Debilizacija Roga estilo de Portugal

Debilizacija Roga estilo de Portugal

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 6. 2016 - 13:00

Lahko bi začel in medias res ... kako s katano sekam glave neznanim portugalskim poslovnežem, a poslušalcu ne bi bili jasni vzroki in motivi takšnega samurajanja v prestolnici portugalski. Zato začnimo na začetku tega pisma, ki ga sicer pišem v Štepanjskem naselju, v 7. nadstropju, na kavču, v fletu. A verjemite mi, da sem bil tam, v Lizboni, in da se je godilo, kot bom zapisal. Začnimo torej s skoraj 3000 kilometrov dolgo paralelo med tovarno Rog in ex-tovarno sladkorja v Lizboni.

V Ljubljani se obeta rušenje tovarne Rog, in ker sem fatalist, me bolj zanima, kaj bo nastalo postfestum - in Lizbona mi je ponudila prav to. Vpogled v sijaj prihodnosti. Sledite moji medmestni paraleli? Futuristični analogiji? Ok, gremo na teren, na žlahtni turistični teren. Kadar se znajdem v kateri od evropskih prestolnic, me prijatelj po pravilu spomni na mojo dolžnost „alternativca“: „A si že poiskal njihovo metelkovo?“ Tokrat sem presenetljivo zlahka našel njihov ... Rog. Tudi dolgoletnemu revnemu prijatelju, ki najceneje potuje „skozi“ moja online poročila, so zamrznili prsti. Portugalski Rog, lizbonski Rog, jebemu ... to mora bit noro. Najboljše pri tem pa bo, da sploh ne bo Rog, da bo čisto nekaj drugega, ampak še zmeraj Rog, saj štekate, a ne? In tako veselo v glavi in poskočno na nogah se odpravim v LX factory, vem, tudi meni so se sprožili vsi alarmi, in če dodam še navdušenje Britancev in Američanov na tripadvisorju, se človek povprečnih intelektualnih sposobnosti zdrzne in zamahne vnemar. A moje drugo ime je kamikaza.

Torej LX factory, bivša tovarna cukra, lizbonski rog, lizbonska Christiania, kot jo reklamirajo na netu. Dragi poslušalec, sem pred vhodom in opozarjam te, da ves čas tega pisma v mislih Rog imej. Zamišljaj si, kako se počasi vštric z mojimi mehkimi opisi preobraža v center kreativnih industrij. Ta miselni eksperiment, ta imaginativna vaja je nujna za popolno izkustvo debilizacije Roga v portugalskem stilu.

Popotnik redek, kot sem sam, se rad držim utrjenih navad. Kadar sam lutam po tujini in iščem specifične urbane place, kot smo v 90-tih iskali rejv partije, preprosto sledim „subkulturnežem“, ki jih zapazim na ulici. „Sledi jim, tistim, ki so spoznali resnico, in prispel boš v njegovo kraljestvo,“ če parafraziram staro zavezo. Tako sem tega vročega jutra v iskanju lizbonskega Roga oprezal za dredastimi anarhisti. A najbližje temu sta bila dva pijana klošarja, ki sta prijazno pozdravljala okravatane zamaščence, ki so izstopali iz „firmiranih“ avtomobilov. Poskušam vzpostaviti kontakt z enim izmed njiju v upanju, da svojo dnevno službo salutiranja kapitalistom izmenjuje s spanjem v hramu alternativne kulture.

Odbije me z nasmeškom in z utrujeno ročico pokaže na hordo belopoltih hipsterjev, ki koračijo proti pografitanemu nadvozu. Aha, seveda, mati božja očitna. No, in kot rečeno, sedaj sem res pred vhodom in res vstopam. Srečen sem, ko v prvi, na trhlo gorsko kočo spominjajoči stavbi zagledam sliko Eusebia. To je nogometaš, najboljši portugalski vseh časov, Olimpiji je v 70-ih na eni tekmi nasul 5 golov. Vstopim in se hitro zakisano nasmehnem, prostor je steriliziran s tistim notranjedizajnerskim pristopom, ki iz starega in trhlega naredi chic staro in trhlo. Mize so, brez heca, na sebi že nosile pribor in krožnike.

Črnec s čudno kapo, ki je spominjala na speštan cilinder, mi je pokazal snežno bele zobe, če sem lahko malo orientalista. „Bring me some bacalhau boooy,“ bi mu zaklical, če bi bil malo rasista. Bacalhau je sicer tradicionalna portugalska ribja jed, ki ima celo svoj vzdevek „zvesti prijatelj“. Zapustil sem zvestega prijatelja in prazno jedilnico švicarskega zimskega resorta in odločno zakorakal vzdolž glavne tovarniške uličice.

Oči, ušesa in usta ne morejo verjeti, švicarska koča je prava hipi komuna proti seriji kavarnic, pokuševalnic vina, seksi stranišč in majhnih artiš trgovinic z neuporabnimi, da ne rečem debilnimi artefakti vseh možnih trendy materialov in oblik. Super hipsterska brivnica se drži pisarne očitno neke odvetnice, ki si v tem hipsterskem raju najbrž kupuje odpustke za rano na želodcu. Le pljunek stran je nekakšna hipsterska šola igranja, kjer lahko vsakdo poskusi z glumo. Zaradi principa ne vstopim. In sočasno pomislim na princip spremembe rogovske cirkusarne v glumaško šolo hipsterstva. Jao brate, pa ovi nisu normalni.

Vse je drago in snažno, stvari tečejo brezhibno po najvišjem postulatu višanja dobička in zmanjševanja stroškov. Ne duha ne sluha o kakšni samoniklosti, o kakšni spontanosti, o kakšni kreativnosti, no ja, v trgovinici z imenom Fun-factory prodajajo svečnik, ki že vsebuje mehanizem vžigalnika. Kontaš, svečnik brez šibic. Vsak prostor, lokal, trgovinica, delavnica je otok zase in bi bil lahko presajen in vstavljen v katerikoli drug del mesta. Tukaj ljudje redko govorijo med seboj, kaj šele da bi politično delovali in na skupščinah razpravljali. So le majhne samozadostne mašinice za služenje denarja. Tako kot izvirni lastnik Burger – factoryja, ki mi ponuja istoimenski trinadstropni hamburger za 6,5 evra.

Cinično rečeno je celotna tovarna postala franšiza. Kako še bolj očitno oznaniti komercializacijo in gentrifikacijo? Nikakor brat moj Rog obiskujoči, nikakor, to je to. Pismo o tem, kakšno hipstersko nebesje je bivša lizbonska tovarna, je skoraj napisano. Na meni je bilo, da predahnem. Usedem se pred podolgovato zgradbo, ki spominja na socialni center. Stopim po pir in zopet se zavem „alternativne kamuflaže“, ki prekriva celotno področje tovarne – zunaj ohraniš površinski sloj industrijskega razpadajočega tovarniškega, ga morda ozaljšaš z grafitom, znotraj stvar prezidaš po vseh pravilih statike in opremiš po vseh trendih zahodnoevropskih restavracij in barov. Stavim, da je lizbonski župan ponosen na sodelovanje z mladimi kreativci. Niti ni tako pomembno, če so tu kdaj res bili ljudje rogovskega ali metelkovskega minda. Tudi ni toliko pomembno, če je ta prostor za vedno zaznamovan s „kulturnim genocidom“. Ta tovarna je patetično rečeno simbol.

Simbol česa je Lx Factory? Naj mi bo dopuščeno odgovoriti s tragikomično prigodo, ki se je odvila manj kot meter od moje mize, na katero sem odlagal svoje 4 deci piva za 3,5 evre. Gospod srednjih let, brez dvoma anglosaškega porekla, si je privoščil pivo in brunch, ali kako se že imenuje takšen stajliš sendvič. Položi pojedino na mizo in se odpravi v mojo smer, na poti agresivno odganja golobe z vseh miz, in ko že mislim, da sem jaz njegov končni cilj, se zasuka na petah in odpravi nazaj do svoje mize. Se vehementno usede in ugrizne. Tip je razpodil golobe v imenu mirnega prigrizka. Zeksam pivo, se spogledam z golobi in že izginem med hipsterskimi kafiči in buržujskimi trgovinicami. Počasi mi začne tovarna vzdigovati sladkor in že iščem izhod. A še poslednjič me udari po alternativnem tilniku. Skozi baročno uokvirjeno okno v enem od dizajnerskih prostorov zagledam nekaj tistih mastnih kravatarjev, ki sta jih pozdravljala klošarja. Neverjetno, ti belosrajčniki imajo nekakšen posvet, sestanek sredi alternativne cone! Iberska vročina je zavrela višoči se sladkor v mojem telesu in hkrati scvrla še zadnje tanke niti zdravega razuma. In tu, na tej točki, sem izvlekel katano in odsekal nekaj kravat in razparal nekaj belih srajc. Vse v brezupnem poskusu ubiti simbol. Simbol debilizacije.

V čast in upam ne spominu Rogu sipsal Simon Smole.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pojdi v Anjos.

Zelo lep tekst

In kaj je tvoj point? ... da tam ni "Roga" po tvojem filingu, okusu? a zato si razočaran in je v kurcu? "med hipsterskimi kafiči in buržujskimi trgovinicami" ja kaj s'pa fakin ti tako vzvišen? ... glup tekst v 3pizde, na ravni gimnazijca drugega letnika. Patetično.

Super!!

Daleč najboljši tekst, ki zadeva Rog.

Zelo lepo spisano.

To je to! Tudi Ljubljana (kot tudi vsa druga slovenska "mesta") na zunaj zgleda kot "mesto" in nikarte se pustiti motiti, Ljubljana JE "mesto". "Mesto", ki se na svoje prebivalce spravlja z rogožderi, in nabildanimi gugubitji iz podpodja, na dveh nogah in z nevidnimi glavami; "mesto", v katerem ne smeš česa početi, če nimaš za to dovolj denarja in v katerem prav tako tudi policija "malo zamuja", po vzoru mesta fantomov; v čigar centru si nadvse dobrodošel, če lahko kaj zapraviš: v katerem niti slučajno nisi preveč dobrodošel, če se brez nasprejanega podpazduhovja vsedeš na pločnik i zapališ cigaru; v katerem je bognedaj mogoče srečati še kaj drugega, razen špancirajočega, od vsega zokylandovja pobebavljenega patriarhata in nadvse radioaktivne nuklearnosti mimohodečih družin; ki si ne zasluži partibrejkersev in ki bi ga lahko, če ne bi bilo nekaj rogovcev, metelkovcev in nekaterih redkih ostalih (za tiste premikastene mlade duše bodo zoki in ostali sodelujoči še prišli na plakate, ki jih bodo spokali), mirne duše preimenovali v deželo pridnih in marljivih skotov (so se nekdaj skotili zdaj pa mrejo saj ne vedo čemu bi živeli). pa lp.

a proti pritličju pa nihče nič nima? oboje je na jankovićevi premici. hipsterji in geji so dobri za gnar prnašat. hipiji niso dobri za gnar prnašat.

Pritličje? Kaj je pa narobe? A ni okupirano? A ni dovolj "anarho" nekaj? A ni dovolj smrdljivo kot Rog?

Res wtf je z vami. Vi ste budale totalne. Ne zaslužite roga.

pač rok je mal glup. pritličje je kul. to je kul člank.

ena south park epizoda je bla mal na to foro se mi zdi, priporočam ogled

pa falk tut lol

Isti teks drugi kontekst; Tallinn, Telliskivi loomelinnak

Pa ta Tallinn mora biti prav grozen, navajam še Heleno Sildno, ki nas je na festivalu monetizacije glasbe postregla s takim smrdečim kupom creative bullshita, da bi še naši "kreativci" v šoku obmolknili... punca naj bi dejansko spoznala vrednost "kreativne ekonomije" [beri: lari fari startupi in craft pivovarne] ob srečanju z Dalai Lamo in migrantskim dekletom, no lie, you can't make shit like that up.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.