Mestna občina Ljubljana z županom Zoranom Jankovičem na čelu je sklenila, da bo razrušila večino avtonomnega centra Rog in na njegovem mestu postavila kulturni center. Množica ljudi nad tem milo rečeno ni bila navdušena. Nekateri zavoljo tega, ker so v Jankovičevih obljubah, da bo na mestu ruševin v roku dveh let zrasla nova zibelka kulture, zaslutili laž. V resnici sploh ne bo kulture, temveč množično grobišče. Sredstev, ki naj bi omogočila kulturo, ni, zato bo tudi jama ostala zgolj jama. Drugi, katerih razjarjeni glas lahko označimo za prevladujočega, so problem prej razpoznali v tem, da se tako imenovana “kultura” dejansko lahko uresniči. Namreč: “Kakšen bi bil center Rog, če bi v primeru morebitne rešitve na njem res nastalo to, kar MOL obljublja?”

Tega vprašanja si ne zastavljam v luči opozicije politiziranost-apolitičnost, predvsem pa ne v smeri razločevanja avtonomne skupnosti od institucionalizirane, saj lahko v reklih, ki Rog razglašajo za neinstucionalno tvorbo, prepoznamo zgolj ideološko puhlico. Zanima me predvsem in samo to, kaj preobrazba Roga v kulturni center v skladu s politiko MOL-a pomeni za status teoretske vednosti v slovenskem prostoru. Sledeč iz tega bo osnova prispevka opredelitev globalnih razlik v teoretskem mišljenju, ki bo na prvi pogled videti glomazno. A brez skrbi: glomazen načrt se bo na koncu le upravičil in prispevek se bo zaključil s slavospevom Rogu, kot trenutno še obstaja. Upamo lahko, da se napev v prihodnosti ne preobrazi v žalostinko.

V ta namen se poslužujem metodologije, sestoječe iz dveh korakov. Prvi korak: postavitev mreže mest, ki gre od globalne ločnice med teoretskim centrom in periferijo do ločnic, vzpostavljenih znotraj periferne države Slovenije. V drugem koraku ta mesta zapolnim z različnimi tipi diskurza, ki pretendirajo k temu, da se jih okliče za “teoretske”. Skratka: veriga mest in njihova oblika teoretske prakse.

Začnimo s prvo ločnico: globalni center/globalna periferija. Ob pogledu na status vednosti na svetovni ravni je težko zgrešiti naslednji trend. V državah, ki posedujejo ekonomsko in/ali kulturno hegemonijo, tako imenovana staromodna, kontinentalna spekulacija kot eden od fokusov teoretskega dela izginja. Na freiburški univerzi, na instituciji, na kateri se je tako rekoč izoblikovala fenomenologija, je katedra za fenomenologijo ukinjena. Heideggerja, Husserla, Gadamerja, torej vseh tistih umov, po katerih univerza slovi, na njej preprosto ne poučujejo več. Na njihovih grobovih plešejo iskanje resnice v slovnici, beda anglosaksonske filozofije, vladavina matematičnega dokaza - Carnap slavi zmago nad Heideggerjem. A Freiburg je zgolj najbolj očiten primer. Načeloma se filozofija tega tipa uveljavlja v vseh centralnih državah. Kot družica ji vzporedno stopa v filozofijo zakrinkana liberalna ideologija - multikulturalne študije, identitetno jajcanje - popolne, nereflektirane neumnosti.

Biti na periferiji se na tem mestu, verjetno edinkrat, izkaže za privilegij. Slovenija in države, vezane na bivšo Jugoslavijo, kot periferne države, se namreč tudi v teoriji vedejo konsistentno - zamujajo za centrom. Če namreč preletimo sezname obvezne literature v okviru družboslovnih smeri, če nazadnje pogledamo na 99 odstotkov javnih dogodkov, zvezanih z neposrečeno skovanko “družboslovje”, še vedno naletimo na prevlado imen: Marx, Foucault, Freud, Nietzsche, Lacan, Saussure, Deleuze, Derrida, Hegel, Kant ... Ne samo da v Rogu postavljene barikade spominjajo na Francijo leta 1968, tudi v polju teorije se od takrat pri nas ni kaj dosti spremenilo.

Izpitna literatura, teme prispevkov, spisanih za Radio Študent, prireditve v Kinu Šiški in Pritličju, večji dogodki ala Fabula, teoretsko-tematska sidrišča skupnosti tipa Rog, institucij, kot je Inštitut za delavske študije … Mešanje resnice s slovnico? Ne, hvala! Najbolj pogosto rabljeni termini so: nezavedno, oblast, transfer, Drugi, kapital. Mika me, da bi na klasično ideološko vprašanje “Kaj ločuje Balkan od Evrope?” odgovoril z: “Prevladujoč vpliv dobre teorije nad slabo.”

Znotraj te periferne državice z imenom Slovenija pa lahko nadalje potegnemo trojno ločnico med Univerzo in dvema oblikama periferne vednosti. Univerze ne bom obravnaval. Je namreč brkljarija vsega možnega. Od trendov, skladnih s teoretsko logiko globalnih centrov, do resnih teoretskih konceptualizacij in nazadnje raznih psevdoznanstvenih ideologij, kot je sociologija. Razlage, ki Univerzo reducirajo na Ideološki aparat države v službi buržoazije, ne zgrešijo nič manj kot tiste, ki ji pripisujejo domnevno avtonomijo. Moje polje zanimanja določajo izključno transformacije teoretske vednosti znotraj opozicije med polikanimi, sterilnimi, malomeščanom všečnimi ustanovami tipa Kino Šiška in Pritličje na eni strani ter znotraj sfer Rog, Radio Študent in Inštitut za delavske študije.

Obe sferi se namreč poslužujeta istih teoretskih osnov: Marx, Freud, Foucault, Lacan, Deleuze. A razlika v rabi besedil omenjenih avtorjev začne biti v oči, takoj ko pogledamo, kaj iz naštetih teorij z vstopom v eno od navedenih polj nastane. Vzemimo naprej v pregled sfero organizacij in dogodkov, ki jih obeležujejo imena, kot sta Kino Šiška in Fabula.

Njihova konstantna referenca je ljubljanska psihoanalitična šola. A kakšno podobo v tem institucionalnem okviru prevzema slednja? Prvi element predstavlja sama forma posredovanja teorije javnosti. Gre za vsem znano žižkovsko nastopaštvo, ki sestoji iz seriala šal in anekdot, povezanih z nerazloženimi koncepti, potegnjenimi iz bazena Lacanovih parol: Transfer, Drugi, simbolno/imaginarno/realno. Drugi element: ciljna publika teh dogodkov je malomeščanstvo, kulturniki, ki o teh konceptih običajno nimajo niti najmanjšega pojma, če sledimo Althusserju, gre za “tiste, ki jih običajno imenujemo preprosto kar literate.”

Uporabo, ki jo teoretski besednjak, ki se zavoljo anekdotičnega podajanja izogne konceptualni umeščenosti, prejme v oblasti kulturne publike, brez težave ponazorimo z naslednjim primerom. Oseba, ki piše za Airbeletrino, opiše svoj spolni odnos s psom z besedo “transfer”. Ne: “Fukam psa! Fafanje pasjih kurcev mi ugaja!”, temveč: “S svojim psom imam transfer.” In ker se zoofilije običajno drži pridih nesprejemljivega, namesto stavka “Družba me obsoja, ker fukam s psi.” visoko zveneča izjava “Ob transfernem odnosu s psom sem na sebi zaznala pogled velikega Drugega.” Ta odnos kulturna oseba na koncu opiše kot “simbolen”.

V osnovi gre za isti tip kvazi konceptualnega izrekanja, kot se ga poslužujejo sociologi, ko svoje moralizme pospremijo z neštetokrat ponovljeno frazo: “X je postalo zgolj prazni označevalec.” Seveda tako kot beseda “transfer”, sila priljubljena beseda diplomanta primerjalne književnosti, tudi raba besede “prazni označevalec” nima nikakršne veze s konceptom “praznega označevalca”. Je preprosto vrsta izrekanja, ki kulturno omikani malomeščanski spaki da vtis, da je pametna. In seveda gruči bedakov, izhajajoči iz iste kulturne formacije, ki se pride kazat v Kino Šiško in Pritličje. Sterilen prostor, v katerem se mešata lacanovski diskurz in “kultura”, je tako rekoč vedno pogoj možnosti za teoretski polom najhujše vrste. Kulturniški polom, ki je s finančnega vidika žal sila rentabilen.  

V druge prostore, ki skupaj tvorijo periferijo periferije, lahko umestimo Rog, Radio Študent in institucije vednosti v ožjem pomenu, ala Inštitut za delavske študije. Težko sicer zanikamo, da se tudi tu ne proizvedejo takšne ali drugačne nenatančnosti, ki grejo tokrat v smer humanitarnih ideologij. S tem mislim na brkljaštva, ki med seboj zvežejo Foucaulta in diskurz odtujenosti, bluzenje o brezpogojno zavezujočih imperativih pomoči depriviligiranim, v najslabšem primeru pa obsedenost z na propad obsojeno lažjo iz pragmatizma. Povzeto: gre za to, da se v tej sferi vseprisoten humanitarizem našemi v sicer nekompatibilno znanstveno masko, katere ime je sociologija. Slednjo opredeljujem kot psevdoznanost, sestoječo iz dveh korakov. Prvič: druženje med seboj nekompatibilnih konceptov prek ideologema interdiscipliranosti. Drugič: vezanje mišmaša, ki nujno sledi iz konceptualnega brkljaštva prek moralizmov “aplikabilnosti”, “perečih problemov naše družbe”, “angažiranosti” in na koncu sovraštva do teorije zavoljo teorije. A o sociologiji kot psevdoznanstveni komponenti humanitarne ideologije kdaj drugič, v prispevku, namenjenem posebej tej temi. Tej nalogi se tukaj zavezujem.

Kar je pomembno, je, da se onkraj teh očitnih zdrsov ravno na mestih tipa Rog in Radio študent oblikujejo določene instance, ki se s teorijo ukvarjajo korektno. Torej ki konceptov ne jemljejo izven njihovih konceptualnih zasnov in jih potemtakem ne podrejajo niti humanitarnim moralizmom niti pervertiranju v navezavi na malomeščansko kulturništvo. In ne samo da se takšnim sprevrženostim izognejo, dejansko so pogosto teoretsko najbolj produktivne. Kot primere brez težav navedemo seminarje in predavanja, izvedena v prostorih Živka Skvotca v Rogu, analizo levice na Radiu Študent in obravnavo politične ekonomije v Stari mestni elektrarni. Ni naključje, da med omenjenimi institucijami stalno prihaja do programskih prepletanj.

Na tem mestu se zdaj spet obrnimo k Jankovićevim načrtom in ponovno zastavimo vprašanje: “Kaj bi preobrazba Roga v kulturni center pomenila za status teoretske produkcije v Sloveniji?” Odgovor je sila preprost, če pogledamo, kakšen je model, s katerim “kulturalizacija” v možni prihodnosti preobraža trenutni način obstoja Roga. Sterilnost prostora, zbirokratizirano delovanje, finančna profitabilnost zavoljo kulturniški sceni všečnih vsebin … Mar ne zveni vse to kot še en Kino Šiška, še eno Pritličje? In s tem seveda poneumljenje vsebin, ki postanejo prirejene za dušo malomeščana? Posledično ukinitev enega od najmočnejših centrov teoretske produkcije v slovenskem prostoru? Absolutno.

Če bo šlo vse po načrtih MOL-a in bo Rog res preurejen po načelih kulture, si poleg hipsterizacije in piva za štiri evre, ki ju je v svojem prispevku orisal Simon Smole, lahko obetamo še zamenjavo seminarjev o metafiziki za izpovedi podebiljenega malomeščanstva, ki goji simbolen transfer s psi, ki ga Drugi obsoja. Po svoje bi bilo bolje, da v primeru, da Rog zgazijo buldožerji, na njegovem mestu ostane gradbena jama. Bolje to, kot da se pred našimi očmi posiljuje njegovo truplo. S psi.

S temi besedami se zaključujejo predzadnje Moralne fekalije v letošnjem jutranjem ciklusu. Preden za 3 mesece poniknemo, se še enkrat poslušamo čez dva tedna, ko bo v obzir povzeta čista poosebljena moralnost! Brez poskusov prikrivanja svoje ničevosti s poskusi dodajanja sistemske analize, brez iluzornega repenčenja čez pokvarjenost struktur … Zgolj gola moralnost v svoji najčistejši obliki. Moralnost, ki je moralna vse do odsotnosti vsakega protislovja. Kdo je junak, ki si je na svoja pleča naložil breme, da izreka zgolj in samo čiste neumnosti? Kdo je moralna iztrebovina, ki se je resnično uskladila s svojim pojmom, kdo je nainzasebno moralno govno? Več o tem v naslednji oddaji, ko bo za vas poslednjič v tem letu v tem terminu pisal Matija Jan.