Turški revanš | Radio Študent

Turški revanš

Oddaja

Ko se je turška politologinja pred petimi leti namenila preučiti odnos turške vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj, s kratico AKP, do verskih manjšin v deželi, je naletela na ovire. Doktorsko disertacijo je najprej prijavila pri eni od univerz v Istanbulu. Predlagane teme niso sprejeli. Pričakovali bi, da v Turčiji pač ni ne svobode veroizpovedi ne svobode izražanja. Posebej ne v današnjih razmerah. A želeno univerzo so vodili kemalisti – sledilci ideje sekularizma očeta turške republike, največji oponenti AKP.

Tokrat se bomo posvetili zgolj eni izmed problematik turškega izobraževalnega sistema: forsiranju obveznega verouka v šolah. Obvezno je znanje dominantne religije sunitskega islama za vse otroke, tudi za verske manjšine. Ne gre za novo izumljeno orodje predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana.

Za razumevanje vloge islama in islamizma Erdoğanove AKP v sodobni turški družbi moramo nekaj desetletij nazaj. Mustafa Kemal Paşa - Atatürk je leta 1923 odpravil sunitski kalifat in vpeljal reforme za sekularizacijo družbe. Sekularizem v Turčiji oziroma po kemalistični interpretaciji ne nosi istega pomena kot na Zahodu. Za kemalistični sekularizem je specifičen nadzor civilne države nad dominantno religijo – islamom. Natančneje: nad državno odobrenim sunitskim islamom. Za vzdrževanje in nadzorovanje izražanja vere v javnem in tudi zasebnem življenju je kemalistom služil Direktorat za verske afere. Pod današnjo vlado se je leta 2011 začela preobrazba direktorata. Danes je v pristojnosti inštitucije – po številu uslužbencev in vplivu primerljive s turškim zunanjim ministrstvom – predvsem promocija sunitskega islama.

A tudi v sodobni turški republiki je bilo zmeraj viharno. Vojaški udari so si sledili domala vsakih deset let. Vsakokratna nova oblast je vpeljala svoje reforme, tudi izobraževalne. Današnje razmere zaznamuje predvsem obdobje po državnem udaru leta 1980. Vojaška hunta je dve leti po puču predstavila novo ustavo, katere glavni namen je bila nova definicija moderne turške identitete. Pomembno vlogo pri na novo zasnovani politični oblasti je igral sunitski islam. Vojaški generali so religijo videli kot najučinkovitejše orodje za nadzor nad družbo.

Pred letom 1982 je bil verouk v turških šolah izbirni predmet. Z novo ustavo je postal obvezen v osnovnih in srednjih šolah. Verouk v Turčiji pomeni učenje o sunitskem islamu, uradni religiji večine. Na začetku omenjena politologinja Anna Maria Beylunioğlu Atlı je doktorat z naslovom 'Svoboda veroizpovedi v Turčiji: med sekularnimi in islamskimi vrednotami: primer turških kristjanov' pisala na European University Institute v Firencah. Beylunioğlu Atlı govori o verouku pred in po 1982.

IZJAVA

Before 1982 it was not obligatory, but in the practice I think that most of the schools had it. It was voluntarily, but considering the fact that most of the people felt social pressure to send their children to those classes even before 1980’s … For example, people who consider themselves as Alevis, don’t want their children to take this religious course. Then other students will recognize a child as an Alevi and this could actually create social conflict. So most of the people at that time did also not use the option of not sending their children to the religious course.

In 1980’s it became obligatory, because the government which came on power after the coup, put an emphasis on Turkish-Islamic synthesis. But the element of it was already there.

Verski manjšini kristjanov in judov sta bili že takrat edini z uradno priznano pravico do neudeležbe pri islamskem verouku. Za ta privilegij so morali starši napisati posebno prošnjo. Še danes je tako. V praksi ni bilo nikoli enostavno. Kako ji je bilo kot kristjanki obiskovati islamski verouk na začetku devetdesetih, pripoveduje sogovornica.

IZJAVA

When I went to primary school there was an option that your family writes a demand letter for exemption of this course. If you were Christian, you had an option. So we had written the letter but in practice I faced difficulties. I didn’t want to attend the course, I just left the class everytime their religious course started. The teacher soon told me that they have lost the demand letter and that they don’t remember it. So I had to stay in the class and I heard many things there. That since I am a Christian, I will not be allowed to enter paradise when I die. I was a child and it was harsh on me. I remember I’ve cried a lot of times. And I had brought letter again, and everytime they lost it somehow. Those kind of things were happening. My cousin had a similar problem. They forced him to pray as an Muslim in the class. //.../ Despite the possibility of having an exemption for religious course, in practice you can still face a lot of difficulties. Depends on the city you live in, the school, which you attend – but you face those difficulties generally.

Erdoğanova stranka je na oblasti že 15 let in bo tudi ostala, kažejo rezultati nedavnega referenduma. AKP seveda spodbuja tradicijo obveznega poučevanja vladajoče religije. Predmet Kultura religije v osmih letih nameni eno poglavje katolištvu, eno poglavje judaizmu in en odstavek ateizmu. Od nedavnega eno poglavje govori tudi o alevih, turški muslimanski manjšini. Vse našteto s perspektive dominantne religije sunitskega islama. Ostala vsebina je bolj ali manj namenjena sunitskemu islamu. Sunitski verouk morajo od konca četrtega razreda osnovne šole do konca gimnazije poslušati vsi otroci, tudi manjšine. Identiteta agnostikov in ateistov pa tako ali tako ni uradno priznana. Kasneje poznavanje sunitskega islama po navadi vpliva na točkovanje pri vpisu na univerze.

V Turčiji je preverjanje znanja za vpis na univerze razdeljeno na dva dela. Dijaki in dijakinje najprej pišejo vstopni izpit za visokošolsko izobraževanje. Ta sestoji iz štirih sklopov: turščina, matematika, družbene vede in naravoslovne vede. Vprašanja iz poznavanja sunitskega islama predstavljajo osmino vprašanj družbenih ved. Dijaki in dijakinje morajo na celotnem vstopnem izpitu zbrati vsaj 140 točk od 500. Če kriteriju za vstop v visokošolsko izobraževanje zadostijo, se lahko prijavijo v drugi krog. Rezultati drugega izpitnega dela so namenjeni razvrstitvi na želene univerze. Pri razvrščanju bodočih študentk in študentov na univerze v največjem odstotku upoštevajo rezultate drugega izpita, nekaj šteje tudi povprečna ocena iz srednje šole.

Drugi izpit preverja bolj specifično znanje – odvisno od želenega področja študija. Tako se nekdo, ki namerava študirati fiziko ali matematiko, po navadi ne odloči denimo za izpit iz družbenih ved. A potemtakem nekdo, ki se odloča za študij prava, piše tudi izpit iz družbenih ved in je zanj poznavanje sunitskega islama obvezno. Točke tega dela izpita se morda zdijo zanemarljive. A so lahko bistvene, če se želi nekdo vpisati na katero od bolj priljubljenih, kvalitetnejših univerz. V Turčiji univerz namreč mrgoli, tako javnih kot zasebnih. Nihanja v kvaliteti med njimi pa so visoka in ne nujno pogojena s statusom zasebnega ali javnega.

Prejšnji primer o vpisovanju na študij prava je zgolj zdravorazumski sklep. Dostop do točnih pravil je omejen za javnost, spreminjajo in prilagajajo jih iz leta v leto. Turškemu ministrstvu za nacionalno izobraževanje na novinarska vprašanja seveda ni treba odgovarjati.

Nove reforme izobraževalnega sistema prihajajo vsako leto. Študentka Nergiz se je na univerzo vpisala leta 2012. Pravi, da je imela na svoji šoli možnost izbrati filozofijo namesto verouka. Tudi na univerzitetnem izpitu je odgovarjala na filozofska vprašanja in pristala na eni bolj priljubljenih zasebnih univerz v Turčiji. Leto ali dve kasneje je verouk zopet postal obvezen za vse, se spominja. Nergiz pravi, da je nobena religija ne zanima. Kljub temu ima na osebni izkaznici zapisano, da je muslimanka. Ateizma v Turčiji ne moreš navesti kot versko prepričanje.

Kaj se zgodi, če se ateist ali ateistka želi izogniti verouku in kot razlog navede neverjetje v boga? Politologinja Beylunioğlu Atlı razloži, da je dokaz za šole le, če to piše na osebni izkaznici.

IZJAVA

It’s really difficult. In order to get the exemption paper, first, the teachers have to see the reason. Atheism written on the identity card in that case. Imagine an atheist who goes to the civil registry to change the religious section. First, to empty it, and then replace it with atheism. It is basically impossible. It all depends on a person who you are dealing with. Some civil servants say directly that it is not possible, others try to convince people not to do that. Some say directly that Turkish state does not recognize atheism, so it is better to just leave it empty. So people are forced to leave it empty instead of atheism there. Still the schools can create difficulties for you. They will probably want you to state that you are part of a certain religion. There are few people, who can succeed in avoiding it, if the management of the universities is open-minded. But I don’t think this is happening much considering the situation in Turkey right now. In the end most of the students have to attend religious course.

Vztrajanje staršev in otrok pri zavračanju verouka je po navadi boj z mlini na veter – odvisno od mentalitete vodstva šole. Zasebne šole so običajno bolj svobodomiselne oziroma kvalitetnejše z vidika znanstvene izobrazbe, ker jih ne ustanavlja vlada s forsiranjem klerikalnih vrednot. Za zasebno šolanje otrok morajo starši po navadi plačevati šolnine.

ANDY STOTT - VIOLENCE

Približno 15 milijonov turškega prebivalstva je alevov. Pripadniki druge največje veje islama v Turčiji niso uradno priznani kot posebna religija. Pomeni, da imajo tako kot večinska populacija sunitov na osebnih izkaznicah zapisano zgolj, da so muslimani.

Pomembno je razložiti, kdo so alevi. Turških alevov namreč ne gre zamešati s sirsko manjšino alavitov. Tako za CNN piše Soner Çağaptay, raziskovalec Washingtonskega inštituta za politike Bližnjega vzhoda. Çağaptay, specializiran za Turčijo, piše, da tako alevi kot aleviti s svojim poimenovanjem častijo Alija, bližnjega sorodnika muslimanskega preroka Mohameda. A kljub semantičnim podobnostim v imenu gre za dve različni veji islama.

Alevi molijo v turščini, sirski alaviti, blizu šiitski veji islama, v arabščini. Turški alevi sledijo relativno ohlapni interpretaciji islama, v nasprotju s pisnimi tradicijami alavitov. Alevizem ne segregira med ženskami in moškimi, niti med molitvijo. Ne poudarja verskih praks v vsakdanjem življenju. Alavitizem je blizu šiitski veji islama, nekateri ga v to vejo tudi uvrščajo. Medtem alevi ne pripadajo ne sunitski ne šiitski veji islama, je za CNN razložil Soner Çağaptay.

Vrnimo se k turškemu izobraževalnemu sistemu. Ker uradno niso priznani kot posebna religija, otroci alevov nimajo pravice izogniti se pouku sunitskega islama. Lahko poskusijo, pravi sogovornica politologinja, a jih bodo zavrnili. Tako morajo alevi in druge verske manjšine moliti v arabščini in poslušati, kako je sunitski islam najboljša religija. Odvisno od učitelja, učiteljice je, ali so deležni tudi žalitev. Otroci očitke iz šole ob koncu dneva prinašajo domov. Družine po navadi ne reagirajo, da si ne bi nakopale še večjih težav. 

Študentka, blogerka in kolumnistka portala Independent Turkey Gökçe Şencan pripoveduje, da ji je družina naročila, naj alevsko poreklo skriva. Še danes ne razume povsem, zakaj. Gökçe je bila med bolj pridnimi učenci in si v razredu ni dovolila večjih odstopanj. Na neki način gre za tipičen primer prilagojene demokracije vladajoče stranke AKP. Ne enakost, temveč toleranca do verskih manjšin. Pod pogojem, da spoštujejo odločitve trenutne vlade. Gökçe pripoveduje o verouku.

IZJAVA

My family is Alevi. Most of the times I’ve had to hide this, because my parents told me so. Not to tell other people that I was an Alevi. I had never known the reason, only that I have to hide it. But I think that my teaachers knew about it somehow, because they were curious about how I didn’t know how to pray or why am I not interested in learning about Islam. Because my parents, especially my father was strict about it, he didn't want me to learn about Sunni Islam. I was a good student anyway and I wanted to get good grades, even in religious course. Some teachers probably had known about my Alevi’s background, but I was not discriminated. Maybe because I’ve had good teachers most of the times. Still we did not speak about it a lot.

For example I took it as a compulsory course. There was no way to just leave the classroom. I’ve had to take the course. And it was about Sunni Islam. So I’ve had to learn about Prophet Mohammed’s life. I’ve had to memorise the prayers, everything about Sunni Islam. 

A leta 2011 se je nekaj staršev pripadnikov sekte alevov pritožilo na Evropsko sodišče za človekove pravice, v nadaljevanju ESČP. Uprli so se temu, da njihovi otroci poslušajo predmeta Kultura religije in Znanje morale ter se tako učijo druge religije. ESČP je dejalo, da nedavne prilagoditve turškega izobraževalnega ministrstva v vsebinah predmetnikov niso dovolj. Da dodatek o ozadju vere alevov v učni literaturi še ne zagotavlja spoštovanja do različnih verskih prepričanj. Po odločitvi ESČP turški izobraževalni sistem ne spoštuje Evropske konvencije o človekovih pravicah. ESČP je v zadnjih letih dvakrat odredilo, da mora biti verouk izbirni predmet. Oziroma če je že obvezen, mora biti zastavljen z vidika primerjalne perspektive med različnimi religijami. Turčija kljub obljubam tega nikoli ni prevedla v prakso.

Obdobja, ko je bil verouk uradno izbirni predmet, je praktično nemogoče zamejiti. Odvisno tudi od aktualnega vodstva posamezne šole. Nekateri pravijo, da je danes ponujen kot izbirni predmet, raziskovalci vpletenosti religije v turški izobraževalni sistem pa pravijo, da je še naprej obvezen. Turško izobraževalno ministrstvo ne odgovarja.

Pa niti ni bistveno. Tudi v obdobjih izbire je bil verouk na mnogih šolah edini ponujeni izbirni predmet ali je imel nadomestek v obliki zgolj drugačnega imena za podobno vsebino. Denimo predmet po imenu Sveti Koran in podobni. Opisuje blogerka Gökçe Şencan.

IZJAVA

In practice it is compulsory. If it is the only elective course offered, the students have to take it. Most of the times is like that – first elective course is religion, the other is about the life of prophet Mohammad. Another elective course is about good morals and ethics – which is the other name for the religious course, here, in Turkey. You have no option basically, you have to take it one way or another. And sometimes minority groups, like Alevis, Christians and Jews, want to take religious course that handles Christianism or Judaism. But most of the times students are afraid that they would be exposed as an minority in school. Or their petitions are just declined, because there is no one teaching Christianism or Judaism. I would say that it is still compulsory.

Največje prepreke etničnim in verskim manjšinam že od zasnove turške republike povzroča jezik. Z Atatürkovimi reformami je postalo izobraževanje dovoljeno le v turščini. Arabščina, jezik ljudi, živečih predvsem na jugu nekdanjega Otomanskega cesarstva, je bila v šolah nenadoma prepovedana. Prav tako jezik najštevilnejše, a uradno nepriznane narodne manjšine v Turčiji, Kurdov. Nacionalizem in nedovoljeno izobraževanje v maternem jeziku za manjšine sta nekakšna srčica sodobne Republike Turčije in tema zase.

Sledi poenostavljena razlaga odnosa turške države do verskih manjšin. V devetdesetih se je kot del politične transformacije v skladu z Zahodom začelo prevpraševanje odnosa do verskih manjšin. Leta 1999 so se začela pogajanja in priprave Turčije na vstop v Evropsko unijo. Leta 2002 je na oblast prišla Erdoğanova AKP. V tako imenovani zlati dobi do 2005 je turška vlada od EU posvojila idejo svobode veroizpovedi. Relativno pozitivni prvi koraki v primerjavi s prejšnjimi vladami, piše politologinja Beylunioğlu Atlı. 2015 vladanje AKP označi kot, citiram: »En korak naprej, dva nazaj.«

Nikakor ni to opravičilo za kratenje svobode veroizpovedi – a kaj je pripomoglo k temu, da je AKP nenadoma izgubila zanimanje za sledenje normam EU?

Leyla Şahin je bila leta 1998 študentka petega letnika medicine na Istanbul University. Takratno vodstvo univerze je razglasilo, da študentke z naglavnimi rutami in študentje z dolgimi bradami nimajo več vstopa na predavanja in izpite. Prepoved nošenja simbolov pripadnosti islamu sicer ni nič novega. Na javnih delovnih mestih in pozicijah je bilo nošenje verskih oblačil in simbolov prepovedano od zgodnjih dvajsetih let prejšnjega stoletja. To je sekularizacija v kemalističnem pomenu besede: ne svobodno izražanje veroizpovedi, temveč nadzor nad vsemi oblikami prakticiranja, tudi islama.

No, Şahin je bila kot verna muslimanka pokrita z naglavno ruto. Nista ji bila več dovoljena obiskovanje predavanj in opravljanje izpitov. Po študentskih demonstracijah proti prepovedi nošenja hijaba so jo vrgli z univerze. Şahin je kasneje vložila tožbo proti Turčiji na ESČP. Trdila je, da ji je država z zanikanjem svobode veroizpovedi odvzela tudi pravico do izobrazbe. ESČP je 2004 odločilo, da je bila prepoved univerze v skladu s prizadevanji države po zaščiti sekularizirane države.

Kako je po tem AKP navdih za interpretacijo svobode veroizpovedi črpala pri nekdanjem Otomanskem cesarstvu, razloži Anna Maria Beylunioğlu Atlı.

IZJAVA

The AKP’s approach towards Non-muslims minorities has been changing. In the beginning, until 2005, it was more European Union oriented. AKP basically took the norm of freedom of religion from the EU and tried to copy it through the harmonization packages. But in 2005, the government, The Justice and Development Party (AKP) somehow lost their interest to continue to do that. There is important reason for that. The Leyla Şahin case at European court, which decided that it is normal for Turkey to keep the ban on the headscarf. It made AKP loosing the interest towards the EU. AKP started to disregard freedom of religion in a European norm. They tried to adopt it through their understanding of it. The only possible inspirational point for AKP was Ottoman approach towards religious minorities. And this was tolerance policy. Tolerance of tolerating minorities. That system allows religious minorities to be free in certain boundaries. It is not possible for minorities to go out of these boundaries, this is only allowed for Muslims. AKP tried to combine the idea of tolerance with the European understanding of freedom of religion. It worked until 2011. It allowed Turkish Christians to feel a little bit more free than in previous terms. The previous term, the Kemalist term, is also important here, because of the traditional approach towards secularism. Kemalist term was very restrictive, not only towards Non-muslim minorities, but also Muslim minorities and Muslims who did not agree with the state version of Islam.

AKP je z reformami začela ponovno spodbujati izražanje pripadnosti islamu v javnosti. Renovirala je turško identiteto. Velika večina ljudi je namreč kljub neprakticiranju religije v vsakdanjem življenju tudi v kemalističnem obdobju verovala. A živeti religiozno jim na javnih pozicijah ni bilo dovoljeno. O uradni statistiki turške države, ki navaja, da je kar 99 odstotkov turškega prebivalstva muslimanskega, bi se dalo razpravljati. Ne ločujejo med alevi in suniti, ne priznavajo ateizma in tako naprej. Obstajajo tudi primeri grških pravoslavcev, pripadnikov armenske cerkve in drugih manjšin, ki so jim na osebnih izkaznicah – po pomoti – kot veroizpoved navedli islam.

Iz desetletja v desetletje je manj vernega turškega prebivalstva, posebej med mlado generacijo. Da bi AKP to priznala, je utopično pričakovati. Manjšine, osnovane na drugačni veroizpovedi, so za AKP pravzaprav edine legitimne. Ne vseh veroizpovedi, a vendar: verovanje je predpogoj, da lahko pri aktualni turški vladi neka skupnost zahteva pravice.

Med 2005 in 2011 so potekali sestanki vlade z voditelji nemuslimanskih manjšin. Večina verskih manjšin je od pogajanj profitirala, pripoveduje sogovornica politologinja. Kljub temu so bili alevi še vedno prikrajšani. Ostale verske manjšine so v tem obdobju občutile manj pritiskov, kljub težnjam AKP po avtoritarni oblasti. Leta 2011 se je sodelovanje ustavilo. Avtoritarne težnje AKP so se takrat pričele intenzivno stopnjevati, opisuje sogovornica.

Turška civilna družba se je kmalu zganila. Horizontalne, svobodomiselne skupine so pred štirimi leti na protestih v parku Gezi zahtevale odstop takrat še premiera Recepa Tayyipa Erdoğana in demokracijo ob vse večjih avtoritarnih težnjah. Pogajanja med verskimi manjšinami in vlado pred in po letu 2011 pojasni Beylunioğlu Atlı.

IZJAVA

There is one more thing I have to tell. When Non-muslim communities were in contact with the government, they demanded religious courses to be opened for the Christians in state schools. And the government accepted that. That was s positive step, in theory. They said – we will open the course if there are at least ten Non-muslim students from certain religious community. Then we will demand a priest from your community. But imagine – recognized Non-muslim minorities are below one percent of the population. It is impossible to have ten Christians for example in one state school. It is not something applicable to practice. // It has never happened. When I was in primary school in 1980’s and 1990’, I was the only one in the class who was Christian.

Nothing directly changed in connection to Non-muslims. I think it’s because of the authoritarian term of the government itself. But Gezi parki events are important because there were a lot on Non-muslim groups, attended into protests. AKP also saw that Non-muslims were part of it. So communication channels stopped somehow. After 2011 it seems that if you somehow obey or show respect to the president, not AKP, but the current president, you can get what you want. If you don’t you don’t get anything. That’s the situation right now actually.

Erdoğan je v zadnjih letih večkrat izjavil, da je pobožna muslimanska mladina edino pravo nasledstvo turškega naroda. Politika AKP se je v začetku zdela, kot da teži k uravnoteženosti. Maščevanje restriktivnemu kemalizmu mu je ideološko nasprotno, a enako represivno. Ravnotežja ni bilo v preteklosti in v sedanjosti ga tudi ni. Oziroma kot povzame Alan Makovsky v članku 'Prizadevanja AKP za promocijo verskih vrednot v turških šolah':

»Praktično vsak narod izrablja izobraževalni sistem za spodbujanje nacionalnih vrednot. Kakorkoli, v Turčiji ta proces dodatno zapleta dejstvo, da je dežela globoko razdeljena na dva nasprotujoča si tabora. V kemalistih, članih največje opozicijske stranke CHP, še naprej korenini sumničavost, da je cilj AKP in predsednika Erdogana odpraviti vse zahodnjaške reforme Atatürka in islamizirati Turčijo. AKP pa CHP vidijo kot ateistično elito, ki zavrača oziroma celo zaničuje vrednote bogaboječih se množic. Izobraževalni sistem, katerega del je neizogibno tudi širjenje vrednot, tako ostaja ključno bojno polje konflikta med dvema nasprotujočima si svetovnima nazoroma.«

Če je v Turčiji upanje, je v mlajši svobodomiselni generaciji. V ljudeh, ki se še aktivno borijo proti desekularizaciji družbe. Ki imajo še radi Atatürka in se tega ne sramujejo pokazati. Zgradil jim je državo. A so hkrati dovolj reflektivni, da priznavajo zgrešenost marsikaterih kemalističnih praks.

A Turčija je leta 2017 tako zelo polarizirana, da bi lahko postala metafora za polarizirano družbo. Govori blogerka Gökçe Şencan.

IZJAVA

At this point I am not afraid to say that my parents are Alevis. I am not defined by any religion. I think that people nowadays are more open about talking that they are Kurdish or Alevis or Armenians, Greeks, whatever. In today’s Turkey, at this point it is easier than it was 10 or 15 years ago. Which is weird. Because the government is completely opposite. There is even more supression, there are more reasons for people to hide their identity. But now I see that my friends are more open about their background. About their religion, ethnical identity … I don’t know about all the people, but my age group especially is more open.

I think the government’s attempts were successful in some ways, but not fully. Many conservative families became even more conservative. On the other side, my belief in Alevi or any other religion declined. If the government have to force people to believe, then what the point of the religion is? And I was searching for the answers if there is god or no by myself, because of the tools of the government. This is how I got away from the religion practices. But some of my friends, who are even more conservative, they got more opportunities. Some of them decided to go the other way. 

I don’t have many religious friends anymore. I was following some of the friends from childhood, primary school on Facebook … Then I noticed that they had unfriended me actually. Maybe they were upset about my ideas, I don’t know. There is this isolation. We are not trying to make diallogues, most of the times. Also some of my friends unfriended their religious friends because of various reasons. Because some of them were Erdogan’s supporters. Sometimes you can see the connection of Erdogan’s supporters and … The main division is not about religion actually, but being the supporter or against president Erdogan. 

Intelektualna srenja, predvsem mlajša generacija, beži iz Turčije. Stran od dežele, v kateri se zadnja leta dogaja tudi, da morajo tudi starši, ki tega ne želijo, svoje otroke poslati v imam hatipe. Šole za vzgojo bodočih muslimanskih verskih voditeljev aktualna vlada gradi tudi na račun osnovnih in sekundarnih šol s splošno sekularno izobrazbo. Erdoğan se še kako zaveda, da se dolgoročno spreminjanje splošne mentalitete družbe začne s spreminjanjem izobraževalnega sistema.

Več o izobraževalnih vzvodih indoktrinacije in o intelektualnem eksodusu iz turške dežele naslednjič.

 

facebook twitter rss

Komentarji

sam še izjavce prosim...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.