Spoštovane bralke, bralci, dobrodošli v posebni oddaji “E, pa tako to gre”, ki jo delno financira Evropski parlament in v kateri analiziramo evropske integracijske procese. Današnja tema je širjenje zakonodajnih pooblastil Evropskega parlamenta, ki je po sprejetju Lizbonske pogodbe dobil nastavke najmočnejšega zakonodajnega telesa na svetu. Vendar so volitve vanj zaznamovane s padajočo udeležbo, kar krmarje evropskih integracij navdaja s strahom, da njihovemu mandatu upada demokratična legitimnost.

Strahovi so povsem upravičeni, saj je bil parlament kot edini direktno voljen organ doslej le neke sorte ceremonija, s katero se je potrjevalo zakone predlagane s strani Evropske komisije. Slednje se sicer ne spreminja, zakone še vedno predlaga komisija, parlament jih še vedno le žegna. Spreminja pa se odnos med komisijo in parlamentom; dočim je bilo doslej tako, da je parlament le potrdil kabinet komisije, kot mu ga je predlagal njen predsednik - to je bil doslej Jose Manuel Barroso - bo odslej tako, da bo parlament predsednika komisije neposredno izvolil. Med glavnima favoritoma za to mesto sta se pojavila socialdemokrat Martin Schultz in protagonist evropske ljudske stranke Jean-Claude Juncker. Za mnenje o tem smo prosili evropsko poslanko iz vrst socialnih demokratov - Mojco Klevo Kekuš:

Klik

Evropski integratorji so demokratično voljenje predsednika Evropske komisije poimenovali z domiselno parolo “politični program s človeškim obrazom”. Do tega je že bil kritičen predsednik Evropskega Sveta Herman van Rompuy, ki meni, da nadevanje obrazov procesom integracije ne bo rešitev problema, ki po njegovem mnenju sploh ne obstaja. Pravi namreč, da problemi evropske unije po sebi nisi institucionalni, saj lahko dovolj naredimo že v okvirju obstoječih sporazumov. Van Rompuy nadalje meni, da politizacija evropskih volitev le vnaprej organizira razočaranje, seveda v primeru da se ne povečajo pooblastila evropski komisiji, ki bi tako dobila več pristojnosti nad nacionalnimi vladami.

Za komentar Van Rompuyevega stališča smo prosili političnega analitika Paula Ivana iz bruseljskega Centra za Evropsko politiko:

Klik

Pri tej problematiki se nadalje odpira vprašanje koliko dejanskega vpliva ima politično izvoljen predstavnik ljudstva v evropskih strukturah. Slednje so deležne precejšnjih kritik na račun svoje zbirokratiziranosti, bolje rečeno svoje tehnokratičnosti. Evropski državljani doslej sploh nismo imeli možnosti voliti lastnih predstavnikov na najvišje položaje, to odslej imamo, postavlja pa se vprašanje ali bodo politično imenovani predstavniki sploh znali obvladati birokracijo, ki je tista, ki dejansko vlada v Evropi.

Preden nadaljujemo se za trenutek ustavimo še pri pojmu politizacije. Rojstvo sodobnega evropskega parlamenta se postavlja v leto 1958, ko je prvič zasedal organ z imenom Evropsko parlamentarno zasedanje. Parlamentarci se tedaj niso posedli glede na nacionalno pripadnost, temveč glede na politično ideologijo katero so zastopali. Princip ideologije oziroma politizacije je še vedno temelj evropske integracije, saj naj bi njeni akterji zastopali predvsem interese na ravni Evropske unije in ne teh - držav, iz katerih prihajajo. Parlamentarka Kleva Kekuš je v svoji izjavi osvetlila oba izpostavljena problema, torej tega že ustaljenih vzorcev v katere je vstopila kot mlajša parlamentarka iz mlajše države članice, kot tega kako različne države članice integrirati v politične skupine s skupnim ideološkim predznakom:

Klik

Kar smo slišali že meče malce luči na deficit demokratičnosti, ki se očita procesu evropske integracije, vendar to nikakor ni popolna zgodba. Lizbonska pogodba je bila sprva mišljena kot evropska ustava, vendar so jo kompromisno spremenili v še en sporazum, ki le dopolnjuje pretekle. Sprva naj bi bila zamišljena kot znanilec aktivne in dinamične socialne države, a je kaj kmalu naletela na zid dejstev v obliki svetovne gospodarske krize, ki jo je reševala predvsem z vsiljevanjem vzdržnosti javnih financ v perifernih državah. Marksistični kritiki evropskih integracij zato poudarjajo, da Evropa ne služi svojim državljanom ampak predvsem razrednim interesom kapitala, v njej pa je izrazito prisotna dinamika odnosa med centrom in periferijo. Zadnja širitev Evropske unije naj bi tako bila zasnovana za zaprtimi vrati, kot produkt sodelovanja med Evropsko komisijo in neformalnim združenjem evropskih industrialcev. Slednjim naj bi bil zagotovljen privilegiran dostop do trgov, ki so bili s pomočjo evropskih posojil restrukturirani po neoliberalnem modelu.

Evropo dveh hitrosti poslušalci po vsej verjetnosti že poznate, prav tako je znano, da jo poganja Nemško-francoski vlak. A vse kaže, da bi se ta kompozicija znala spremeniti - predvsem zaradi socialistično naravnane politike francoskega predsednika Francoisa Hollanda, ki ne predseduje ekonomsko najmočnejši državi. Vztrajen evroskepticizem Velike Britanije, katero ekonomsko rešuje predvsem londonski City - največja davčna oaza na svetu, je otočje pripeljal celo do namenov, da povsem zapusti Evropsko unijo, kar ni povsem po godu Nemčiji. V začetku leta so se tako pojavila poročila o nemško-britanskem zavezništvu, ki ima sčasoma prerasti kar v severno zavezništvo. O obetu takšne nečiste zveze smo povprašali analitika Paula Ivana:

Klik

Kot je mogoče zaznati, Veliki Britaniji integracijski procesi ne dišijo najbolj, saj z njimi pridejo evropski standardi, ki bi lahko škodovali privilegiranemu finančnemu položaju nekdanjega imperija. Evroposlanka Kleva Kekuš se je v svojem mandatu zavzemala predvsem za sprejetje enotne definicije korupcije v Evropski uniji, v katero bi bile zajete tudi davčne oaze:

Klik

Glede na to, da je neposredni predhodnik Kekuševe, evroposlanec Zoran Thaler, s tega položaja moral odstopiti, saj so britanski novinarji dokazali, da je v zameno za svoj glas bil pripravljen sprejeti podkupnino, smo Kekuševo vprašali ali so tudi do nje prišli kakšni lobisti:

Klik