Če je verjeti mednarodnim analitikom živimo v zanimivem času. Krizo v Ukrajini vsi po vrsti imenujejo za „največji prelom“ od začetka druge svetovne vojne. Se je torej res mogoče strinjati s tem, da so bila vietnamska in korejska vojna, sueška kriza, iransko-iraška vojna, napad na Irak, razpad SFRJ, intervencija na Kosovu, vojna v Siriji in vse vmesne krvave postojanke svetovne politike samo manjše praske na  obličju svetovne politike ?

Ameriški analitik Fareed Zakaria meni, da je temu res tako in težko se je ne strinjati s to trditvijo. Zakaj, to je že drugo vprašanje. Predvsem seveda zato, ker imamo v primeru Ukrajine prvič opraviti z neposrednim spopadom ZDA in EU na eni strani ter Rusije s tiho podporo Kitajske na drugi strani. Tokrat ne gre za ideološki, pač pa za spopad, ki se dotika samih temeljev povojne ureditve. Gre za temeljna pravila, ki odločajo o vojni in miru, o stabilnosti ali nestabilnosti današnjega sveta.

Za kaj pravzaprav gre je v zadnjih letih pogosto opozarjal tudi Vladimir Putin, vendar so bila njegova opozorila vedno preslišana. Povedano preprosto: zahodne države so od padca železne zavese svet pričele urejati po svoje. Pri tem so včasih spoštovale ena načela, včasih pa druga. Kakor jim je pač odgovarjalo. Kadar so bile države, ki so se znašle v središču geopolitičnih kriz naklonjene zahodu so ZDA in članice EU podpirale „ozemeljsko celovitost“ takšnih držav. Tiste, ki niso bile poslušne ali pa so obveljale za ruske ali kitajske zaveznike pa je čakala drugačna usoda. Primerov je veliko. Nekonsistentnost ameriške zunanje politike je v tem pogledu še zlasti očitna. V primeru intervencije v Iraku, na Kosovu, v Libiji, Siriji in še kje so apologeti intervencij na prvo mesto zmeraj postavljali človekove pravice, ne pa suverenost in integriteto držav. V primeru Ukrajine in Gruzije, še prej pa Hrvaške, BiH in še kje pa so bile pritožbe ali celo upori manjšin zmeraj razglašeni za nevaren separatizem., agresijo sosedov in prakso, ki ogroža svetovni mir. Vse to je lepo delovalo, NATO se je širil in širil, vse dokler zaradi intervencij oslabljeno zahodno zavezništvo, ki je večino svojih enot razposlalo v „ekspedicijske korpuse“ po vsem svetu ni po nesreči udarilo ob ukrajinsko mino. Prevrat v Ukrajini, ki je čez noč spremenil geopolitično sliko najpomembnejše ruske sosede je v Moskvi sprožil oster odziv. Mesec dni zatem je bil Krim že pripojen Rusiji, vzhod Ukrajine destabiliziran, odnosi med ZDA in EU na eni ter Rusijo na drugi strani pa so na najnižji točki doslej. Kako se je vse to sploh lahko sploh zgodilo ?

Odgovor na to se skriva v eni sami besedi, ki pa jo večina komentatorjev v »mainstream« medijih nerado omenja. Kosovo. Do te mere, da tudi tega, kar je Putin povedal ob pripojitvi Krima in v vsekakor prelomnem zgodovinskem trenutku v Sloveniji nismo mogli prebrati. Zato pa smo seveda lahko prebirali celo vrsto tirad Angele Merkel in drugih politikov o nesprejemljivem ruskem početju. Res zanimiv dosežek slovenskega žurnalizma. Kaj je torej tako pretreslo slovenske medije, da so se o tem odločili molčati ?

Putin je v svojem govoru povedal marsikaj, vendar je zagotovo najbolj polemičen tisti del njegovega govora, v katerem se je odzval na komentarje nekaterih voditeljev EU o tem, da primera Kosova in Krima nista primerljiva. »Še več, oblasti Krima so se sklicevale na dobro znan kosovski presedan, presedan, ki so ga naši zahodni kolegi zgradili z lastnimi rokami v podobni situaciji, ko so se strinjali, da je enostranska odcepitev Kosova od Srbije, torej točno to, kar dela sedaj Krim, legitimna in ne zahteva nobenega dovoljenja od osrednjih oblasti…Od ZDA in zahodne Evrope neprestano poslušamo trditve, da je Kosovo nekakšen poseben primer. In kaj je po oceni naših kolegov tako posebnega v tem primeru? Menda to, da je konflikt na Kosovu pripeljal do številnih človeških žrtev. Je to pravni argument? Posvetovalno mnenje Meddržavnega sodišča o tem ni reklo ničesar. To niti niso več dvojna merila: to je neverjeten, primitiven, neobčutljiv cinizem. Nihče se ne bi smel tako truditi, da bi vse prilagodil svojim interesom in to tako, da isto stvar danes imenuje kot belo in jutri kot črno. V skladu s to logiko moramo paziti samo na to, da vsak konflikt privede do človeških žrtev,« je dejal Putin.

S tem delom govora je Putin odgovoril na vrsto argumentov, ki so zelo popularni tudi v naših domačih krajih. Pogosto je namreč mogoče slišati, da Kosovo in Krim nista primerljiva zato, ker na Krimu ni bilo žrtev in ker Kosovo ni bilo pripojeno Albaniji. Putin se tem argumentom posmehuje, saj je očitno, da bi tudi Rusija na Krimu s podporo separatistom, ki bi napadali ukrajinske policiste, enako kot so pripadniki OVK ob tihi podpori ZDA napadali srbske policiste, lahko izzvala enako krizo, kot je bila pred intervencijo leta 1999 na Kosovu. Česar pa Rusija očitno ni želela narediti. Enako velja za »ne-pripojitev« Kosova. Tudi Kosovo bi se zelo rado pripojilo Albaniji, to pa se ni zgodilo samo zato, ker tisti, ki so vzpostavili in priznali neodvisnost Kosova tega iz političnih razlogov niso dovolili. Na Krimu teh zadržkov ni bilo. V vsem ostalem pa sta situaciji v pravnem primeru še kako primerljivi. V obeh primerih je kompaktno naseljena manjšina, ki že ima svojo nacionalno državo odcepila del ozemlja. S stališča Ukrajine ali Srbije je vseeno, ali sta Krim in Kosovo neodvisni državi ali pa dela Rusije in Albanije. V obeh primerih sta matični državi prikrajšani za dober del svojega ozemlja. In v obeh primerih je bilo prekršeno temeljno pravilo, na katerem stojita povojni svet in še posebej povojna Evropa – enostransko je bila spremenjena mednarodna meja, in to ne zaradi narodov brez držav (npr. Kurdov) pač pa v korist manjšine, ki že ima svojo nacionalno državo. Rusi imajo Rusijo, Albanci pa Albanijo. In v obeh primerih so diplomati (licemerno) trdili, da se za te regije znotraj določenih držav nikakor ne da najti nobene druge rešitve kot zgolj in samo rešitve na podlagi enostranske odcepitve ozemlja.

Pri tem razglasitev neodvisnosti na Kosovu sama po sebi še ni bila kršitev prava, kar je potrdilo tudi Meddržavno sodišče v Haagu. Toda nato je sledil drugi korak – čeprav resolucija VS OZN 1244 jasno opredeljuje, da bo ob prihodu mednarodnih sil na Kosovu leta 1999 obvarovana ozemeljska celovitost Srbije, je po razglasitvi neodvisnosti Kosova več kot 100 držav sveta priznalo Kosovo kot državo, s tem pa tudi enostransko spremembo mednarodno priznane srbske meje, vzpostavljene v času balkanskih vojn. S tem je bilo res prvič po drugi svetovni vojni poteptano načelo ozemeljske celovitosti. Tudi v Sloveniji smo čez noč pozabili na zaključni dokument KEVS-a, mnenje Badinterjeve komisije, da naj se meje republik štejejo za državne meje, načela OZN, mednarodne konvencije in prakso držav, ki podobnega primera od leta 1945 pa do danes ne pozna. Kosovo smo preprosto umestili v scenosled nekakšnega procesa razpada in namerno pozabili, da razpadi držav in enostranske odcepitve niso eno in isto. Toda vse to so seveda opazili v Rusiji, na Kitajskem in še marsikje drugje.  

Krim, Kosovo, Abhazija in Južna Osetija in ostale enostranske odcepitve bodo zato ostale mednarodnopravno sporne, kljub svoji »efektivnosti.« Razrešene bodo lahko le ob dogovoru z matičnimi državami. Ali bodo obveljale za „presedane“ in odstope od ustaljenih pravil, ali pa za nekakšno novo pravilo našega novega, krasnega sveta bomo videli že kmalu. Nekateri teoretiki trdijo, da gre pri ravnanju Rusije za običajno obnašanje, kjer države s pomočjo reciprocitete in povračilnimi ukrepi povzročijo, da druge države, ki so prve kršile mednarodno pravo znova pričnejo ravnati v skladu z veljavnimi pravili. Včasih so za to potrebna desetletja.

Povedano preprosto – ZDA so ozemeljsko prikrajšale tradicionalnega ruskega zaveznika Srbijo, Rusija pa Gruzijo in Ukrajino takoj zatem, ko sta le-ti simbolično prestopili v „zahodni“ tabor. Tisti, ki so kršili ustaljena pravila delovanja današnjega sveta v primeru Kosova in so licemerno trdili, da gre samo za primer „sui generis“ pa so sedaj soočeni s posledicami svojih nespametnih ravnanj in s ponavljanjem vaje v veliko večjem obsegu – s primerom razdelitve Ukrajine „sui generis“. Težava je samo v tem, da bi se svet ob tako  hitrem rušenju starih in ob pomanjkanju novih pravil lahko znašel pred novim požarom najrazličnejših vojn in spopadov.