Javno pismo vodstvu razstave 'Afganistan – slovenski pogledi' ter vodstvu Slovenskega etnografskega muzeja

Javno pismo vodstvu razstave 'Afganistan – slovenski pogledi' ter vodstvu Slovenskega etnografskega muzeja

Mnenje, kolumna ali komentar
26. 5. 2017 - 18:40

Dne 25. 5. 2017 se je na muzejski ploščadi Metelkova zgodila otvoritev razstave 'Afganistan – slovenski pogledi' Slovenskega etnografskega muzeja. V kolikor se je razstava napovedovala kot odstiranje pogledov in prepoznavanje slovensko-afganistanskih kulturnih povezav, je že sam opis razstave zastavil ozko usmerjen pogled Zahoda, ki Afganistan iz zgodnjih 60-ih let opisuje kot »še miroljubno« (SSKJ: miroljúben  -bna -o prid. (ú ū) 1. ki ljubi mir, mirno življenje). Uporaba omenjene besedne zveze zastavi premiso, da je Afganistan v preteklosti morda še ljubil mir, danes pa si ga verjetno ne želi več, s čimer se krivdo za zdaj že skoraj 40 let vojaških invazij in vmešavanj Zahoda, ki so vsa ta leta Afganistanu odrekale mir, postavlja ob bok popularnemu diskurzu zahodnih medijev in imperialističnih velesil. Sporna enostranska vsebinska usmeritev razstave, ki na Afganistan med drugim gleda tudi prek oči Slovenske vojske v Afganistanu, bi bila morda še možen predmet diskusije in premisleka, a se je z otvoritvijo razstave takšna možnost dialoga povsem zavrnila.

Avtor in kustos razstave mag. Ralf Čeplak Mencin je že pred mesecem dni obiskal dogodek v migrantskem socialnem centru Second Home, na katerem so prebežniki iz Afganistana predstavljali kulturo in kulinariko omenjene države. Na večeru se je z dvema afganistanskima prebežnikoma dogovoril tudi za sodelovanje na odprtju omenjene razstave, na katerem naj bi prebrala nekaj pesmi v Dariju ter imela krajše nagovore. Oba sta se na omenjeno otvoritev primerno pripravila, a žal za več kot uro in pol dolgo odprtje obsedela na manjšem »odru« za glasbenikom Borisom Šinigojem, ki je odprtje spremljal z igranjem na Rubab. Vodja protokola mag. Maja Kostric Grubišić je njuno sodelovanje ob koncu nagovora ministra za kulturo Toneta Peršaka ponovno potrdila in ju umestila kot zaključna govorca po koncu glasbenega programa, vendar je direktorica Slovenskega etnografskega muzeja Dr. Tanja Rožengergar po podelitvi bombažnih vejic kustosu in drugim gostom “malce prehitela dogodek” in razstavo odprla. Povabljena Afganistanca sta tako brez možnosti lastnega izrekanja obsedela ob strani kulturniške srenje, ki se je s kozarci vina mimo njiju, živih artefaktov štiridesetletnih vojaških intervencij v Afganistanu, odpravilo na ogled razstave. Če na tem mestu spregledamo neokusne bombažne vejice, ki bi jih organizatorji včerajšnjega spektakla veliko bolj smelo lahko zamenjali za makove glavice, pa ne moremo ignorirati njihove brezbrižnosti do ponižanih prebežnikov, ki sta ob strani obsedela brez besed, podobno kot razstavni primerki muzejskih praks iz začetka 20. stoletja.

Podobne ignorance se že dalj časa poslužuje slovenska država, ki Afganistan v birokratskih odločanjih smatra za varno državo, zaradi česar prebežnikom iz te države v Sloveniji ne omogočajo obravnav prošenj za azil. Šarafuddin Hašami, eden izmed dveh povabljenih prebežnikov, je v Sloveniji že 6 let, v vsem tem času pa tu živi brez papirjev, saj Slovenija njegovih prošenj za azil ne želi obravnavati, ter je bil, kot podrobno opiše članek Dnevnika izpred nekaj dni, v tem času že šestkrat nezakonito aretiran.

Omenjenemu ponižanju so svojevrsten vseveden ton ironično pridodali tudi otvoritveni nagovori, najbolj očitno izrekanja bivšega predsednika dr. Danila Türka, ki je kljub poudarku o tujih vojaških vmešavanjih svoj govor naslonil na verze »Balade o vzhodu in zahodu« Rudyarda Kiplinga, ki z vzpostavitvijo imperialistične binarne ločitve Vzhoda in Zahoda krepi evropocentrično miselnost, ki jo je Edward W. Said kasneje poimenoval s pojmom orientalizem. Türk, ki je Kiplinga označil za nekoga, ki je živel v časih “belega bremena urejanja sveta”, v svojem nagovoru tovrstnega “bremena” ni obsodil ali kritično opredelil, od vseh vojaških invazij pa je uspel izrecno omeniti le sovjetsko. Čeprav je ob koncu nagovora svoje citiranje Kiplinga skušal obrazložiti z mislijo o tem, da kljub Vzhodu in Zahodu vedno obstajajo »le ljudje«, ki to delitev presegajo, verjetno ni pomislil, da so se na razstavi o Afganistanu izrekali le Zahodnjaki. Vzdušje superiornosti je podkrepila tudi povezovalka dogodka, ki se je Türku zahvalila z besedami: »Zaradi takšnih ljudi in takšnih besed imamo radi svojo deželo in radi svojo državo.«

Slovenski etnografski muzej, krovna nacionalna institucija, zasidrana v epistemih etnologije in kulturne antropologije, naj bi pričala o raznolikosti človeških življenj, jih postavljala v realne kontekste in le-te strokovno in kritično ovrednotila. S svojim delovanjem bi morala presegati (ter obsojati) orientalistične, imperialistične in evropocentrične predstave o Vzhodu, a je pri odprtju razstave to, za tovrstno institucijo osnovno dejstvo ne le popolnoma spregledala, temveč jo tudi, v luči političnih mehanizmov zapiranja meja in omejevanja gibanja, na novo afirmirala.

Da o Afganistanu govorijo slovenska usta in jih gledajo slovenske oči nam kmalu postane jasno tudi po sprehodu skozi razstavni prostor, kjer začetni razumljivi umeščenosti Afganistana in njegovih ljudi skozi dokumentacijo slovenskih popotnikov sledi glorifikacija slovenske vojaške intervencije, ki je kavzalno neskladna z begunskim vprašanjem in zaključkom razstave. Ob koncu razstave bi namreč pričakovali predstavitev življenja Afganistancev v Sloveniji v zadnjih dveh letih, odkar se je begunska migracijska pot zaprla, a se razen kratkega dokumentarnega filma razstava konča s suhoparnim opisom tamkajšnje sodobne politične situacije. Zgodb in obrazov pribežnikov iz konfliktov, pri katerih sodeluje tudi Slovenija s svojo vojsko, tako žal nismo deležni, še manj pa kontekstualizacije njihovega življenja pri nas.

Na tej točki se tudi SEM izkaže kot še ena izmed inštitucij, ki s svojim odnosom tiho podpira slovensko politiko izključevanja, ograjevanja in neskončnih izkazovanj rasizma, ki smo jim priča v zadnjih nekaj letih, odkar je v Slovenijo prišlo nekaj več kot tristo prebežnikov.

Od vodstva muzeja ter od avtorja in glavnega kustosa razstave mag. Ralfa Čeplaka Mencina zahtevamo javno opravičilo za dvolično in okrasno povabilo ter kasnejšo ignoranco prebežnikov na otvoritvi razstave.

Otvoritev je bolj kot dokaz želje po vzpostavljanju medkulturnega dialoga in realnega prikaza življenja v Afganistanu pokazala, da je v slovenskem kulturnem prostoru povsem zadovoljiv že sam obstoj razstave o Afganistanu, diskurz in drža ob razstavi sami pa sta še vedno močno zakoreninjeni v okostenelih predstavah o nam manj poznanem svetu, ki jih razstava domnevno želi premagovati.

 

Kolektiv migrantskega socialnega centra Second Home

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Poslat vsem etnologom in antropologom iz filofaksa, naj se jasno izrečejo pa da vidimo, kdo ima prednost: stanovska mreža ali dejanskost.

word

nujno!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.