Na Antarktiki so lansko leto odmrznili mah iz leta 1983. V njem so živele tudi najbolj odporne živali našega planeta, ki jih z latinskim imenom imenujemo Tardigrada ali počasniki. Nekateri pa jim rečejo tudi medvedki. Skupina japonskih znanstvenikov je v objavljeni raziskavi opisala prvo in za živi svet najdlje trajajočo fazo mirovanja v zamrznjenem okolju, po kateri se osebki ponovno aktivirajo in uspešno razmnožijo. V stanju kriptobioze so na minus 20 stopinj Celzija preživeli petintrideset let in pol. To je faza mirovanja, ko žival ne kaže vidnih znakov življenja in se njen metabolizem tako upočasni, da je pod stopnjo merljivosti ali pa se celo začasno ustavi.

Odmrznjeni počasniki pripadajo antarktični vrsti Acutuncus antarcticus in so veliki približno pol milimetra. Od dveh odraslih osebkov in enega oplojenega jajčeca sta uspešno preživela jajčece in en odrasel osebek. Dobo preživetja po stanju kriptobioze preučujejo tudi pri glistah in kotačnikih. Živali, ki preživijo dolga obdobja mirovanja, so zanimive predvsem zaradi spoznavanja mehanizmov obnavljanja celic po tako dolgem obdobju brez pridobivanja energije. Rekord najdaljše kriptobioze ima glista Tylenchus polyhypnus, ki parazitira na rastlinah in lahko preživi skoraj devetintrideset let v popolni suši.

Astronavti na Mednarodni vesoljski postaji živijo popolnoma drugačno življenje, kot ga živimo ljudje štiristo kilometrov pod njimi. Kljub temu pa jih včasih pestijo težave slehernika. Zadnji mesec so namreč bili bitko za dobrobit svojih rastlin.  

Šestnajstega novembra preteklega leta so astronavti v komori za vzgojo rastlin posadili semena cinij. Približno dva tedna kasneje je astronavt Kjell Lindgren na vrtu opazil prve težave, tri rastline so se namreč utapljale. Kmalu zatem so se jim na zvitih listih pojavile tudi kapljice vode, kar je kazalo na preveliko vlago za vzgojo rastlin v komori. Težavo so poskusili rešiti z ventilatorji, ki so pihali v vlažne rastline. Vendar to ni rešilo vseh zapletov, saj so odmrli listi kmalu začeli plesneti.

Plesen na rastlinah je povzročila velik preplah, saj bi lahko ogrozila zdravje prebivalcev na vesoljski postaji. Sklican je bil izredni sestanek v baznem taboru na Zemlji, na katerem so določili ukrepe za sanacijo bolnih delov rastlin. Odmrle liste so odrezali in jih zmrznili, kasneje pa jih bodo poslali na Zemljo v nadaljnje preiskave.

Toda tudi po odpravi plesni težav še ni bilo konec. Konstantno pihanje ventilatorjev je povzročilo, da so se rastline začele sušiti. Ker naslednje zalivanje ni bilo načrtovano še nadaljnjih pet dni, se je astronavt Scott Kelly odločil, da stvari vzame v svoje roke. Baznemu taboru je sporočil, da bo ravnal po zdravi kmečki pameti in rastline zalil. Čeprav se to zdi samoumevno, se je treba zavedati, da se morajo astronavti držati strogih, natančno določenih protokolov, pa naj gre še za tako vsakdanjo stvar, kot je zalivanje žejnih rastlin.

Kljub mnogim zapletom se je vzgoja cinij na Mednarodni vesoljski postaji uspešno zaključila. Pred tremi dnevi nas je Scott Kelly na svojem twitterju razveselil s fotografijo cvetoče cinije v vesolju. Vzgoja cinij je bila le predpriprava za vzgojo vesoljskega paradižnika, ki naj bi po poročanju Nase stekla v prihodnjem letu.

V življenje počasnikov in vesoljskih cinij sva pokukala Rok in Urša.