestna praznina polni prizorišča. K sreči imamo, vsaj na glasbenem polju, pri še nas dovolj vsebinsko polnih, pregnantnih reči, a se je treba za hipec vrniti k Trnfestu. Kolikokrat smo si v preteklosti zaželeli kakšne prireditve, a ji je naravnost nemogoče slediti, ker prebivalstvo tam klepeta in je precej nemirno. Zakaj prebivalstvo pride na koncert, da tam klepeta in je nemirno, to ostaja uganka. Zakaj je prebivalstvo tako navdušeno zlasti in predvsem tedaj, ko se na odru ne pripeti čisto nič posebnega, to je dodatna uganka. Zakaj ima prebivalstvo rado predvsem podobe, objekte in zvoke, ki jih pozna že od prej, ne pa česa novega, še neznanega, to je tretja uganka. In potem rade volje bežimo v niše, kjer je lepo in kjer se prebivalstvo obnaša kulturnemu dogodku primerno. Videti je, da se pomanjkanje avtorefleksije z upravnih območij seli tudi med odjemalce, odjemalke. Saj nimamo nič proti zabavi, toda zakaj bi moralo biti zabava prav vse? Zakaj nas tukajšnja kultura sili zgolj bodisi v ekstremno resnobnost ali pa k prosti zabavi, tistega vmes pa je vse manj? Ondan je prijateljica na facebooku, in to bodi drugi zgled, poročala, da si je želela ogledati prodajno razstavo študentk in študentov tekstilne tehnologije na FNT. Šla je do prireditelja, galerije ŠKUC, sledila je javno objavljenemu terminu, kdaj je razstava odprta, toda nič. Zaprto. Po mestu se sprehajajo stotnije turistov in turistk, razstava pa zaprta. Prodajna razstava. Ja, v tem ali onem kulturnem segmentu se stvari tudi prodajajo, morajo se prodajati. Povzemimo: Kulturno polje, njegova nonšalanca je tista, naj se sliši še tako absurdno, ki umetnosti po novem na vsakem koraku onemogoča, da se prodaja, razvija, krepi.    

Scena preneha biti scena, ko utrpi pomanjkanje refleksije - avtorefleksija je zanjo nujen pogoj. Ko na sceni nahajamo notranjo kritiko, je to že tri četrt zmage. A kaj, ko se notranja kritika rada pojmuje kot osebni napad. Slavoj Žižek si verjetno mane roke, toda stalinizem ima dolgo roko. Sega tudi v tukajšnjo kulturo, kjer je napad na institucijo, napad na funkcijo že - osebni napad.  Saj je težko, priznamo, da je težko, zakaj tole obdobje kapitalizma, ta čas jemlje voljo, z njo kajpak tudi voljo do avtorefleksije, toda posamične figure na kulturnem polju nam dokazujejo, da bi lahko šlo. Prebivalstvo naj se za začetek neha slepiti, da je polje kulture per definitionem etičnejše od polja politike, naj začne v kulturi delovati politično, pa bo morda šlo. Kraj in čas še nista znana, toda kulturniška zaščita umetnosti bi že lahko bila takšno politično dejanje. Morda pa bi za začetek res radikalno ločili ves sistem umetnosti od kulturniške godlje? Ponovno dogajanje s Trnfestom nikakor ni v prid tem težnjam. Tam v KUDu France Prešeren so zamenjali vzrok in posledico, torej so zelo slabi historični materialisti. Govorec tehle besed je namreč že pred petnajstimi leti javno opozoril, da politika Trnfesta pomeni konec KUDa. In res, določene vsebine so se ohranile, zlasti otroške, najlepša dvorana v mestu pa je čez leto, ko je čas za “redno higieno” začela samevati, nenadoma je bil na programu samo še Trnfest. Kako smo že rekli včasih? Šank mora biti del programske politike, sicer gre v neobvladljivo šankersko prevlado, toda v KUDovem primeru še šank ni pomagal. Bil je začetek konca. Večni zadnji Trnfest je v posmeh, zapazimo norčevanje, ki vpliva zelo na široko. Prebivalstvo mora biti za svoje delo plačano pravično, potem je srečno in zadovoljno. Tudi v kulturi je seveda treba delati, najprej predvsem z glavo. Pripeti se insolventnost, dogodi se finančna kriza, dolgovi se nakopičijo, toda kako lahko na področju kulture sežejo v stotine in stotine tisočev evrov, to nekako ni jasno. Avtokratske poteze, mandarinski osebki pri zaščiti tega velikanskega dolga gotovo niso v veselje in ponos. Nagnjeni so k temu, da valijo krivdo na drugega. Če vprašate v KUDu, je za začetek njihovega konca kriva Metelkova. Ker so leta 1993 podprli dejavnost Metelkove, jim je mestna občina zaprla pipico in - konec. Morda bi na polju kulture za začetek odpravili insinuacije in napačne argumente. Potem pa se pogovarjamo naprej. Kdor se sploh še lahko pogovarja. Komur je sploh še kaj do kulture. Kultura je zelo resna stvar. Njena skrivnost je, da se z njo lahko zabavamo, šele ko jo pojmujemo resno.