4. 9. 2014 – 15.00

Ruska šiba & evroameriška rit

Audio file

Star slovenski pregovor pravi, da se za vsako rit najde šiba. Velike riti pa praviloma spametujejo samo velike šibe. Prav to se je očitno zgodilo tudi ZDA in Evropi. Evropska in ameriška nazadnjaška politika sta po nekaj desetletjih samoupravljanja sveta v Ukrajini naleteli na nepričakovan, ruski vzgojni odgovor. Presenečenje v Evropi je bilo veliko. Po paradi v Kijevu so evropski in ameriški politiki očitno menili, da bodo že čez nekaj dni lahko opazovali še parado ukrajinske vojske v Donecku in Lugansku. Vendar so se ušteli. V samo nekaj dnevih je ukrajinska vojska doživela serijo porazov, njene enote, ki so do tedaj obkoljevale ruske upornike in sejale smrt med civilisti mest pa so se nenadoma znašle v obročih upornikov, iz katerih so lahko vojaki odšli le brez težjega orožja. In vse to se je tudi po trditvah ZDA zgodilo celo brez kakršnekoli velike ofenzive Rusije. Glede na to, da so v Ukrajini tudi zahodni "svetovalci", je vprašanje, ali je upornikom pomagalo samo 1000 ali celo 1600 ruskih vojakov "na dopustu" povsem deplasirano. Evropske države so v podobnih primerih na Balkanu, ne glede na očitno kršitev suverenosti držav, odkrito angažirale na stotisoče svojih vojakov. Bes v članicah zveze NATO zaradi preobrata na fronti je bil očiten. Nemška kanclerka Angela Merkel je dejala, da poskuša Rusija "obstoječe meje spreminjati z grožnjami ali celo nasiljem." Latvijska predsednica je na podoben način zatrdila, da je Rusija že v vojni z "vso Evropo" torej tudi s Slovenijo. Te besede bi imele večjo težo, če evropske države ne bi prve same poteptale pravil, na katerih sedaj vztrajajo.

Kar bi nas verjetno moralo zanimati, saj se je večina Slovencev pred desetimi leti odločila, da se bo prav zaradi "večje varnosti" vključila v zvezo NATO. Vsa opozorila o tem, da se vključujemo v napadalno zvezo, ki bi morala biti preprosto ukinjena, ker je izgubila kompas in se zapleta v vse več spopadov daleč od meja svojih članic so bila zaman. Iz današnje perspektive je na primer nadvse zabavno prebirati stare časopisne članke o tem, kako so nas leta 2004 v vladi prepričevali, da se je potrebno v NATO vključiti zaradi omejevanja migracijskih tokov. Resno težavo zagovornikov vstopa v NATO je namreč povzročalo neprijetno dejstvo, da za mejami nikjer ni bilo videti kakšnih resnih zunanjih sovražnikov. Na vprašanje, "kaj bo Slovenija s članstvom pridobila" je tako na primer vladna spletna stran sporočala, da je "Slovenija zaradi svoje geografske lege izpostavljena učinkom množičnih ilegalnih migracijskih tokov in drugim oblikam delovanja organiziranega kriminala kot npr. nedovoljene trgovine z orožjem, prekupčevanja z mamili" ter da se "zaradi negativnih posledic teh pojavov zmeraj znova izpostavlja potreba po zagotavljanju trajne varnosti in stabilnosti Slovenije."

In kje smo danes? Širjenje zveze NATO je samo povzročilo katastrofo. V Ukrajini je že več kot 2600 mrtvih, beguncev je že več kot milijon, razdejanje se meri v milijardah dolarjev, medsebojne sankcije med EU, ZDA in Rusijo bodo odnesle dodatne stotine milijard, države BRIC-a se intenzivno povezujejo, poročila OZN pa kažejo, da bo kriza v Ukrajini trajno destabilizirala vso Evropo in jo izpostavila povečani migraciji, nedovoljeni trgovini in kriminalu. Za vse to naj bi bila po oceni Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame in ostalih voditeljev članic NATO, ki so se pravkar zbrali v britanskem Walesu, seveda kriva Rusija s svojo "ekspanzionistično politiko" in "agresijo" do Ukrajine.

Vendar pa takšno poenostavljeno razumevanje nastanka krize zanemarja marsikaj. Na primer to, da so ZDA za "spremembo režima" v Ukrajini porabile okoli pet milijard dolarjev, da bi bilo krizo mogoče zlahka rešiti, če bi se še pred podpisom pridružitvenega sporazuma EU z Ukrajino dogovorila kompromisna rešitev, ki bi upoštevala tudi želje rusko govorečega prebivalstva države in tako naprej. Toda ne - ZDA so podpirale samo politiko prevrata, kjer so na oblast prišli "prozahodni" izbranci Washingtona, ob podpori desničarjev, ki celo v vojaških enotah nosijo embleme nemške nacistične vojske. Seveda je res, da se vzhod Ukrajine brez podpore Rusije ne bi mogel učinkovito upreti vojski Kijeva, toda zahodne države, ki so s takšno lahkoto podpirale najrazličnejša separatistična gibanja v Evropi in po svetu in so leta 2008 večinoma priznale prvo enostransko spremenjeno mednarodno mejo v Evropi res nimajo nobene moralne pravice do kritike Rusije ob njeni očitno zelo omejeni pomoči upornikom. Zahodne države namreč od Kosova pa do Iraka, Libije, Sirije in številnih drugih držav niso spoštovale tistih pravil, katerih spoštovanje sedaj dvolično zahtevajo od Rusije. Le popolnoma nesposoben voditelj države bi pristal na logiko, po kateri pravila mednarodnega obnašanja, ki omejujejo zanj koristne akcije veljajo zgolj zanj, ne pa tudi za njegove nasprotnike.

In prav zato bodo vse sankcije in vsi solzavi govori, ki jih bomo te dni še slišali s strani predstavnikov zveze NATO, ki so se v užaloščenem zboru zbrali v Walesu - bob ob rusko steno. Strateška napaka je bila narejena že pred desetletji, ko se je NATO odločil za širitev. Trditve generalnega sekretarja zveze NATO v odhodu o tem, da ima vsaka država pravico do izbire vstopa v mednarodne organizacije je na prvi pogled sicer točna, toda pri tem se pozablja tudi to, da so bile leta 1991 Rusiji ob razpustitvi Varšavskega pakta in umiku njenih vojakov iz držav vzhodnega bloka dane zaveze o neširjenju zveze NATO na vzhod, ki so bile nato popolnoma zanikane. Prav tako je nesporno, da nobena velika sila ne bi dovolila nameščanja tujih sovražnih sistemov neposredno na svojih mejah. Kubanska kriza je pokazala, da ZDA tega ne dovoljujejo niti oddaljeni Kubi, ki nima zemeljske meje z ZDA. Le kako bi se ZDA npr. odzvale, če bi Rusija, potem ko bi njeni diplomati podpirali protestnike, ki bi odstranili z oblasti koruptivnega, vendar legitimno izbranega predsednika, namestila svoje raketne sisteme v Mehiki ali kakšni drugi sosednji državi ? Odgovor je znan. In prav zato je tarnanje evropskih politikov nad odzivom Rusije ne samo zgrešeno, pač pa globoko licemerno. Iz slovenske perspektive pa je še nekaj več - je tudi globoko v nasprotju z vsem, za kar se je Slovenija kadarkoli zavzemala. Popolnoma nerazumljivo in skregano z vso slovensko zgodovinsko izkušnjo bi bilo podpirati ukrajinski centralizem, v katerem Kijev brez podpore lokalnih skupnosti namešča osovražene tajkune na gubernatorska mesta vzhodnih ruskih regijah. V SFRJ smo vse politične funkcije tudi v socialistični republiki  Sloveniji izbirali v Sloveniji, pa je ob koncu osemdesetih kljub temu počilo zaradi sojenja novinarjem v tujem jeziku in podobnih ekscesov. Kako danes ne razumeti vzhodne Ukrajince, ki si želijo federalizacije ali celo konfederalizacije države? Si bo Karel Erjavec nekaj teh preprostih besed upal povedati kolegom, ki še vedno nakladajo le o ruski agresiji ? 

Z vrhom v Walesu in aktivni podpori prozahodne vlade v Ukrajini se zato zveza NATO odreka bistvu svoje misije - obrambi članic po načelu napad na eno je napad na vse - pač pa znova krepi  svojo doktrino intervencij. Že v strateškem konceptu iz leta 1991 so članice NATA potrdile privrženost k doktrini “zastraševanja.” NATO v svoji doktrini tako na primer zagotavlja, da se na akcije svojih “nasprotnikov” ne bo odzval na v naprej določen način, temveč “fleksibilno”, kar pomeni, da je na napad z konvencionalnim orožjem mogoče odgovoriti tudi z atomskim orožjem, pri čemer zavezniki skrbijo za to, da “nasprotniki ne bi izvedeli, kako se bo odzvalo zavezništvo.” Če ni bilo jasno leta 2004, potem je vsaj danes očitno, da se je Slovenija  z vključitvijo v NATO vključila v vojaško zvezo, ki temelji na nepredvidljivem zastraševanju ne-članic, grožnjah s silo in jedrskim orožjem. “Novi NATO” je postal predvsem mehanizem za intervencije izven ozemlja članic brez mandata OZN, njegovo širjenje v Ukrajino pa je bilo bistven razlog - in ne posledica ruskega odziva.



Terminal je pripravil Igor Mekina 

 

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.